tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - združitev družine - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz nje in upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da obstoji razlog za neizdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu, ugotavljala ter ocenila naravo ter trdnost družinskega razmerja, glede na konkretni primer pa tudi dolžino prebivanja zakonca tožeče stranke v RS ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo.
odstranitev tujca iz države - nezakonito prebivanje - odloča o vrnitvi - prekršek nezakonitega prebivanja - razmerje med postopkom izdaje odločbe o vrnitvi in prekrškovnim postopkom - namenska razlaga zakonske določbe
Postopek, v katerem policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, izda odločbo o vrnitvi, je nov, samostojen upravni postopek, v katerem policija (ne glede na odločitev prekrškovnega organa o storitvi prekrška nezakonitega prebivanja) samostojno ugotavlja, ali je podan kateri izmed taksativno določenih primerov iz prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ki opredeljujejo nezakonito prebivanje. Pogojevanje izdaje odločbe o vrnitvi s pravnomočno obsodbo za prekršek nezakonitega prebivanja bi namreč policiji lahko dejansko onemogočalo odstranitev tujca iz Slovenije.
ZUP člen 215, 215/6. ZUS-1 člen 2, 2/3, 36, 36/1, 36/1-2.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pravica do pritožbe - dvostopenjski postopek - napačen pravni pouk - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Zoper odločbe, izdane v zadevah podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujcev, je dovoljena pritožba. Ker pa tožnik pritožbe zoper izpodbijano odločbo ni vložil zaradi napačnega pravnega pouka, sodišče ugotavlja, da je tožba vložena prezgodaj.
državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji - obnova postopka
Ker je bila odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da tožnik pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje ne izpolnjuje, v obnovljenem postopku ni bilo potrebe za ponovno zaslišanje tožnika in prič.
ZUSDDD člen 1, 1/1, 1č, 1č/3, 1č/3-1, 1č/3-3, 1č/3-6, 1č/4.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, zato je tožena stranka pravilno zavrnila njegovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Po določbi četrtega odstavka 1. člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost iz razlogov po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD trajala več kot let, izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da je oseba v času odsotnosti skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v RS.
V konkretnem primeru je tožnik zapustil RS julija 1991, od koder se zaradi vojne ni mogel vrniti v RS. Upravni organ je pravilno štel, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS od julija 1991 do julija 1996. Pravilno pa je ugotovil tudi, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let s svojimi ravnanji ni izkazal, da se je v času odsotnosti skušal vrniti in nadaljevati z življenjem v RS, saj je ugotovil, da tožnik v tem obdobju ni zaprosil za vizum, niti ne za dovoljenje za začasno prebivanje, kot tudi ne za dovoljenje za zaposlitev oziroma delo v RS.
dovoljenje za stalno prebivanje - rok za vložitev vloge - državljan države naslednice nekdanje SFRJ
Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da bi moral zakonodajalec določiti primeren rok, da bo upravičencem tudi upoštevajoč njihove osebne in druge okoliščine, omogočena pravočasna vložitev vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Določitev primernega roka je tako v pristojnosti zakonodajalca. Po presoji sodišča pa je rok treh let od uveljavitve zakona primeren rok za vložitev vloge.
Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma člen 25, 96. ZTuj-2 člen 57, 60, 60/3.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - rok za zapustitev države
Tožnik je bil v Republiki Avstriji pravnomočno obsojen zaradi kršitve predpisov te države o prepovedanih drogah. V postopku posvetovanja z Avstrijo je bil ugotovljen interes Avstrije, da se tožniku v Sloveniji izdano dovoljenje za prebivanje razveljavi. Tožnik bi moral za ohranitev predmetnega dovoljenja izkazati obstoj humanitarnih razlogov ali mednarodne obveznosti.
