ZTuj-1 člen 65, 65/3. ZUP člen 65, 65/4, 240. ZUS člen 27, 27/3.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Tožnik je vložil pritožbo proti odločbi, ki jo je izdal organ druge stopnje in jo je obravnaval po 240. členu ZUP. Tožena stranka bi morala to pritožbo brez odlašanja poslati upravnemu sodišču, ker iz vsebine pritožbe nedvomno izhaja, da gre za tožbo v upravnem sporu.
ZUS člen 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2. ZUSDDD člen 1, 1.
dovoljenje za stalno prebivanje
Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po 1. členu ZUSDDD mora vlagatelj, državljan drugih republik nekdanje SFRJ, ki mu je prenehalo stalno prebivališče dne 26.2.1992, izkazati dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje.
ZUS člen 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2. ZUSDDD člen 1, 1.
dovoljenje za stalno prebivanje
Za odločanje po 1. členu ZUSDDD je bistveno tudi dejstvo ali je prosilec oseba, ki je na dan 23.12.1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ali je tujec, ki je na dan 25.6.1991, le prebival v Sloveniji. Glede pogoja dejanskega prebivanja pa je potrebno ugotoviti vse okoliščine povezane z življenjem prosilca, ki kažejo na to, kje je prosilec pretežno opravljal življenjske aktivnosti.
Pravne legitimacije za vložitev zahtevka po 1. členu ZUSDDD nima državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel stalno prebivališče v Sloveniji in je zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, do izdaje dokončne odločbe, le če se mu pravni položaj ni spremenil.
Tožena stranka mora ugotoviti vse tiste subjektivne okoliščine na strani tožnika, ki kažejo na to kako izpolnjuje kriterij, da v RS dejansko živi oziroma da neprekinjeno dejansko živi.
Tožena stranka mora v ponovljenem postopku zaslišati tožnika in ugotoviti kje je tožnik zadovoljeval svoje osnovne življenjske potrebe in s tem dati pomen zakonskemu besedilu: 8-letno neprekinjeno bivanje.
Tožena stranka ni podala opredelitve pojma "dejansko neprekinjeno živi" in ni upoštevala takratne tožnikove mladoletnosti in razlogov za njegovo potovanje v BiH leta 1992.
Na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUSDDD je potrebno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti v roku 3 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to pomeni do vključno 28. 12. 1999, ker je zakon pričel veljati dne 28. 9. 1999. Upoštevaje podatek, da je tožnica vložila svojo vlogo šele dne 21. 11. 2000, je tožena stranka pravilno uporabila določilo ZUSDDD, da je tožnica zamudila rok za vložitev vloge, ta rok pa je prekluzivne narave.
Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija podatka, ki ga je podala v upravnem postopku, da je prišla v Republiko Slovenijo 24. 4. 1992. Ob takšnem podatku, ki ga tožeča stranka tudi sedaj v tožbi ne izpodbija, je pravilno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od vključno 25. 6. 1991 dalje in da tako ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZUSDDD.