dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prvo prebivanje zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje - podrejanje pravnemu redu RS
V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, zaradi česar mu je bila izrečena zaporna kazen ter stranska kazen izgona iz države in zato obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka ni pristojna za izbris obsodbe in je zato vezana na podatke, ki ji jih posredujejo pristojni organi. Skladno s 508. členom ZKP odločbo o izbrisu po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za pravosodje. Po 509. členu ZKP pa v primeru, če navedeno ministrstvo ne izda odločbe o izbrisu, sme obsojenec zahtevati, naj se ugotovi, da je obsodba po zakonu izbrisana in če ministrstvo v 30 dneh po prejemu ne izda odločbe, lahko obsojenec zahteva, naj sklep o izbrisu obsodbe izda sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji. Iz teh dveh določil torej sledi, da nima tožena stranka nobenih pristojnosti pri izbrisu obsodbe in je vezana na podatke, ki ji jih posredujejo za to pristojni organi. Če bi tožena stranka zaobšla podatke, ki jih je pridobila od organov, ki so pristojni za izbris in štela, da tožnik velja za neobsojenega, bi prekoračila svoje pristojnosti.
dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - obrazložitev odločbe
Prvostopenjski organ se ni opredelil do dokazil, s katerimi je tožnik skušal dokazati, da ima dovolj sredstev za preživljanje. Organ ni navedel razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov in se ni opredelil do zadnjega zahtevka tožnika za podaljšanje roka, zato odločba ne obsega vsega, kar bi morala po prvem odstavku 214. člena ZUP, zaradi česar je pomanjkljivo obrazložena in se je ne da preizkusiti.
dovolitev zadrževanja - pravica tujca z dovoljenjem za zadrževanje - izrek odločbe - obrazložitev odločbe
Izrek sporne 3. točke zahtevam zakonodajalca, izhajajočim iz določil 1. in 2. odstavka 75. člena ZTuj-2 v povezavi z 213. in 1. odstavkom 254. člena ZUP ne zadosti zato, ker je nedoločen in nejasen, saj ostaja povsem neopredeljeno, na kakšen način in v kakšnih rokih ter v kolikšnem znesku tožniku sploh gredo sredstva za izplačilo denarne pomoči kot pravice do osnovne oskrbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZTuj-1, ki mu jih mora zagotavljati Center za tujce skladno z določilom 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in sicer v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno-varstvene prejemke. Nedoločen in nejasen pa je izrek sporne 3. točke tudi v delu, ki se nanaša na pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ki gre tožniku v skladu s 1. odstavkom 75. člena ZTuj-2 v času dovolitve zadrževanja.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prvo prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - podrejanje pravnemu redu RS
Iz izjav tožnika ni mogoče sklepati na namen bivanja v Republiki Sloveniji glede zaposlitve ali dela, saj delo, ki naj bi ga opravljal, premalo pozna, ker ni vedel, da je sam 100% lastnik podjetja, v katerem bo zaposlen, niti ni vedel točnega imena podjetja in na katerem naslovu ima sedež.
dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja - nevarnost za javni red in varnost RS
Podatek, da je bil tožnik leta 2003 predčasno odpuščen s prestajanja petletne kazni zapora, ne spremeni dejstva, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje ropa, torej kaznivo dejanje, ki že po svoji naravi pomeni nevarnost za javni red in mir. Ker niti iz ostalih podatkov v spisih ne izhaja, da je tožnik po odpustu iz prestajanja zaporne kazni, torej po letu 2003, spoštoval pravni red Republike Slovenije, pač pa iz njih celo izhaja, da je bil po letu 2003 zabeležen tudi v Schengenskem informacijskem sistemu zaradi podobnega kaznivega dejanja ropa in velike tatvine, tožena stranka le na podlagi podatka, da je bil tožnik predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, ni mogla oceniti, da njegovo bivanje ne pomeni nevarnosti za javni red in varnost Republike Slovenije. Ob upoštevanju navedenega tudi tožbene trditve o tem, da od leta 2003 tožnik ni bil več obravnavan v nobenem kazenskem ali prekrškovnem postopku, niso utemeljene in so v nasprotju s podatki v spisih.
