ponovna odmera pokojnine - notranji odkup delnic - odločba Ustavnega sodišča - pravnomočnost - nova odločba - učinek za naprej
Tožeči stranki je bila z odločbo z dne 7. 8. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine. Odločba je postala formalno in materialno pravnomočna in pravno učinkuje dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, pa čeprav je nezakonita. Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe določata Zakon o splošnem upravnem postopku v četrtem odstavku 225. člena in 183. člen ZPIZ-2. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke.
Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih niso izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice.
poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta - prenehanje potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - zloraba poslovnega razloga
Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zato, ker se je delo delovnega mesta „sodelavec v programu“ porazdelilo med druge delavce. Tožena stranka je sicer na novo zaposlila „laičnega delavca“ za polovični delovni čas, vendar vsebina njegovega dela ni enaka vsebini dela „delavca v programih“. Tožničino delo je bilo pretežno strokovno; ta del sta prevzeli vodja programa in strokovna sodelavka. Le manjši del je bil operativne narave in ta del je prevzel (sedanji) „laični delavec“. Zato toženki zaradi zaposlitve „laičnega delavca“ ni mogoče očitati zlorabe, saj toženka s to zaposlitvijo ni nadomestila tožnice.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-7, 68. ZDR člen 114, 114/1.
pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - starejši delavec - posebno varstvo pred odpovedjo - odklonitveni razlog
Kljub temu, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana v nasprotju z določbo prvega odstavka 114. člena ZDR o varstvu starejšega delavca pred odpovedjo iz poslovnega razloga, tožnik sodnega varstva zoper odpoved ni uveljavljal. S tem je izpolnjen razlog za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v skladu s sedmo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD.
ZDR v drugem odstavku 114. člena izrecno določa, da posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo ne velja zgolj v primeru, če delavec minimalne pogoje za starostno pokojnino pridobi v času prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in ne katerekoli druge pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, npr. pravice do plačila prispevkov za socialno varnost po 68. členu ZUTD.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - poslovodna oseba - sodna razveza - reintegracija
Delodajalčeva nemožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nemožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi kot tudi v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem.
Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca, vendar je treba v okoliščinah konkretnega primera upoštevati to okoliščino v povezavi s tožnikovim delovnim mestom oziroma položajem pri delodajalcu. Tožnik je zasedal mesto člana uprave in pred tem namestnika direktorja, torej vodstvena delovna mesta, za katera se zahteva visoka stopnja osebne integritete ter visoka stopnja zaupanja v vodenje s strani delodajalca oziroma lastnika. Od člana uprave kot delavca na eni izmed najvišjih funkcij se upravičeno pričakuje, da se bo držal sprejetih dogovorov oziroma zavez. Zaradi nespoštovanja dogovorov je zaupno razmerje, ki je med članom uprave in delodajalcem, odločilno in hkrati bistveno za nadaljnje sodelovanje, praviloma omajano ali celo porušeno.
Revizija sicer utemeljeno opozarja na to, da je sodišče druge stopnje odpoklic oziroma prenehanje mandata zmotno upoštevalo kot okoliščino, ki bi onemogočala reintegracijo, ker je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Vendar dejstvo obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ob obstoju izgube zaupanja s strani tožene stranke v okoliščinah tega primera ne more biti odločilno.
spor o pristojnosti - delovno razmerje - civilnopravno razmerje - plačilo za opravljena dela - podjemna pogodba
Za presojo stvarne pristojnosti v tem sporu je odločilno, ali gre pri vtoževanem plačilu za opravljeno delo za terjatev iz delovnega razmerja ali iz civilnopravnega razmerja.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3, 406. ZPIZ-2B člen 37, 37/1.
starostna pokojnina - lastnost zavarovanca - dvojni status - družbenik in poslovodna oseba - zmanjšanje pokojnine
V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnegakoli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja, to je aktivnega in pasivnega statusa hkrati. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme, torej kombinacijo dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, torej za vse tako imenovane aktivne statuse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00009589
ZPP člen 214, 214/2. OZ člen 179, 182.
odškodnina - poškodba pri delu - huda telesna poškodba - priznanje navedb - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina
Obe toženki v odgovorih na tožbo nista nasprotovali le temu, da so vtoževani zneski odškodnine pretirani in previsoki glede na sodno prakso, temveč je prva toženka tudi izrecno navedla, da se bo glede višine škode lahko bolj natančno izjasnila potem, ko bo pridobljeno izvedensko mnenje medicinske stroke. Podobno je navajala tudi druga toženka. Dejansko gre za izjavo, s katero lahko stranka prepreči učinek domneve priznanja dejstev, pri čemer je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 214. člena ZPP, da ne gre za dejstva, ki se nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.
