dovoljenje za prebivanje - dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja
Zavrnitev izdaje delovnega dovoljenja za prebivanje ureja 43. člen ZTuj-1, na podlagi katerega se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, med drugim, če obstajajo resni razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije (3. alineja 1. odstavka) ali če obstajajo razlogi z domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja 1. odstavka). Ker tožnica ne pozna statusa podjetja, kjer bi bila zaposlena, ne pozna pravnega reda Republike Slovenije ter ji niso poznana pravna določila s področja gradbeništva, obstaja dvom, da bi resnično opravljala dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.
tujec - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev tujca
Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je določen v ZKP v členih od 521 do 537. Pogoje, ki so za izročitev določeni v 522. členu ZKP, mora ugotoviti senat okrožnega sodišča s sklepom, zoper katerega ima tujec pravico do pritožbe na sodišče druge stopnje (528. člen ZKP). Zadeva pa se pošlje ministru, pristojnemu za pravosodje, po pravnomočnosti navedenega sklepa (529. člen ZKP). Minister šele po tem izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli (530. člen ZKP). Pristojno okrožno sodišče je s sklepom ugotovilo, da so zakoniti pogoji za izročitev tujca izpolnjeni in da je tožnik izkoristil možnost pritožbe zoper tak sklep v sodnem postopku. Sodišče je zato v upravnem sporu presojalo zakonitost uporabe (le) tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi morala uporabiti tožena stranka.
Tujcu, za katerega se zahteva izročitev po določbah ZKP, mora biti pravica do pribežališča že priznana v času odločanja tožene stranke.
ZTuj-1 člen 42, 42/1. Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma člen 25, 25/1, 96.
dovoljenje za prvo prebivanje - ukrep zavrnitve vstopa
Tožena stranka je pravilno interpretirala določilo 25(1) člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, in sicer, da se v primeru razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa, česar tožnik v tožbi niti ne zanika, vloga za dovoljenje za bivanje praviloma zavrne. Ker humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti na narekujejo drugačne odločitve, je tožena stranka ravnala pravilno. To pa izhaja tudi iz 96. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki razpis zavrnitve vstopa veže med drugim tudi na dejstvo, da je bil osebi izrečen prisilen ukrep odstranitve iz države zaradi neupoštevanja nacionalnih predpisov o vstopu ali bivanju tujcev.
tujec - izbris iz registra stalnega prebivalstva - dovoljenje za stalno prebivanje
S postopanjem po 8. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3.4.2003 se popravlja položaj osebam, ki so ga imele kot državljani drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da je poudarek na njihovem položaju kot državljanov teh drugih držav ob izbrisu oziroma ob izdaji dovoljenja za stalno prebivanje. (Kasnejša) pridobitev slovenskega državljanstva zato po presoji sodišča sama po sebi na izdajo dopolnilne odločbe ne vpliva, kolikor so sicer izpolnjeni pogoji iz 8. točke izreka citirane odločbe.
URS člen 25. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2. ZTuj-1 člen 25, 25/1, 25/3, 26, 26/2, 30, 30/1, 32, 32/1, 35. Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15 marca 2006 o zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja člen 5, 5/1, 13, 13/2.
zavrnitev vstopa na meji - učinkovito pravno varstvo - odločba v obliki standardiziranega obrazca
Tožnik ima sicer prav, da bi moralo biti v prvostopenjskem aktu, ki je bil izdan na standardiziranem obrazcu, posebej navedeno, katere listine bi moral predložiti za to, da mu ne bi bil zavrnjen vstop, in na podlagi katerega konkretnega zakonskega člena je policist ugotovil enega izmed alternativno postavljenih pogojev iz rubrik pod točko I. standardiziranega obrazca. Šele na tej podlagi ima namreč stranka zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave. Temu namenu služi določba 2. odstavka 13. člena Uredbe (ES) št. 562/2006.
Razloge za zavrnitev vstopa pod rubriko I. je treba razlagati tako, da so postavljeni alternativno, ne pa kumulativno, kot navaja tožnik, saj to izhaja iz smisla določbe glede na to, da gre za samostojne in enakovredne razloge. Kršenje pravil o posedovanju potrebnega upravnega dovoljenja za bivanje v Sloveniji zaradi dela in povezavi s tem, da tožnik ob poskusu prehoda meje tudi ni izkazal potrebnega dovoljenja za delo, po oceni sodišča pomeni zadostno grožnjo javnemu redu v smislu uporabe Uredbe (ES) št. 562/2006.
