dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - neporavnane davčne obveznosti - obstoj dolga
Zakonodajalec ni določil, da je obstoj zapadlega davčnega ali carinskega dolga sam po sebi razlog za zavrnitev dovoljenja za bivanje, zato bi moral upravni organ obravnavati in v dokazno oceno vključiti tudi okoliščine, v katerih naj bi tožnik postal davčni zavezanec oziroma zavezanec za plačilo carinskega dolga.
Dejstvo, da je carinski organ zoper tožnika vodil izvršilni postopek, samo po sebi ne zadošča za sklep o tem, da je tožnik 28. 8. 2013 tudi v resnici imel carinski dolg, saj je bil izvršilni postopek ustavljen zato, ker je izvršba zastarala. Dejanski obstoj tožnikove davčne obveznosti torej v davčnem postopku ni bil ugotovljen.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje - neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji - obnova postopka - za odločanje relevanten predpis
Ker gre v obravnavani zadevi za obnovljen postopek, je podlaga za odločanje materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka, to pa je ZUSDDD.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
V zadevi ni sporno, da je tožnik, skupaj z družino, Republiko Slovenijo zapustil julija 1991, torej več kot sedem mesecev prej, kot je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva (iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 26. 2. 1992), zato ni mogoče trditi, da je RS zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
ZTuj-2 člen 64, 64/4. ZUS-1 člen 28, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 215, 215/4, 215/6.
tujec - odločba o vrnitvi - pravica do pritožbe - dvostopenjski postopek - preuranjena tožba - zavrženje tožbe - rok za vložitev pritožbe
V obravnavani zadevi upravni postopek še ni bil končan, saj tožnik zoper prvostopenjsko odločbo (še) ni vložil pritožbe, ker je bil s pravnim poukom v izpodbijani prvostopenjski odločbi napačno poučen glede (izostanka) možnosti vložitve pritožbe. Zakonodajalec je v tovrstnih zadevah predpisal dvostopenjski upravni postopek, saj je skladno s 4. odstavkom 64. člena ZTuj-2 zoper odločbo o vrnitvi, ki jo je izdala policija, dopustno vložiti pritožbo v roku 3 dni od vročitve odločbe, o pritožbi pa odloči ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, najkasneje v 8 dneh, kar hkrati pomeni, da upravni spor zoper prvostopenjsko odločbo ni dopusten.
Ker za stranko, ki se ravna po napačnem pravnem pouku to ne sme imeti nobenih škodljivih posledic, začne teči za tožnika tridnevni rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo šele od dneva vročitve tega sklepa.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko bivanje v RS - poskus vrnitve v RS
Tožnica za relevantno obdobje od junija 1994 ni uspela izkazati pogoja dejanskega življenja v RS. Nobeno od dokazil, pridobljenih v tem postopku, niti dokazila, ki jih je pridobil upravni organ iz uradnih evidenc, ne izkazujejo, da se je tožnica v relevantnem obdobju poskušala vrniti v RS in v njej nadaljevati z dejanskim življenjem niti teh ravnanj ne navaja v tožbi.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - državljan države naslednice nekdanje SFRJ - neprekinjeno bivanje v Republiki Sloveniji
V zadevi ni sporno, da tožeča stranka dne 23. 12. 1990 v RS ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato je relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebivala v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje - neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji - vezanost upravnega organa na pravnomočno kazensko sodbo
V skladu s 149. členom ZUP je upravni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno kazensko sodbo, kar velja ne glede na to, v kakšnem postopku je bila ta kazenska sodba izdana.