nadomestilo za invalidnost - vračilo - vračilo preveč izplačanih sredstev
O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Nastop novonastalih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
Odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost za v naprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede pravice do izplačevanja tega nadomestila v naprej, vendar ta odločba ne vpliva na odločanje o obstoju pravice do izplačevanja za nazaj, saj je to predmet odločanja o ugotovitvi preplačila po 194. členu ZPIZ-2.
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrnitev dokaznega predloga - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave
Revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza ne more nadomestiti pritožbeno sodišče, kot v obravnavanem primeru, kar je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo napačno, ko je pomanjkljivost sodišča prve stopnje skušalo odpraviti tako, da je samo obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga.
Poleg tega je sodišče druge stopnje manjkajoče razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov nadomestilo z napačnimi razlogi. Pri tem je izhajalo iz stališča, da za presojo zakonitosti odpovedi zadošča dokazanost, da je bila organizacijska sprememba dejanska in ne le navidezna. Vendar je v obravnavanem primeru tožnica zatrjevala zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker bi navideznost odpovednega razloga lahko vplivala na drugačno presojo, ugotovitev obstoja organizacijskega razloga ne zadošča za presojo zakonitosti odpovedi. Zato okoliščine, ki jih je glede dejanskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi navajala tožnica, niso nepomembne. Enako velja za okoliščino, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na novo zaposluje delavce.
ZDR-1 člen 74, 74/1, 74/3, 77, 77-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - vodilni delavec - mandat - predčasna razrešitev - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas za vodilnega delavca lahko zakonito prenehala le na enega od načinov, ki so določeni v zakonu. Vendar to ne pomeni, da predčasna razrešitev vodilnega delavca ne more povzročiti, da že na podlagi zakona, brez posebne odpovedi, pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi prvega odstavka 74. člena ZDR-1. Za določen čas sklenjena pogodba o zaposlitvi preneha neposredno na podlagi zakona z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena (prva alineja 77. člena ZDR-1).
sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi - ničnost sporazuma - razsodnost - dokazovanje z izvedencem - pristranskost - določitev drugega izvedenca - različna mnenja izvedencev - bistvena kršitev določb postopka
Pomanjkanje nepristranskosti pri sodno postavljenemu izvedencu lahko pomeni kršitev načela enakosti orožij kot enega izmed vidikov poštenega postopka. Vendar morajo biti očitki o pristranskosti utemeljeni. Položaj dr. A. A. se ne nanaša na položaj izvedenca pri eni od strank v postopku, temveč se povezuje z ustanovo, kjer se je tožeča stranka zdravila več let pred spornim dogodkom v letu 2014, pri tem pa izvedenec z njo sploh ni bil v stiku, jo obravnaval ali zdravil. Njegove naloge pri izdelavi izvedenskega mnenja se tudi niso nanašale na oceno primernosti ali pravilnosti zdravljenja tožnika v isti ustanovi. V spisu ni nobenega podatka, da bi bil izvedenec kakorkoli povezan s toženo stranko. Zato je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje izključilo mnenje prvega izvedenca brez ustrezne podlage.
Sklicevanje na okoliščino, da je druga izvedenka svoje mnenje na glavni obravnavi ustrezno in prepričljivo obrazložila, je pavšalno in ni ustrezen argument za nekredibilnost izvedenskega mnenja prvega izvedenca. Na ta način je sodišče druge stopnje prevzelo pristojnost razsojanja o medicinskih strokovnih vprašanjih, kar ni njegova domena, saj je prav zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, za katere nima ustreznega znanja, določilo izvedenca.
poslovodna oseba - predčasna razrešitev - odpoved pogodbe o zaposlitvi - ničnost odpovedi - nepravilno zavrženje tožbe - odpravnina zaradi razrešitve - bruto ali neto znesek
Tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 14. 12. 2015 na podlagi sklepa nadzornega sveta (slednjega toženka ni izvršila), temveč šele 13. 1. 2016. Toženka zato z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2015 ni odpovedala delovnega razmerja, ki ga ni bilo več. Nasprotno, tožnikovo delovno razmerje je kljub sklepu z dne 14. 12. 2015 trajalo še naprej in mu je dejansko prenehalo ravno na podlagi odpovedi z dne 19. 12. 2015. Zato je nepravilno stališče sodišč, da za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2015 tožnik nima pravnega interesa.