ZKP člen 530, 531. Evropska konvencija o izročitvi člen 18.
tujec - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - odločitev ministra za pravosodje o izročitvi - razlog za zavrnitev izročitve
Pravna podlaga za izvajanje izročitve med Republiko Slovenijo in Republiko Črno Goro je poleg notranje zakonodaje obeh držav, tudi Evropska konvencija o izročitvi, sprejeta v okviru Sveta Evrope, katere članici sta tako Republika Slovenija kot tudi Republika Črna Gora. Prav tako pa sta obe navedeni državi podpisnici navedene konvencije ter dodatnih protokolov, sprejetih k navedeni konvenciji. Okoliščina, da tožnik ni državljan Republike Črne Gore, torej države prosilke, glede na obstoječo ureditev ne predstavlja nobenega fakultativnega niti obligatornega razloga za zavrnitev izročitve. Prav tako okoliščina državljanstva ni ena izmed predpostavk, ki bi morale biti podane, da lahko država zaprosi za izročitev določene osebe. Okoliščina državljanstva zaprošene države je lahko razlog za zavrnitev izročitve v določenih pravnih ureditvah, ki ne izročajo lastnih državljanov.
ZTuj-1 člen 31, 32, 32/3, 43, 43/1, 43/1-5. ZUS-1 člen 32, 32/2, 63.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - podrejanje pravnemu redu RS - začasna odredba
Okoliščina (pravnomočnost obsodbe), ki prvostopenjskemu organu ob odločanju o prejšnji prošnji ni bila poznana, pomeni, da so se okoliščine, ki so vplivale na odločitev organa o prošnji tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, spremenile. Zato je pravilno postopal, ko je presojal okoliščino oziroma dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po 129. členu KZ Republike Hrvaške, in to v času, ko je imel v Republiki Sloveniji podaljšano dovoljenje za prebivanje.
dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - pravnomočna obsodba za kazniva dejanja - pravica do družinskega življenja
Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj ter da zbrani dokazi potrjujejo sum, da bi njegovo prebivanje lahko pomenilo nevarnost za javni red in varnost in da je teža kaznivih dejanj takšna, da pomeni nevarnost za javni red.
Od zadnjega kaznivega dejanja ni minilo tako dolgo časovno obdobje, da bi moral organ zaradi časovne oddaljenosti sklepati na to, da prebivanje tožnika ne predstavlja nevarnost za javni red.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - opozorilo o posledicah - domneva umika zahteve
Izpolnjevanje pogojev po določbah ZTuj-1 mora stranka izpolnjevati in tudi izkazati ob vložitvi prošnje, podatki iz leta 2008 pa bi se do vložitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, vložene v letu 2011, lahko bistveno spremenili. Zato je pravilno ravnanje organa prve stopnje, ko je tožnika pozval na predložitev dokazov (pogodba o zaposlitvi, potrdilo delodajalca o višini plače v neto znesku za zadnje tromesečje). Na posledice nesodelovanja je bil tožnik pravilno tudi opozorjen.
dovoljenje za začasno prebivanje - razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje - nezadostna sredstva za preživljanje - podrejanje pravnemu redu RS
Tako prvostopni kot drugostopni organ sta pravilno ugotovila, da je podan razlog za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji (neobstoj zagotovljenih sredstev za preživljanje in obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije), na katerega sta se pri svoji odločitvi pravilno oprla upravna organa.
ZUP člen 214, 228, 237. ZUS-1 člen 64, 64/2, 64/3.
dovoljenje za začasno prebivanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga - obrazložitev odločbe - odprava drugega akta izdanega v postopku izdaje izpodbijanega akta
Prvostopni organ se v svoji obrazložitvi ni v ničemer opredelil, niti do dokazov in dokaznih predlogov, ki jih je navedel tožnik oziroma jih je priložil svoji zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje.