ZTuj-1 člen 65/3, 32, 32/1, 65, 65/3, 32, 32/1, 65. ZUP člen 214, 214/5, 214, 214/5. ZUS-1 člen 40, 40/3, 40, 40/3.
obrazložitev odločbe - dovoljenje za začasno prebivanje - odločanje po prostem preudarku
Ker pooblastilo za odločanje na podlagi prostega preudarka ne vsebuje hkrati tudi pooblastila za neupoštevanje postopkovnih pravil, po katerih mora tudi obrazložitev odločbe izdane po prostem preudarku vsebovati razloge, s katerimi je organ utemeljil, zakaj je v mejah pooblastila, ki mu ga daje predpis, odločil tako, kot je, navedeno po presoji sodišča pomeni, da tožena stranka s tem, ko svoje odločitve ni ustrezno obrazložila, ni ravnala po pravilih postopka, to pa je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.
državljanstvo - dovoljenje za stalno prebivanje - upravni spor - začasna odredba
Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS je ta, da je zahteva vložena v zvezi s tožbo zoper akt ali zaradi molka organa, ki vzpostavljata sporno pravno razmerje med strankama. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi U 2868/05 z dne 26. 3. 2006 zavzelo stališče, da imajo odločbe Ustavnega sodišča v zvezi s t.i. izbrisanimi jasno regulatorno naravo in posledično pomen za odločanje v posamičnih upravnih postopkih. Izmed omenjenih stališč Ustavnega sodišča je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta bistvena 4. točka izreka odločbe v zadevi U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. V konkretnem primeru je treba izhajati iz predpostavke, da pristojni organi pravni red v Republiki Sloveniji spoštujejo, ker tožnik ni izkazal nobenega dejstva, ki bi kazalo na to, da imajo pristojni organi namen tožnika prisilno odstraniti iz države. Institut začasne odredbe namreč ni sredstvo za nadomeščanje upravnega odločanja, ki mora temeljiti na odločbah Ustavnega sodišča RS, razen če stranka ne bi utemeljila, da je izdaja takšne začasne ureditve stanja s sodno odločbo potrebna.
ZDRS člen 40, 40/1, 40, 40/1. ZUS člen 26, 34, 34/1-3, 26, 34, 34/1-3.
procesna predpostavka - molk organa
Tožeča stranka pri toženi stranki ni podala zahtevka, da se ji dodeli stalno prebivališče za čas od zatrjevanega izbrisa iz registra stalnega prebivališča do ponovne pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, niti ni tožene stranke pozvala naj na podlagi 2. odstavka 26. člena ZUS odloči v nadaljnjih sedmih dneh, zato ni izpolnila procesnih predpostavk iz 2. odstavka 26. člena ZUS.
utemeljen razlog - dovoljenje za začasno prebivanje
Po 40. členu ZTuj-1 lahko pristojni organ tujcu, ki je v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta. Navedena določba je splošna določba, ki pride v poštev za dovolitev začasnega prebivanja tujcu v primerih, ki sicer niso urejeni v prejšnjih določbah Ztuj-1, na podlagi katerih se sicer izdajajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev (30. do 37. člen Ztuj-1). Navedena določba po mnenju sodišča ne izključuje tudi situacije, ko bi bilo treba dovoljenje za začasno prebivanje izdati zaradi združitve družine, pa niso podani razlogi, ki so glede tega vprašanja sicer določeni v 36. do 39. členu Ztuj-1.
Izrek odločbe ustavnega sodišča se v 8. točki ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po ZDRS, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Ker tožnica zahteve za izdajo dopolnilne odločbe glede na tožbene navedbe ni vložila, pač pa samo naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu 3. odst. 26. člena ZUS, predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka uprave po presoji sodišča v spornem primeru niso izpolnjene.
Organ prve stopnje je v zvezi s trenutnim stanjem vpogledal tudi poročilo OSCE za Občino A in zaključil, da ta občina ne spada med občine, za katere velja, da so v zelo nestabilnem varnostnem okolju. Tožnica tudi tega podatka in zaključka ne izpodbija v tožbi. Tožnica tudi ne izpodbija zaključkov organa prve stopnje, da je njen strah zaradi neustreznih standardov zdravstvenega varstva v matični državi objektivno neutemeljen. Po presoji sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka preučila aktualne razmere v matični državi tožnice in utemeljeno ugotovila, da ne trajajo več razlogi, ki jih zakon določa v 1. in 2. odstavku 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta navedla razloge za svojo odločitev, obrazložitev obeh odločb pa obsega vse kar zahteva 214. člen ZUP.
