ZTuj člen 33, 33/1, 36, 36/2, 47, 47/1, 47/5. Direktiva Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 5, 5/1. ZUP člen 130, 130/2, 248, 248/3. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2.
tujec - dovoljenje za prebivanje - izdaja nadaljnjega dovoljenja za prebivanje iz drugega razloga - združitev družine - vložnik prošnje za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine - zavrženje prošnje - združitev zadev v en postopek - odločitev organa druge stopnje o pritožbi - sprememba razlogov odločitve - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Iz prvega odstavka 47. člena ZTuj-2 izhaja, da ima pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani (le) v tem odstavku opredeljeni tujec (in ne njegov družinski član). Skladno s tem je po določbi petega odstavka 47. člena ZTuj-2 (le) tujec iz prvega odstavka tega člena (in ne njegov družinski član) tisti, ki lahko vloži prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje svojemu družinskemu članu iz razloga združitve družine. Citirane določbe 47. člena Ztuj-2 je treba šteti za specialno ureditev glede na določbi prvega odstavka 33. člena oziroma drugega odstavka 36. člena ZUS-1. Zato jih je treba uporabiti v vseh primerih, ko se prosi za izdajo dovoljenja za prebivanje iz razloga združitve družine, torej tudi v primeru, ko se prosi za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje iz drugega razloga v smislu drugega odstavka 36.člena ZTuj-2, kadar je ta drugi razlog združitev družine. Takšna zakonska ureditev je skladna z Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine.
Glede na določbe ZUS-1 odločba, s katero drugostopenjski organ zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v prvostopenjsko odločitev, pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu, ampak je treba v takšnem primeru izpodbijati prvostopenjski upravni akt, na katerega se nanaša odločitev o zavrnitvi pritožbe. Se pa pri presoji zakonitosti tega akta upoštevajo tudi razlogi drugostopenjskega organa, s katerimi ta dopolni oziroma spremeni razloge, s katerimi je odločitev utemeljil prvostopenjski organ. S takšno uporabo zakona, ki je že več let povsem ustaljena v sodni praksi, je stranki zagotovljeno polno in učinkovito sodno varstvo, saj se pri presoji v upravnem sporu upoštevajo tudi razlogi drugostopenjskega organa. Ta ima namreč izrecno zakonsko pooblastilo, da v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi oziroma sklepu prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, v svoji odločbi navede pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenemu stališču, da bi drugostopenjski organ, ker je odločitev bistveno drugače obrazložil, tožnikovi pritožbi moral (delno) ugoditi.
dovoljenje za začasno prebivanje - rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje - tujec na prestajanju kazni zapora
Iz določila osmega odstavka 127. člena ZTuj-2 izhaja, da je treba za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaprositi pred pretekom dovoljenega prebivanja. V konkretnem primeru se tujec nahaja v zaporu, torej še vedno dovoljeno prebiva na območju Republike Slovenije, zato niti njemu niti tožnici ni mogoče očitati, da bi prošnjo vložila prepozno, po poteku dovoljenega prebivanja.
ZTuj-2 člen 36, 37, 37/1, 37/2, 55, 55/1, 55/1-5, 85, 87, 87/3. ZUS-1 člen 2, 2/2, 2/3, 32, 32/5.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - podrejanje pravnemu redu RS - obrazložitev odločbe - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - začasna odredba - pravnomočna odločitev o tožbi - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Ob upoštevanju tretjega odstavka 87. člena ZTuj-2 je pritožba v zadevah izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v RS dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 38., 39., 41., 42., 44., 47. in 48. členu tega zakona, za kar pa v obravnavanem primeru, v katerem se prošnja tožnikovega delodajalca opira na določila 36. člena ZTuj-2, ne gre. Glede na to je izpodbijana odločba nedvomno dokončni upravni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v upravnem sporu.