Upravni organ je pri določanju roka za zapustitev države določbo tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2 pravilno uporabil in tožniku postavil rok v okviru zakonsko določenega roka.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - neprekinjeno bivanje v RS - interes RS za bivanje tujca
Dejstvo, da tožnik v RS ne prebiva neprekinjeno 5 let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, v obravnavani zadevi ni sporno. S predloženima dopisoma Ministrstva za zdravje pa tožnik ni izkazal, da bi bilo njegovo bivanje v RS v interesu RS. Zato se sodišče strinja z zaključkom upravnih organov, da pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem in tretjem odstavku 52. člena ZTuj-2 niso izpolnjeni.
ZUP člen 214, 223, 237, 237/2, 237/2-7. ZTuj člen 81.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odjava stalnega prebivališča - obrazložitev odločbe - poprava pomote - zavrnitev predloga za popravo pomote
Toženka je z dopolnilno odločbo tožniku na podlagi odločbe Ustavnega sodišča priznala dovoljenje za stalno prebivanje od 22. 12. 1992 dalje in ne od 26. 2. 1992 dalje. Navedena dopolnilna odločba je postala pravnomočna, kar pa še ne pomeni, da učinek pravnomočnosti sega tudi na obdobje do 22. 12. 1992, ampak se učinek, tako kot se glasi izrek, nanaša na obdobje od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005. Odprto pa ostaja, kakšen status je imel tožnik do 22. 12. 1992. Pri tem je sporno, ali je bil tožnik 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Do navedb in dokazil, ki jih je tožnik podal v tej zvezi, se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Obrazložitev je tako pomanjkljiva, da se odločitve ne da preizkusiti. Zato je sodišče izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravilo.
V veljavi je sodišče pustilo 2. točko izreka odločbe, s katero je toženka zavrnila predlog za izdajo popravnega sklepa glede izreka dopolnilne odločbe. S spreminjanjem datuma bi se namreč že poseglo v vsebino odločbe. Toženka se pri spornem datumu ni zmotila, ampak ga je navedla zato, ker je menila, da tožnik 26. 2. 1992 ni bil izbrisan.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - tožba delodajalca - upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Pri odločanju o začasni odredbi je relevantna presoja, ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. V konkretnem primeru so tako relevantne le tiste navedbe, ki se nanašajo na nastanek težko popravljive škode tožniku, ne pa navedbe glede nastanka škode delavcu, ki bi bil zaposlen pri tožniku. Tožnik nastanek škode utemeljuje s tem, da bi brez začasne odredbe ostal brez dobrega delavca, za katerega je bilo izdano delovno dovoljenje z veljavnostjo enega leta. S tem pa težko popravljive škode, ki naj bi nastala njemu, ni izkazal, saj ni izkazal, da do pravnomočne odločitve nihče drug razen tujca, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, ne bi mogel opraviti predvidenega dela.
tujec - dovolitev zadrževanja - prenehanje dovolitve zadrževanja - predložitev dokumentov - sum poskusa izognitve odstranitvi iz države - izdaja posebne odločbe
Razlog za prenehanje dovolitve zadrževanja iz 4. alineje prvega odstavka 74. člena ZTuj-2 se nanaša le na primer, ko je bila tujcu naložena predložitev dokumentov zaradi suma, da se bo poskusil izogniti odstranitvi iz države.
Sodišče se ne strinja s stališčem, da je glede na določilo 74. člena ZTuj-2 možno izdati posebno odločbo in stranko napotiti na upravni spor v roku 8 dneh le v primeru, ko gre za prenehanje razlogov za dovolitev zadrževanja. Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva oziroma Poročevalca DZ, kjer je obrazložena sprememba 74. člena ZTuj-2, je izdaja individualnega pravnega akta z možnostjo pravnega sredstva predvidena za vsa prenehanja dovolitve zadrževanja. Iz tega se da sklepati, da se posebna odločba izda v primerih iz vseh alinej prvega odstavka 74. člena ZTuj-2.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - izpolnjevanje obveznosti po davčnih predpisih
Davčni organ je prvostopenjskemu organu poslal dopis, v katerem je navedeno, da davčni zavezanec A. d.o.o. ni predložil REK obrazcev za vse zaposlene na predpisan način in v predpisanih rokih, da nima poravnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, da ni predložil REK-1 obrazcev za izplačilo plač za določene mesece, da ima neporavnane obveznosti v skupni višini 8.226,64 EUR, da ni zaprosil za njihov odlog, odpis ali obročno plačilo ter da je bil kaznovan z globo zaradi prekrška, ker ni oddal obračuna predvidene davčne osnove za leto 2012. Sporno v zadevi je, ali je navedeno lahko razlog za domnevo, da se sam tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Po mnenju sodišča je takšen sklep preuranjen. Prvostopenjski organ namreč ni zbral dovolj dokazov za osebno krivdo tožnika. Omenjena gospodarska družba, v kateri so bile zaznane kršitve, tudi ni več tožnikova, saj jo je prodal. Toženka pa tudi ni utemeljila, da oziroma kako zdajšnje bivanje tožnika v Sloveniji, ko je zaposlen kot gradbeni delavec, ko delo opravlja vestno in spoštuje delovno zakonodajo ter ima namen dolg solidarnostno plačati iz zaslužka, pridobljenega v Sloveniji, vzpostavlja domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.
ZTuj-2 člen 124, 124/1, 124/1-2, 128, 128/1, 128/1-7. URS člen 54, 54/1. EKČP člen 8. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 3/1, 9, 9/1, 12, 12/1.
dovoljenje za začasno prebivanje - združitev družine - združitev z mladoletnim otrokom državljanom slovenije - izvrševanje kaznivih dejanj - pravica do stikov - pravica do družinskega življenja
Sodišče je tožbi ugodilo, ker je toženka nepravilno uporabila materialno pravo pri odločanju o prošnji za začasno prebivanje, ko gre za združevanje družine, in sicer tožnika z njegovim mladoletnim sinom, ki je državljan Slovenije. Nepravilno je namreč njeno stališče, da tehtanje dveh nasprotujočih si dobrin, to je pritožnikove resne in dejanske nevarnosti za javni red na eni strani ter njegove pravice do družinskega življenja v RS na drugi strani, ni potrebno glede na določbo prvega odstavka 124. člena ZTuj-2. Takšno stališče pomeni napačno razlago in uporabo navedene določbe ZTuj-2, pravice do zasebnosti v smislu družinskega življenja iz 35. člena in prvega odstavka 54. člena Ustave ter 8. člena EKČP. EKČP namreč ne določa, da so avtomatično dopustne tiste omejitve pravice do družinskega življenja, ki so določene z zakonom države podpisnice, ampak predpisuje kumulativno dva pogoja: omejitev mora biti določena z zakonom in hkrati mora biti nujna v demokratični družbi zaradi razlogov, naštetih v drugem odstavku 8. člena EKČP. Toženka pa je pri odločitvi upoštevala samo prvi pogoj.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odjava na podlagi postopka ugotavljanja dejanskega prebivališča
Osnovni pogoj za izdajo posebne odločbe na podlagi ZUSDDD je, da je bil tujec - državljan druge republike nekdanje SFRJ, 26. 2. 1992 oziroma na dan, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ker je bilo tožnici 25. 11. 1992 odjavljeno stalno prebivališče na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in registru stalnega prebivalstva in ne z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, osnovnega pogoja za izdajo posebne odločbe tožnica ne izpolnjuje.
dovoljenje za prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Toženka je pravilno presodila, da glede na izjave tožnika ni mogoče sklepati, da ima namen bivati v RS zaradi zaposlitve ali dela. Tožnik namreč ne pozna bistvenih podatkov o podjetju, v katerem namerava delati, vedel ni, da je sam edini lastnik podjetja, v katerem bo zaposlen, kot tudi ne, pri kateri banki ima podjetje odprt račun oziroma ali je račun morebiti zaprt, kdaj je bilo podjetje vpisano v sodni register, kolikšen lastniški delež ima v podjetju in koliko je zaposlenih v podjetju. Prav tako ni vedel, kdaj bo po pogodbi o zaposlitvi nastopil delo v Sloveniji, ali in kje ima podjetje poslovne prostore, kdo vodi računovodstvo podjetja in kolikšen je osnovni kapital podjetja. Navedene okoliščine tudi po mnenju sodišča predstavljajo utemeljene razloge za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, kar je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Kljub pozivom upravnega organa, naj predloži dokaze o neprekinjenem bivanju v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje, oziroma naj navede razloge, zakaj se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti, tožnik tega ni izkazal. Zato je organ pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje (prvi odstavek 1. člena ZUSDDD).
ZTuj-2 člen 55, 124, 124/1, 124/1-2, 128, 128/1, 128/1-6. ZZZDR člen 3, 13.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje - namen sklenitve zakonske zveze
Pri presoji, ali je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, je treba ugotavljati različne elementarne okoliščine. Te različne okoliščine o poznavanju najbolj pomembnih podatkov o obeh zakoncih in njunih družinah, povezanih z vsakdanjim življenjem obeh zakoncev, po presoji sodišča niso bile v zadostni meri razčiščene, da bi bilo mogoče z zadostno stopnjo zanesljivosti zaključiti, da gre za zlorabo zakonske zveze.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
V obravnavanem primeru tožniku ni uspelo izkazati, da bi bilo njegovo bivanje v Republiki Sloveniji skladno z namenom, zaradi katerega je za dovoljenje zaprosil. Toženka je pravilno ocenila okoliščino, da tožnik ni znal navesti osnovnih podatkov o podjetju, katerega ustanovitelj in direktor je. Ni znal pojasniti oziroma ni vedel, da je solastnik podjetja, predvsem pa je pomembna okoliščina, da ni vedel, katero dejavnost naj bi podjetje opravljalo (nasprotja v njegovi izjavi so bila glede tega, ali bo podjetje opravljalo gospodarsko dejavnost s trgovanjem s pšenico ali s turizmom). To pa so tudi po presoji sodišča okoliščine, ki so utemeljeno vplivale na odločitev v zadevi.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZTuj-2 člen 37, 55, 55/1, 55/1-3, 55/1-4, 55/1-5.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - zavrženje prošnje - isto dejansko stanje in ista pravna podlaga - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - nezakonito prebivanje v RS - prekršek
Upravni organ lahko zavrže vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP le, če sta tako dejansko stanje kot pravna podlaga za odločitev enaka kot v že pravnomočno končanem postopku. Glede pravne podlage toženka omenja določilo 5. alineje prvega odstavka 43. člena ZTuj-2. Vendar je tožnik med drugim ugovarjal, da bi upravni organ pri uporabi omenjenega določila moral upoštevati odločbo, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost določbe ZTuj-2, ki ureja vprašanje, kdaj oseba vstopi v položaj nezakonitega prebivanja v Sloveniji. Toženka tega ugovora ni vključila v obrazložitev sklepa, tako da je tožnik lahko samo navidezno uresničeval procesno pravico, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Sodišče ugotavlja še, da je od prve odločitve o tožnikovi prošnji do vložitve prošnje v obravnavani zadevi preteklo skoraj dve leti. To pa je že tako dolgo obdobje, da z vidika razlogov za domnevo, da se prosilec ne bo podrejal pravnemu redu RS, lahko pomeni spremenjeno dejansko stanje glede na obnašanje prosilca. Zakonodajalec namreč ni določil, da je ta domneva avtomatično izpolnjena, čim je prosilec storil kakršen koli prekršek, ne glede na to, kdaj ga je storil, v kakšnih okoliščinah, in ne glede na težo prekrška in morebitni izbris iz evidence.