tujec - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - zamuda pri predložitvi obračunov davčnih odtegljajev
Tožnik je s predložitvijo obračunov davčnih odtegljajev zamujal kot zakoniti zastopnik gradbene družbe. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik zaradi zamude pri predložitvi obračunov davčnih odtegljajev ni bil obravnavan zaradi prekrška. Prav tako iz spisovnih podatkov ni mogoče sklepati, da bi se naklepno ali iz malomarnosti izogibal predložitvi obračunov davčnih odtegljajev v predpisanih rokih. Vse navedeno pa pomeni, da za osebno krivdo tožnika v zvezi z nepravočasnim oddajanjem obračunov davčnih odtegljajev ne obstaja dovolj dokazov. Tako je preuranjen zaključek, da zaradi tožniku očitane kršitve davčnega predpisa obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.
dovoljenje za stalno prebivanje - prošnja za izdajo dovoljenja - rok za vložitev prošnje - prekluzivni rok - zamuda roka
V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona, vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona (ZUSDDD-B). ZUSDDD-B je pričel veljati 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 17. 10. 2013, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.
prisilna odstranitev tujca - omejitev gibanja - nastanitev v Centru za tujce - določitev roka za prostovoljno zapustitev države - nastop trenutka nezakonitega bivanja - kriteriji ustavnega sodišča - ugotovitvena sodba
Opredelitev trenutka, ko oseba na ozemlju Republike Slovenije ne prebiva več zakonito, je primarno odvisno od trenutka pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, s katero je tej osebi naloženo obvezno zapustiti državo.
Obveznost zapustiti državo lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šele po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca, pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, če so izpolnjeni zakonski znaki prekrška.
Sodišče je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da v času izdaje izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni vsi pogoji za omejitev gibanja. Prvi odstavek 56. člena ZTuj-1 je določal kot enega izmed pogojev za omejitev gibanja tujca, da tujec ni zapustil države v določenem roku. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi bil tožniku določen nek dodaten rok, v katerem mora zapustiti državo, ampak je v obrazložitvi navedeno le to, da je odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito postala izvršljiva dne 3. 1. 2011, tožnik pa po tem datumu ni sam zapustil območja države in se zato njegovo bivanje od 4. 1. 2011 dalje šteje kot nezakonito.
odstranitev iz države - upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda - nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja - kršitev pravice do sodnega varstva
Izpodbijani akt odreja odstranitev tožnika iz države brez posebnega roka za prostovoljno odstranitev. Če bi bila taka odločba izvršena še pred njeno pravnomočnostjo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočnostjo, se v času do pravnomočnosti tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. Vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča in zato sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.
Uredba (EU) št. 265/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. marec 2010 o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dolgoročno prebivanje člen 25, 96.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - Schengenski informacijski sistem - prepoved vstopa v Schengensko območje
Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve in dela. Zoper tožnika je namreč Švica v Schengenskem informacijskem sistemu razpisala ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje, iz odgovora švicarskih organov pa nesporno izhaja, da ne želijo, da tožnik vstopi na območje Schengena in da ne podpirajo izdaje dovoljenja za bivanje v katerikoli Schengenski državi, ne glede na to, da so podatke posredovali z uporabo obrazca M namesto z obrazcem N.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - kaznivo dejanje - nevarnost za javni red in varnost
Pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili je utemeljen razlog za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 4. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj potrjuje obstoj resnih razlogov za sum, da utegne tožnik pomeniti nevarnost za javni red in varnost.
ZTuj-2 člen 33, 35, 36, 37, 55, 55/1, 55/1-4. ZUP člen 9, 146, 214, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
V izpodbijani odločbi ni določno, jasno in konkretno opredeljeno ugotovljeno dejansko stanje glede na pravni okvir odločanja o prošnji tožnice za podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tako, da bi bile konkretno navedene ugotovitve upravnega organa o tožničinem izpolnjevanju predpisanih pogojev po določilih 1. in 3. odstavka 37. člena v povezavi s 1. odstavkom 35. člena in 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2, saj se dovoljenje za začasno prebivanje v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2 lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda.
Upravni organ se ni spuščal v vsebino in izpolnjevanje predpisanih zakonskih pogojev za podaljšanje veljavnosti tožničinega prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Te vsebine niso vsebovane v izpodbijani odločbi, ki prav tako tudi ne vsebuje sklepa o dejanskem stanju v smislu ugotovitve, ali tožnica izpolnjuje (ali ne) predpisane splošne in posebne pogoje za zaprošeno podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Izpodbijana odločba namreč sprejeto zavrnilno odločitev utemeljuje zgolj z vidika ugotavljanja dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na zavrnilni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - združitev družine - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz nje in upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da obstoji razlog za neizdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu, ugotavljala ter ocenila naravo ter trdnost družinskega razmerja, glede na konkretni primer pa tudi dolžino prebivanja zakonca tožeče stranke v RS ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo.
odstranitev tujca iz države - nezakonito prebivanje - odloča o vrnitvi - prekršek nezakonitega prebivanja - razmerje med postopkom izdaje odločbe o vrnitvi in prekrškovnim postopkom - namenska razlaga zakonske določbe
Postopek, v katerem policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, izda odločbo o vrnitvi, je nov, samostojen upravni postopek, v katerem policija (ne glede na odločitev prekrškovnega organa o storitvi prekrška nezakonitega prebivanja) samostojno ugotavlja, ali je podan kateri izmed taksativno določenih primerov iz prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ki opredeljujejo nezakonito prebivanje. Pogojevanje izdaje odločbe o vrnitvi s pravnomočno obsodbo za prekršek nezakonitega prebivanja bi namreč policiji lahko dejansko onemogočalo odstranitev tujca iz Slovenije.
ZUP člen 215, 215/6. ZUS-1 člen 2, 2/3, 36, 36/1, 36/1-2.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pravica do pritožbe - dvostopenjski postopek - napačen pravni pouk - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Zoper odločbe, izdane v zadevah podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujcev, je dovoljena pritožba. Ker pa tožnik pritožbe zoper izpodbijano odločbo ni vložil zaradi napačnega pravnega pouka, sodišče ugotavlja, da je tožba vložena prezgodaj.
državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji - obnova postopka
Ker je bila odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da tožnik pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje ne izpolnjuje, v obnovljenem postopku ni bilo potrebe za ponovno zaslišanje tožnika in prič.
ZUSDDD člen 1, 1/1, 1č, 1č/3, 1č/3-1, 1č/3-3, 1č/3-6, 1č/4.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, zato je tožena stranka pravilno zavrnila njegovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Po določbi četrtega odstavka 1. člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost iz razlogov po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD trajala več kot let, izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da je oseba v času odsotnosti skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v RS.
V konkretnem primeru je tožnik zapustil RS julija 1991, od koder se zaradi vojne ni mogel vrniti v RS. Upravni organ je pravilno štel, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS od julija 1991 do julija 1996. Pravilno pa je ugotovil tudi, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let s svojimi ravnanji ni izkazal, da se je v času odsotnosti skušal vrniti in nadaljevati z življenjem v RS, saj je ugotovil, da tožnik v tem obdobju ni zaprosil za vizum, niti ne za dovoljenje za začasno prebivanje, kot tudi ne za dovoljenje za zaposlitev oziroma delo v RS.
dovoljenje za stalno prebivanje - rok za vložitev vloge - državljan države naslednice nekdanje SFRJ
Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da bi moral zakonodajalec določiti primeren rok, da bo upravičencem tudi upoštevajoč njihove osebne in druge okoliščine, omogočena pravočasna vložitev vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Določitev primernega roka je tako v pristojnosti zakonodajalca. Po presoji sodišča pa je rok treh let od uveljavitve zakona primeren rok za vložitev vloge.
Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma člen 25, 96. ZTuj-2 člen 57, 60, 60/3.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - rok za zapustitev države
Tožnik je bil v Republiki Avstriji pravnomočno obsojen zaradi kršitve predpisov te države o prepovedanih drogah. V postopku posvetovanja z Avstrijo je bil ugotovljen interes Avstrije, da se tožniku v Sloveniji izdano dovoljenje za prebivanje razveljavi. Tožnik bi moral za ohranitev predmetnega dovoljenja izkazati obstoj humanitarnih razlogov ali mednarodne obveznosti.
Upravni organ je pri določanju roka za zapustitev države določbo tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2 pravilno uporabil in tožniku postavil rok v okviru zakonsko določenega roka.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - neprekinjeno bivanje v RS - interes RS za bivanje tujca
Dejstvo, da tožnik v RS ne prebiva neprekinjeno 5 let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, v obravnavani zadevi ni sporno. S predloženima dopisoma Ministrstva za zdravje pa tožnik ni izkazal, da bi bilo njegovo bivanje v RS v interesu RS. Zato se sodišče strinja z zaključkom upravnih organov, da pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem in tretjem odstavku 52. člena ZTuj-2 niso izpolnjeni.