Izpodbijana odločba ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne, saj nima vsebinske obrazložitve, ki bi obsegala ugotovljeno dejansko stanje glede vseh za odločitev relevantnih dejstev in okoliščin v okviru, ki ga vsebinsko opredeljujejo določila 5. alineje prvega odstavka 55. člena ter prvega in drugega odstavka 37. člena ZTuj-2.
Ko je sprejeta pravnomočna odločitev sodišča o tožbi, ni več potrebe po začasnem preprečevanju posledic (ki naj bi se dokončno odvrnile s pravnomočno odločitvijo o tožbi). Tudi v konkretnem primeru tako ni (več) izkazana procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče s pravnomočno sodbo v I. točki izreka tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, pri čemer pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dopolnilna odločba - izrek dopolnilne odločbe - obrazložitev odločbe - odjava stalnega prebivališča za zakonca - pooblastilo za zastopanje
Stališče v odgovoru na tožbo, da tožnica sploh ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, je nova okoliščina glede na stališča v izpodbijani odločbi, ki jo je toženka izdala, ker je štela, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Dopolnilna odločba je bila tako tožnici izdana na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003. Postopek njene izdaje je bil nato obnovljen po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča. Izpodbijana odločba bi morala vsebovati pravno podlago za odločitev, in sicer tisto pravno podlago za odločanje o dopolnilnih odločbah, ki neposredno izvira iz 8. točke izreka omenjene odločbe Ustavnega sodišča in njene obrazložitve. Tega izpodbijana odločba nima. V izreku pa tudi nima odločitve, da se dopolnilna odločba, v zvezi s katero je organ začel postopek po uradni dolžnosti, ne izda.
Toženka ni navedla nobene norme področnega zakona, ki bi dovoljevala, da mož odjavi stalno prebivališče za ženo, ne da bi organu predložil pravno veljavno pooblastilo za zastopanje. Po določbah ZUP se pooblastilo lahko da pisno ali ustno na zapisnik. V skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUP se sicer izjemoma lahko dovoli, da posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec opravi brez pooblastila član njene družine, če organ ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Vendar je izjeme treba obravnavati restriktivno in so dopustne, če med strankami ni spora.
ZTuj-2 člen 36, 36/2, 47. ZUP člen 9, 237, 237/1, 237/1-3, 252, 252/1.
dovoljenje za začasno prebivanje - izdaja nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje - združitev družine - rok za vložitev prošnje za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje - zavrženje vloge - odločanje organa druge stopnje - načelo zaslišanja stranke
Odločitev drugostopenjskega organa je bila za tožnika, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, presenečenje. Drugostopenjski organ namreč v zadevi ni odločal o pritožbi oziroma o pritožbenih ugovorih, pač pa je sprejel odločitev o zavrženju vloge. Pri tem pa v postopku ni bilo razjasnjeno vprašanje, ali je za (podaljšanje oziroma) izdajo dovoljenja zaradi združitve družine relevantna (pravočasno) vložena prošnja za podaljšanje dovoljenja zaradi zaposlitve v postopku.
register stalnega prebivalstva - izbris iz registra stalnega prebivalstva - državljan države naslednice nekdanje SFRJ
Tožnik, ki ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, se neutemeljeno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurič, saj gre v konkretnem primeru za drugačno dejansko in pravno situacijo.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZTuj-2 člen 37, 37/6.
upravni spor - tožnik v upravnem sporu - dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve in dela - delodajalec - zavrženje tožbe
V obravnavanem primeru prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ni vložil delodajalec, temveč sam tujec. Zato delodajalec ne more vložiti tožbe v upravnem sporu. Tožnik v upravnem sporu je namreč lahko (le) tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/8. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije člen 2.
državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - neprekinjeno bivanje v RS
Za pravilno štetje odsotnosti je treba upoštevati zgolj polne dneve odsotnosti in ne tudi datume prihoda in odhoda iz države, predvsem v situaciji, ko iz potnega lista ni razvidna ura odhoda in prihoda oz. organ teh trenutkov ne ugotovi.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu Republike Slovenije
Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela - podrejanje pravnemu redu RS - kaznivo dejanje - pogojna obsodba
Ob ugotovitvi, da je bil tožnik v RS spoznan za krivega storitve več kaznivih dejanj, je toženka pravilno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se (tudi v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS. Da je bila tožniku s sodbo izrečena pogojna obsodba, ki ni kazen, temveč opozorilna sankcija, ne pomeni, da odločitev ni pravilna.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - podrejanje pravnemu redu RS - kaznivo dejanje - pogojna obsodba
V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je bil tožnik v RS spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, za kar je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen petih mesecev, pogojno za dobo enega leta. Zato sta upravna organa pravilno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, in zato utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Dejstvo, da je bila tožniku izrečena pogojna obsodba, ki je opozorilna sankcija in ne kazen, ne pomeni, da odločitev ni pravilna.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - neporavnane davčne obveznosti
Niti družba A. d.o.o., katere direktor in edini lastnik je (bil) tožnik, niti tožnik kot fizična oseba v času izdaje izpodbijane odločbe nista imela poravnanih davčnih obveznosti. Kljub temu, da ga je upravni organ prve stopnje pozval, tožnik ni navedel nobenih podatkov in niti ni navedel razlogov nastanka davčnih dolgov, zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje (domneva nepodrejanja pravnemu redu RS).
izročitev tujca - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - odločba ministra za pravosodje - načelo zaslišanja stranke
Toženka bi pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku morala dati možnost, da se seznani in izjavi o vseh dejstvih, na katerih temelji njena odločitev; to ji nalaga 9. člen ZUP. Za stališče, da v postopku izročitve tujca ni treba seznaniti z dejstvi, na katerega bo organ oprl svojo odločitev, v določbah ZKP ni opore. Prav tako ni mogoče slediti argumentaciji toženke, da zadostuje, da je tožnik že v sodni fazi izročitvenega postopka imel možnost, da se izreče o pomembnih okoliščinah. Še toliko bolj ne zato, ker je že toženka sama v odločbi ugotovila, da se niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje v sodni fazi izročitvenega postopka do tožnikovih navedb glede zatrjevanja kršitev pravic nista izrekli.
ZZDT-1 člen 22, 22/1, 22/1-3. ZUP člen 129, 129/1, 129/3, 248, 248/2.
tujec - delovno dovoljenje - osebno delovno dovoljenje - vloga za izdajo osebnega delovnega dovoljenja - rok za vložitev vloge - prekluzivni materialni rok - zavrženje vloge - zavrnitev vloge
Tožnik je vlogo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja vložil prepozno, po izteku prekluzivnega 30-dnevnega zakonskega roka in bi jo bilo zato treba zavreči v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, prvostopenjski organ pa jo je zavrnil. Vendar navedena pomanjkljivost v postopku na prvi stopnji v konkretnem primeru ni bistvena. Za tožnika ima odločitev o zavrnitvi njegove vloge enak pravni učinek, kot če bi bila njegova vloga zavržena, ker je rok iz 3. točke prvega odstavka 22. člena ZZDT-1 prekluzivni materialni zakonski rok, z iztekom katerega neuveljavljena zakonska pravica ugasne.
Tožnik, ki v tožbi izpostavlja svojo pravno neukost in slabše znanje slovenskega jezika, zmotno meni, da bi ga moral kdorkoli (bivši delodajalec) posebej opozoriti na potek omenjenega roka, saj za tako stališče v pravnem redu RS ni opore.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljan države naslednice nekdanje SFRJ - kaznivo dejanje
Neizpolnjevanje pogoja po 3. členu ZUSDDD pomeni samostojno podlago za zavrnitev zahteve.
