OBLIGACIJSKO PRAVO - ODZ - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00011355
ODZ paragraf 481. SPZ člen 213. OZ člen 125, 126.
stvarna služnost - služnostna pravica - vznemirjanje služnostne pravice - pogodba o ustanovitvi služnosti - relativnost pogodbenih razmerij - singularno pravno nasledstvo - pogodba v korist tretjega - priposestvovanje - slaba vera lastnika služečega zemljišča - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
Pogodbene stranke so sklenile pogodbo, po kateri se pogodbene pravice iz obligacijskega razmerja priznajo tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Namen pogodbe je bil namreč zagotoviti nemoten prehod vsem (tudi kasnejšim) lastnikom novonastalih parcel. Služnostna pogodba se je torej raztezala na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti.
Toženci z nakupom služečih nepremičnin, ob že zgrajeni dovozni poti, teh niso mogli pridobiti brez bremen. Na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pridobitev neobremenjenih nepremičnin se ne morejo sklicevati, saj bi morali vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z resničnim. Ni torej dvoma, da je treba nuditi varstvo tožnici, saj ji nasproti stoji nepoštena stranka - toženci, ki so za služnost poti (in s tem za pravico tožnice) morali vedeti. Sklenjena in realizirana pogodba zato zavezuje tudi tožence, ki niso univerzalni pravni nasledniki pogodbenih strank. Drugačna razlaga bi namreč pomenila izigravanje dogovora, doseženega v služnostni pogodbi, ki je bil namenjen ureditvi dostopne poti do parcel tožnice in bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
ZPP člen 367, 374, 374/2. ZPP-D člen 1. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125.
dovoljenost revizije - spor za ugotovitev očetovstva - zavrženje revizije
Ugotavljanje očetovstva ne spada med spore, v katerih je revizija vedno ali pa nikoli (ni) dovoljena. Tovrstnih sporov tudi ni mogoče vrednostno oceniti v smislu določanja denarne vrednosti spornega predmeta. Predpostavke za vsebinsko presojanje revizije bi bile tako podane le v primeru, če bi Vrhovno sodišče revizijo predhodno dopustilo.
KZ-1 člen 197, 197/1.. ZKP člen 277, 277/1-1, 372, 372-1.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - obstoj kaznivega dejanja - ponavljajoče se ravnanje - enkratno ravnanje - mobbing - šikaniranje na delovnem mestu - zavrženje obtožnega predloga
Kaznivo dejanje po 197. členu KZ-1 ima štiri izvršitvene oblike, ki so naštete v prvem odstavku navedenega člena. Te so: spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ter neenakopravno obravnavanje.
V izreku obtožnega akta je opisanih šest ravnanj obdolženega, ki vsako zase predstavlja psihično nasilje oziroma neenako obravnavanje oškodovanca. Napačno je pravno stališče, da je treba več ravnanj storilca, ki so v vzročni zvezi (v konkretnem primeru izvirajo iz istega spora), šteti kot eno samo dejanje.
Vrhovno sodišče je upoštevaje ustavno načelo domneve nedolžnosti že v več svojih odločbah presodilo, da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku).
V obravnavanem primeru je sodišče izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora v zvezi s pripornim razlogom, v odločilni meri oprlo na s strani državnega tožilstva vloženi zahtevi za preiskavo oziroma na vloženo zahtevo za pripravljalni postopek, ki po navedbah v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, očitno s strani sodišča, še niso bili predmet sodne presoje. V razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa je namreč navedeno, da zoper obdolženca v tem trenutku ne teče še noben kazenski postopek.