Ker je sodišče sklep o zavrnitvi predloga tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamujenim procesnim dejanjem – zaslišanjem stranke v upravnem postopku odpravilo kot nezakonit akt, je moralo posledično odpraviti tudi nezakonito odločbo prvostopnega organa o zavrnitvi zaprošenega dovoljenja za podaljšanje začasnega prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji, saj bi v nasprotnem primeru pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga tožnika za vrnitev v prejšnje stanje ne bila učinkovito pravno sredstvo, četudi sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, v primeru, da tej odločitvi ne bi sledila odprava navedene zavrnilne odločbe prvostopnega organa v smislu drugega odstavka 108. člena ZUP.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prvo prebivanje - jezik v postopku - podrejanje pravnemu redu RS
Tožnik glede dela, ki naj bi ga opravljal v Sloveniji po pogodbi ni povsem jasen in prepričljiv, opravljal pa naj bi (med drugim) tudi delo prokurista v podjetju, ob tem, da ne zna slovenskega jezika.
Pristojni organ pravilno ni dopustil zaslišanja tožnika za namene ugotovitve dejanskega stanja v pogojih, ko bi razgovor prevajal delodajalec tožnika, saj bi bil interes tožnikovega delodajalca kot tolmača na strani tožnika, tako da bi bilo s strani izjav tožnika čim manj nekonsistentnosti in nepoznavanja relevantnih dejstev.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prvo prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - podrejanje pravnemu redu RS - odločba o prekršku - dovoljen čas bivanja tujca v RS
Tožena stranka je nepravilno razlagala in uporabila pojem domneve, da se tujec ne bo podrejal pravu Slovenije, saj od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi poznal pravilo, po katerem ni dovoljeno v obdobju 6 mesecev prebivati več kot 90 dni v Republiki Sloveniji. Tožnik je večkrat prihajal v Slovenijo kot turist in tekom teh bivanj ni storil nobenega prekrška ali drugega dejanja, ki bi kazalo na to, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije. Njegova pojasnitev krivde za prekršek je prepričljiva, globo je plačal takoj na licu mesta, delovno mesto v Sloveniji ima zagotovljeno; tožena stranka tudi ni ocenila posledic prepovedanega ravnanja tožnika za javni red in mir niti v odločbi ni omenila, da bi obravnavani primer spadal v okvir problema sistematičnih zlorab dovoljenja za prvo prebivanje zaradi dela.
tujec - razlog za zavrnitev izročitve - postopek za izročitev obdolženca in obsojencev - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani države prosilke - mučenje ali nečloveško ravnanje v državi prosilki - vsebina odločbe o dovolitvi izročitve
Ne glede na to, da ZKP v 530. členu kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma svoboščin s strani države prosilke izrecno ne navaja kot razlog za zavrnitev izročitve, pa slednje izhaja iz številnih mednarodnih dokumentov. Ravno tako mora država presoditi, ali obstajajo verjetne okoliščine, da bi bil imenovani z izročitvijo v državo sprejemnico izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Pri tem je tožena stranka pravilno ocenila, da mora obstajati konkretno tveganje, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, pri čemer breme dokazovanja verjetnosti nevarnosti ter dejanske kršitve človekovih pravic leži na strani imenovanega. Konkretna nevarnost, da bi bil tožnik že s samo izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj dejansko podvržen nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju pa v tem primeru ni izkazana, saj zgolj navajanje okoliščin, da v proseči državi obstajajo slabe razmere v zaporih, ne zadostuje, pač pa morajo obstajati verjetni dokazi, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bo ravno oseba, ki se izroča, izpostavljena dejanski nevarnosti mučenja, nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja.
Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da v odločbi ni navedeno, katero je tisto kaznivo dejanje, zaradi katerega tožena stranka dovoljuje izročitev. Navedena je zakonska oznaka, izrek pa se sklicuje na to, da je kaznivo dejanje navedeno v prošnji za izročitev. Po mnenju sodišča zadostuje, da je v prošnji opisan historični dogodek, na katerega se nanaša prošnja za izročitev. Zaradi tega po mnenju sodišča ni bojazni, da se ob izročitvi ne bi vedelo, za katero kaznivo dejanje je proseča država prosila za izročitev.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prvo prebivanje podrejanje pravnemu redu RS - odločba o prekršku - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - načelo sorazmernosti
Iz odločbe in upravnega spisa je razvidno, da je bilo dovoljenje za začasno prebivanje tožniku nazadnje podaljšano do 7. 4. 2010, kršitev pa je bila ugotovljena 1. 6. 2011. S tem v zvezi se postavlja vprašanje, kje se je tožnik nahajal ves čas od 7. 4. 2010 do 1. 6. 2011. Če bi se izkazalo, da je ves ta čas živel v Republiki Sloveniji brez dovoljenja, potem bi to pomenilo, da je teža kršitve, četudi enkratna, toliko večja in bi v tem primeru lahko bil podan zgoraj navedeni zadržek, da se dovoljenja ne izda. Če pa je v tem času tožnik prebival izven Slovenije in je le krajši čas prebival v Republiki Sloveniji brez dovoljenja, potem glede na načelo sorazmernosti teža prekrška ni taka, da bi lahko zaradi tega bil podan razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Vendar pa je iz zapisnika o zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu Republike Slovenije razvidno, da se ta okoliščina prekrška ni posebej ugotavljala. Tožnik je tedaj povedal, da je plačal 450,00 EUR in da je montiral centralno kurjavo ter da je 29. 3. 2011 odprl svoje podjetje in da ima veljavno delovno dovoljenje. Menil je, da na podlagi tega dovoljenja lahko opravlja montažo centralne kurjave.