ZTuj člen 17, 17. URS člen 120, 120/2, 162, 120, 120/2, 162. ZUstS člen 40/2, 1, 1/3, 40, 40/2, 1, 1/3, 40. ZUS člen 65, 65/1.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Iz navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča nanaša tudi na osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj. Zato sodi tudi tožnica med osebe, za katere ta točka izreka nalaga izdajo dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti, k odločbam o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje.
dovoljenost tožbe - preuranjena tožba - molk organa - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - zavrženje tožbe
Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči, ker se določba 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS št. 36/2003) ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Gre torej za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Ne nalaga pa ta točka izreka izdajo dopolnilih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvu, ki so bile izdane na podlagi ZDRS oz. vloge iz 19. člena ZDRS-Č.
V zadevi ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe tožeča stranka ni bila državljan Republike Slovenije in je imela v času izdaje izpodbijane odločbe status tujca s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, njenega državljanskega statusa pa ne more spremeniti niti vložena prošnja za državljanstvo Republike Slovenije. Izpolnjevanje pogojev za izročitev je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, zato neizpolnjevanje pogojev tožeča stranka v upravnem postopku, ki se vodi pred toženo stranko, ne more ponovno uveljavljati, saj ugotavljanje izpolnjevanja teh pogojev ni v pristojnosti tožene stranke, ki v upravnem postopku preverja le, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, določeni v 1. in 2. odstavku 530. člena ZKP, tega pa tožeča stranka v obravnavani zadevi niti ne izpodbija.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. SZ člen 121, 121/8, 121, 121/8. URS člen 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14. ZSV člen 121, 121/8, 121, 121/8. ZUS člen 60, 60/3, 60, 60/3. ZAzil člen 47, 47-1, 47-3, 47, 47-1, 47-3. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
begunec - načelo zakonitosti - subvencija
Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.
Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek iz uradnih evidenc, da ima tožnica dovoljenje za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999. Pri tem je tožena stranka pravilno poudarila, da je mogoče pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje tujca (na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1) le na podlagi podatkov, ki dokazujejo osemletno neprekinjeno bivanje v RS na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje tujca. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka opredelila tudi do časa, ko je imela tožnica priznano začasno zatočišče in svojo odločitev oprla na 2. odstavek 8. člena ZZZat. Tožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do tega časovnega obdobja, vendar je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi in s tem sledila 3. odstavku 60. člena ZUS. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne izpodbija podatka, na katerega se je oprla tožena stranka kot tudi organ prve stopnje, da tožnica izkazuje dovoljenja za začasno prebivanje neprekinjeno šele od začetka januarja 1999 dalje in da s tem ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.
ZUS člen 36, 60, 60/2, 36, 60, 60/2. ZTuj-1 člen 41, 43, 41, 43, 41, 43.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Ker tožena stranka sodišču kljub pozivu in dvema urgencama ni poslala upravnih spisov, niti odgovora na tožbo, sodišče ni moglo zanesljivo presoditi okoliščin, ki so bile pomembne pri odločitvi; ker namreč ni razpolagalo z izpisi iz uradnih evidenc, ni moglo preizkusiti navedb tožene stranke o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega osemletnega bivanja na podlagi izdanih dovoljenj oz. tožbenega ugovora, da ta ugotovitev tožene stranke ni pravilna.
Po določbah ZVCP za odločanje o zahtevi tujca za zamenjavo vozniškega dovoljenja je pravno pomemben le čas prebivanja in začetek prebivanja. V obravnavani zadevi je pravno pomembno dejstvo le, da je tožnik ob uveljavitvi ZVCP (1. 5. 1998) že prebival v Republiki Sloveniji, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Ker tožnik ne sodi v kategorijo oseb, za katere ureja status poseben zakon (ZUSDDD), sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka z izpodbijano odločitvijo obravnavala tožnika kot tujca na podlagi določb ZVCP.
ZTuj člen 16, 16. ZUP člen 218, 218. URS člen 22, 22. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-3, 60, 60/1, 60/1-3.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Če upravni organ zaradi nespoštovanja določbe 218. člena ZUP/86 bistveno krši pravila postopka s prekoračitvijo instrukcijskega roka, lahko krši pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.