ZTuj-2 člen 22, 22/3, 33, 33/3, 37, 55, 55/8. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje člen 2, 2/1, 3, 3/6.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za podaljšanje dovoljenja - zadostna sredstva za preživljanje
Toženka je zavrnila tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ker naj ne bi izkazal zadostnih sredstev za preživljanje. Odločitev je utemeljila zgolj na ugotovitvi, da prilivi iz naslova poslovodenja njegove družbe niso bili izvedeni redno-mesečno. Pogoja, da bi morali biti prilivi izplačani mesečno pa niti ZTuj-2, niti Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje ne določata, zato je toženka nepravilno uporabila materialno pravo.
državljanstvo - priglasitev v državljanstvo - pravnomočno razsojena zadeva
Odločitev o zavrženju zahteve za priglasitev v državljanstvo Republike Slovenije temelji na ugotovitvi, da je bila o isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - dovoljenje za stalno prebivanje - prošnja za izdajo posebne odločbe - pogoji za izdajo posebne odločbe - državljan Republike Slovenije
V tožnikovem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za ugoditev prošnji za izdajo posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je dovoljenje za stalno prebivanje pridobil po ZTuj, ker je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan RS, ne pa tujec, česar tožnik v tožbi niti ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnik zaradi svoje napake leta 1999 ni podaljšal veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji. Slovenijo je zapustil zaradi neplačanih davkov in prispevkov v Sloveniji in ne zaradi posledic izbrisa. V obdobju od februarja 1999 do avgusta 2005 ni zaprosil za vizum za vstop v Slovenijo, niti ne za dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji. Svoj status v RS si je po letu 2005 prvič uredil s pridobitvijo dovoljenja za začasno zaposlitev z veljavnostjo od 3.8.2005 do 26.4.2006, iz razloga za zaposlitev oziroma delo. Pri tem tožbeni ugovor, da za vizum za vstop v Republiko Slovenijo v obdobju od februarja 1999 do avgusta 2005 ni zaprosil iz razloga, ker je vedel, da ga ne bo dobil in si zato zanj ni upal zaprositi in da za to tudi ni imel denarja, ne more biti relevanten. To pa še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnik po lastnih navedbah v obdobju od leta 1999 do novembra 2000 z družino živel v Švici. Razlog za njegovo neupravičeno odsotnost iz Slovenije je torej na njegovi strani in ne na strani tožene stranke. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, je bil tožnik iz Slovenije neupravičeno odsoten več kot šest let.
posebna odločba o dovoljenju za stalno prebivanje in prijavljenem stalnem prebivališču - register stalnega prebivalstva - načelo zaslišanja stranke
V tem postopku je bilo odločeno v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je prvostopenjski organ menil, da zadostuje vpogled v evidence, čeprav je tožnik kasneje v pritožbi dokazoval, da je nemogoče, da ne bi bil izbrisan. Taka možnost dokazovanja tožniku ni bila dana v postopku na prvi stopnji in je zato šlo tudi za bistveno kršitev pravil postopka.
tujec - dovolitev zadrževanja - upravni spor - začasna odredba - vzročna zveza med zatrjevano škodo in izpodbijanim aktom
Ker tožniki niso izkazali neposredne vzročne zveze med zatrjevano škodo (izgubo denarne pomoči, ki je nastala že 2 meseca pred izdajo izpodbijanih aktov) in izpodbijanima aktoma, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
tujec - prvo dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - različna delodajalca - ista upravna zadeva
Formalno je delodajalec tujca druga pravna oseba in ne ista pravna oseba in zato tožena stranka vloge ne bi smela zavreči, ampak bi jo morala obravnavati po vsebini.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS
Na podlagi tožniku na ustnem zaslišanju postavljenih vprašanj in njegovih odgovorov izhaja, da tožnik ni poznal bistvenih podatkov o ustanovitvi svoje gospodarske družbe, ki je v njegovi 100% lasti, ki je bila ustanovljena 25. 3. 2013, niti ni vedel, da njegova družba nima svojih poslovnih prostorov in da še ne posluje, prav tako pa ni vedel, da ima njegova družba odprt svoj poslovni račun, kot tudi ne, da ima na istem naslovu kot njegova družba po podatkih AJPES registriranih svoj sedež skupno 223 podjetij, tožnik pa je na posebno vprašanje na ustnem zaslišanju nepravilno odgovoril, da je na naslovu sedeža njegovega podjetja C. zgolj njegovo podjetje, ki je edino na tem naslovu, čeprav je tožena stranka, kot rečeno ugotovila, da ima na navedenem naslovu registrirane sedeže skupaj 223 podjetij. Tožnik tudi ni vedel, kje bo poslovalo njegovo podjetje, niti ni poznal davčne stopnje v RS in davčne zakonodaje RS, prav tako ni vedel, katero sodišče je pristojno v primeru delovnega spora. Prav tako je napačno navedel, da sta v njegovem podjetju dva družbenika.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v RS
Tožnik ni zapustil RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, po letu 1997 pa se tudi nesporno ni poskušal vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS, saj si je življenje uredil v Republiki Srbiji in si tam tudi pridobil državljanstvo, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija - podaljšanje dovoljenja - dokazilo o sprejemu na študij - razlaga pojma študent
ZTuj-2 v 44. členu ne zahteva, da bi moral imeti prosilec status študenta. V tretjem odstavku 44. člena je sicer navedeno, da je pogoj za izdajo dovoljenja dokazilo o sprejemu na študij, izobraževanje, specializacijo, strokovno izpopolnjevanje, ki ga izda izobraževalna ustanova, na katero je tujec sprejet kot študent. Vendar pa v tem določilu ne piše, da bi ta študent obvezno moral imeti tudi status študenta, saj je študent lahko tudi brez statusa študenta, kar pomeni, da je še vedno sprejet na študij, da ima pravico opravljati vse študijske obveznosti, le da nima statusa študenta, zaradi česar ni upravičen do nekaterih ugodnosti, ki veljajo le za študente.
ZTuj-2 člen 37, 37/1, 55, 55/1, 55/1-5. ZUP člen 9, 146, 214, 237.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja stranke
Obrazložitev izpodbijane odločbe, zlasti v delu, ki se glasi: "Zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj je upravni organ odločil, da se prošnja prosilca za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrne" je po presoji sodišča v tolikšni meri nepopolna oziroma nejasna, da je onemogočen njen preizkus v pogledu pravne pravilnosti in zakonitosti odločitve upravnega organa v tej sporni zadevi.
Glede na zadržek za izdajo zaprošenega dovoljenja v izpodbijani odločbi ni logično prepričljivo navedeno odločilno dejansko stanje, ki bi utemeljevalo tak zaključek oziroma izdajo zavrnilne odločbe. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi napravila vsaj preuranjen, če že ne napačen sklep o dejanskem stanju, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj ni jasno oziroma ni v zadostni meri pojasnjeno, v čem oziroma kako se ne bi tožnik podrejal pravnemu redu RS, oziroma, zakaj naj bi bilo tako mogoče sklepati zgolj na podlagi "nasprotujoče izjave tožnika in predložene dokumentacije".
Prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tožnika kot tujca v Sloveniji je bila zavrnjena, ne da bi tožnik imel možnost oporekati zaključkom, na podlagi katerih upravni organ utemeljuje sklep, da predstavljajo razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS in ki jih v svoji obrazložitvi niti ni eksplicitno in konkretno ter določno opredelil.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela - diskrecijska pravica - podrejanje pravnemu redu RS
Iz izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica, ki je svojo prošnjo vložila na Veleposlaništvu RS, med postopkom seznanjena z ugotovitvami upravnega organa na ustnem zaslišanju kot stranka dne 30. 7. 2013, o čemer je bil v navzočnosti tolmačke sestavljen tudi zapisnik, ki ga je tožnica lastnoročno podpisala brez pripomb.
Tožnica o podjetju, katerega solastnica je skupaj z možem, osnovnih podatkov, ki bi jih morala poznati, ni znala pravilno navesti, saj ni vedela točno, katero osnovno dejavnost naj bi sploh opravljalo podjetje. Dejstvo, da je podjetje registrirano za več dejavnosti, sicer res pomeni, da bi lahko opravljalo vse registrirane dejavnosti, vendar bi tožnica morala vedeti, katero dejavnost bo v resnici opravljalo.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - prepozna vloga - zavrženje vloge
V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 20. 8. 2013, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.