ZUP člen 214, 223, 237, 237/2, 237/2-7. ZTuj člen 81.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odjava stalnega prebivališča - obrazložitev odločbe - poprava pomote - zavrnitev predloga za popravo pomote
Toženka je z dopolnilno odločbo tožniku na podlagi odločbe Ustavnega sodišča priznala dovoljenje za stalno prebivanje od 22. 12. 1992 dalje in ne od 26. 2. 1992 dalje. Navedena dopolnilna odločba je postala pravnomočna, kar pa še ne pomeni, da učinek pravnomočnosti sega tudi na obdobje do 22. 12. 1992, ampak se učinek, tako kot se glasi izrek, nanaša na obdobje od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005. Odprto pa ostaja, kakšen status je imel tožnik do 22. 12. 1992. Pri tem je sporno, ali je bil tožnik 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Do navedb in dokazil, ki jih je tožnik podal v tej zvezi, se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Obrazložitev je tako pomanjkljiva, da se odločitve ne da preizkusiti. Zato je sodišče izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravilo.
V veljavi je sodišče pustilo 2. točko izreka odločbe, s katero je toženka zavrnila predlog za izdajo popravnega sklepa glede izreka dopolnilne odločbe. S spreminjanjem datuma bi se namreč že poseglo v vsebino odločbe. Toženka se pri spornem datumu ni zmotila, ampak ga je navedla zato, ker je menila, da tožnik 26. 2. 1992 ni bil izbrisan.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - tožba delodajalca - upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Pri odločanju o začasni odredbi je relevantna presoja, ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. V konkretnem primeru so tako relevantne le tiste navedbe, ki se nanašajo na nastanek težko popravljive škode tožniku, ne pa navedbe glede nastanka škode delavcu, ki bi bil zaposlen pri tožniku. Tožnik nastanek škode utemeljuje s tem, da bi brez začasne odredbe ostal brez dobrega delavca, za katerega je bilo izdano delovno dovoljenje z veljavnostjo enega leta. S tem pa težko popravljive škode, ki naj bi nastala njemu, ni izkazal, saj ni izkazal, da do pravnomočne odločitve nihče drug razen tujca, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, ne bi mogel opraviti predvidenega dela.
tujec - dovolitev zadrževanja - prenehanje dovolitve zadrževanja - predložitev dokumentov - sum poskusa izognitve odstranitvi iz države - izdaja posebne odločbe
Razlog za prenehanje dovolitve zadrževanja iz 4. alineje prvega odstavka 74. člena ZTuj-2 se nanaša le na primer, ko je bila tujcu naložena predložitev dokumentov zaradi suma, da se bo poskusil izogniti odstranitvi iz države.
Sodišče se ne strinja s stališčem, da je glede na določilo 74. člena ZTuj-2 možno izdati posebno odločbo in stranko napotiti na upravni spor v roku 8 dneh le v primeru, ko gre za prenehanje razlogov za dovolitev zadrževanja. Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva oziroma Poročevalca DZ, kjer je obrazložena sprememba 74. člena ZTuj-2, je izdaja individualnega pravnega akta z možnostjo pravnega sredstva predvidena za vsa prenehanja dovolitve zadrževanja. Iz tega se da sklepati, da se posebna odločba izda v primerih iz vseh alinej prvega odstavka 74. člena ZTuj-2.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - izpolnjevanje obveznosti po davčnih predpisih
Davčni organ je prvostopenjskemu organu poslal dopis, v katerem je navedeno, da davčni zavezanec A. d.o.o. ni predložil REK obrazcev za vse zaposlene na predpisan način in v predpisanih rokih, da nima poravnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, da ni predložil REK-1 obrazcev za izplačilo plač za določene mesece, da ima neporavnane obveznosti v skupni višini 8.226,64 EUR, da ni zaprosil za njihov odlog, odpis ali obročno plačilo ter da je bil kaznovan z globo zaradi prekrška, ker ni oddal obračuna predvidene davčne osnove za leto 2012. Sporno v zadevi je, ali je navedeno lahko razlog za domnevo, da se sam tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Po mnenju sodišča je takšen sklep preuranjen. Prvostopenjski organ namreč ni zbral dovolj dokazov za osebno krivdo tožnika. Omenjena gospodarska družba, v kateri so bile zaznane kršitve, tudi ni več tožnikova, saj jo je prodal. Toženka pa tudi ni utemeljila, da oziroma kako zdajšnje bivanje tožnika v Sloveniji, ko je zaposlen kot gradbeni delavec, ko delo opravlja vestno in spoštuje delovno zakonodajo ter ima namen dolg solidarnostno plačati iz zaslužka, pridobljenega v Sloveniji, vzpostavlja domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.