dovoljenje za začasno prebivanje - začasna odredba - družinsko življenje - sodelovanje v kazenskem postopku
Z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Ko bo zapustil Republiko Slovenijo, to še ne bo pomenilo, da bo morala družina ostati razdružena, da bi se izgubili stiki in da bi to posledično negativno vplivalo na družinske odnose ter povzročilo razpad družine. Tožnik si lahko s svojo družino življenje organizira tudi na tak način, da lahko vsi živijo v isti državi.
Tožniku s tem, če zapusti Republiko Slovenijo, še ni onemogočeno, da bi sodeloval v kazenskem postopku. Ko bo razpisana glavna obravnava, se je lahko še vedno udeleži, saj z izpodbijano odločbo tožniku ni prepovedano, da bi se vrnil v Republiko Slovenijo, če bi bilo to potrebno, niti izpodbijana odločba ne predstavlja izgon tožnika iz Republike Slovenije, temveč je le zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje.
tujec - delovno dovoljenje za tujca - osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas za nazaj - izbris iz registra stalnega prebivalstva - v času odločanja veljaven predpis
Tožnik po določilih v času odločanja veljavnega ZZT ne izpolnjuje pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nazaj, ker ZZT v povezavi z določili 87. člena in 2. odstavka 155. člena Ustave RS tega ne omogoča. Poleg tega je tožnik kot podlago za izdajo osebnega delovnega dovoljenja navajal določilo 10. c člena ZZDT. Po navedenem zakonskem določilu lahko zaprosi za osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas begunec in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožnik pa v svoji vlogi izrecno navaja, da ima od leta 2004 dalje slovensko državljanstvo. To pomeni, da bi moral upravni organ, če bi o njegovi prošnji odločal zgolj na podlagi navedenega zakonskega določila, njegov zahtevek zavreči.
Tožnik niti v upravnem postopku, niti v tožbi ne zatrjuje, niti ne izkazuje, da bi že tedaj pravočasno vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja v 90-dnevnem roku po uveljavitvi ZZT. Tožnik je tedaj torej imel možnost pridobiti delovno dovoljenje (najmanj) za eno leto, pa te možnosti ni izkoristil. Če pa te možnosti ni izkoristil, se ne more uspešno sklicevati na to, da je bil za osebno delovno dovoljenje prikrajšan zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Osebnega delovnega dovoljenja ni pridobil zato, ker ga tedaj ni zahteval z vložitvijo ustrezne vloge oziroma prošnje in ne zato, ker je bil izbrisan.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnik v postopku ni izkazal, da je v času po 5.8.1997, ko mu je prenehalo dovoljenje za začasno prebivanje, pa do leta 2006, ko naj bi se nastanil na naslovu, na katerem je v letu 2007 tudi prijavil začasno prebivanje, dejansko živel v Republiki Sloveniji.
dovoljenje za začasno prebivanje - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - domneva o umiku zahtevka - ustavitev postopka - opozorilo o posledicah
Iz obeh dopisov upravnega organa na dopolnitev vloge nesporno izhaja, da je bila tožeča stranka opozorjena, da se bo njena vloga štela za umaknjeno, če v predpisanem roku vloge ne bo dopolnila oziroma zaprosila za podaljšanje roka za izvršitev te obveznosti.