Toženka bi morala za zakonito zavrnitev ugotoviti, da tožnik predstavlja „resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes“ v času izdaje izpodbijane odločbe, pri čemer pa je ključno, da upošteva naravo storjenih kaznivih dejanj in obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, da bi lahko zaključila, da tožnik tudi ob odločitvi o zahtevku za izdajo dovoljenja za prebivanje še vedno predstavlja tako kvalificirano grožnjo. Bistveno je upoštevanje kronologije storitve kaznivih dejanj in presoja obnašanja po prestani kazni, seveda tudi teža kaznivih dejanj.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prvo prebivanje - razlogi za zavrnitev prošnje - podrejanje pravnemu redu RS - diskriminacija na podlagi narodnostne pripadnosti
Dovoljenje za prebivanje se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Če toženka ugotovi razloge za domnevo, da tujec nima namena delati v skladu s pogodbo in delovnim dovoljenjem, zaradi katerega naj bi mu bilo izdano tudi dovoljenje za prvo prebivanje, to lahko zadošča za ugotovitev, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, in ni treba, da bi morala biti izkazana tudi kakšna okoliščina v zvezi z dotedanjimi tujčevimi protipravnimi ravnanji po prekrškovnem ali kazenskem pravu.
Tožnik uveljavlja, da gre za diskriminacijo, pri čemer sodišče predpostavlja, da kot temelj diskriminacije uveljavlja narodnostno pripadnost iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Za to, da bi se dokazno breme prevalilo na toženko, bi v tožbi moral izkazati vsaj domnevo, da je do diskriminacije prišlo, česar pa tožnik ni storil, saj je le pavšalno navedel, da ga toženka diskriminira, ker prihaja iz Kosova.
tujec - nezakonito prebivanje v RS - odstranitev tujca iz države - pravica do družinskega življenja
Tožnik je v državo vstopil izven mejnega prehoda, zato je policija ob kontroli dne 5. 12. 2011 ugotovila, da je zaradi nezakonitega prebivanja storil prekršek po drugem odstavku 145. člena ZTuj-2, za kar mu je bil izdan plačilni nalog za globo v znesku 800 EUR. Navedena dejstva pa že predstavljajo dejansko podlago za izdajo odločbe o vrnitvi.
Ob ugotovitvi, da tožnik zavestno ne spoštuje pravnega reda RS in niti pravnega reda EU, ter ob dejstvu, da ni izkazal, da dejansko prispeva k preživljanju mladoletnih otrok ter tudi ne dejstev, ki bi kazala na vrsto in resnost težav, s katerimi bi se v primeru njegovega odhoda iz RS morala soočiti žena in mladoletni sin, sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru z izpodbijanim ukrepom ni bilo prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do družinskega življenja.
ZTuj-2 člen 55, 55/1, 55/1-5. ZDDV-1 člen 141, 141/1, 141/1-1.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - davčni dolg
Tožnica, ki je opravljala dejavnost samostojne podjetnice, je imela na dan 15. 3. 2012 davčni dolg v višini 35.398,45 EUR in davčnemu organu skoraj tri leta ni oddajala obračunov za prispevke za socialno varnost za zasebnika in za zaposlene pri zasebniku, čeprav je bila k temu večkrat pozvana. Poleg tega pa je bila direktorica družbe, ki je imela na dan 4. 5. 2012 davčni dolg v višini 123.690,36 EUR. Tožena stranka je zato utemeljeno zaključila, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - razlogi za zavrnitev prošnje - podrejanje pravnemu redu RS
Dovoljenje za prebivanje v RS se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Pristojni organ te razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja ugotavlja tudi na podlagi podatkov iz kazenske evidence, evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, ne pa zgolj in samo na podlagi podatkov iz teh evidenc.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - tujec - vzajemnost - zaprosilo o tujem pravu
Ker tožnik ni državljan Republike Slovenije, v Republiki Sloveniji pa tudi nima urejenega statusa za bivanje na podlagi ustreznega dovoljenja, se je tožena stranka utemeljeno oprla na določbo 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP in od tožnika zahtevala, da dokaže obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in tujo državo v zvezi z dodeljevanjem brezplačne pravne pomoči.