Odpravnina v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je bila dogovorjena za primer predčasne prekinitve pogodbe za poslovodno funkcijo in ne za primer prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo sicer dogovorjeno za nedoločen čas. Gre za pravico, ki je določena v ZGD-1 kot odmena za predčasno prenehanje poslovodne funkcije, zato tako dogovorjena odpravnina predstavlja korporacijskopravno pravico.
Neutemeljeno je stališče sodišča druge stopnje, da dogovorjena odpravnina predstavlja terjatev iz delovnega razmerja, ker je pravna podlaga za njeno izplačilo pogodba o zaposlitvi. Pravna narava odpravnine zaradi predčasne razrešitve ne more biti odvisna od naziva pogodbe, s katero je dogovorjena.
preplačilo pokojnine - vračilo preveč izplačane pokojnine
Sodišči nižjih stopenj sicer pravilno izhajata iz tega, da tožena stranka ne more ustaviti izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj, vendar to ne velja za ustavitev izplačevanja za vnaprej. Odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede pravice do (izplačevanja) delne invalidske pokojnine v prihodnje. Če je upravičenec v času odločanja tožene stranke o morebitni neupravičenosti že izplačanih pokojninskih ali invalidskih prejemkov, ki so mu bili pod določenimi pogoji priznani za nedoločen čas, te tedaj še prejemal in tožena stranka ugotovi, da se je dejansko stanje po izdaji odločbe o priznanju pravice spremenilo tako, da upravičenec ni bil več upravičen do predhodno priznane pravice, mora o ustavitvi izplačevanja prejemkov za vnaprej izdati odločbo.
Če nastane novo dejstvo, ki pri priznanju pravice do časovno nedoločenega izplačevanja lahko spremeni sklep o pravni posledici, potem je to dejstvo podlaga za novo upravno odločanje (126. člen ZUP). Novo dejstvo, ki ni obstajalo v času odločanja o pravici, po naravi stvari ni moglo biti zajeto v okviru tedanjega pravno relevantnega dejanskega stanja (časovna meja pravnomočnosti).
Zaradi možnosti izdaje odločbe o ugotoviti preplačila po 194. členu ZPIZ-2, ki se nanaša na preteklo obdobje izplačevanja na podlagi določene pravice in v kateri mora tožena stranka zavzeti obrazloženo stališče o neobstoju te pravice zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin, za izdajo posebnih odločb o ugotovitvi neobstoja same pravice ali pravice do izplačevanja za nazaj ni pravne podlage. Z vidika odločbe o ugotovitvi preplačila tudi ne povzročajo zavezujočih pravnih učinkov, saj ne gre za veljavno odločbo o pravnem temelju, ki bi toženo stranko zavezovala pri odločbi o ugotovitvi preplačila. Tožena stranka mora pravni temelj o neobstoju pravice samostojno ugotoviti v postopku izdaje odločbe o preplačilu.
preplačilo pokojnine - vračilo preveč izplačane pokojnine
Prvotno priznana pravica iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, je po izdaji odločbe o priznanju te pravice varovana in obstaja le, če še naprej po izdaji odločbe o priznanju pravice obstojijo vsi potrebni pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Če se ti spremenijo tako, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, je zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila. Nastop novonastalih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
preplačilo pokojnine - vračilo preveč izplačane pokojnine
Prvotno priznana pravica iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, je po izdaji odločbe o priznanju te pravice varovana in obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje (časovne meje pravnomočnosti).
Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
javni uslužbenec - prevedba - sprememba pogodbe o zaposlitvi - razlika v plači - izvršljiva sodna odločba
Zmotno je stališče, da je z uveljavitvijo ZSPJS prenehala veljati pogodba o zaposlitvi iz leta 2007. Prevedba je posegla zgolj v plačo kot enega od elementov pogodbe o zaposlitvi, medtem ko so ostali elementi pogodbe o zaposlitvi ostali nespremenjeni.
Sodišče se zmotno sklicuje na določbi 3. in 3a. člena ZSPJS, ki urejata primer neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V konkretnem primeru ne gre za to, da bi bila tožniku plača v pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007 določena nezakonito. Dolžnost tožene stranke, da tožniku plača več, kot je znesek plače po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007 namreč ne izhaja iz te pogodbe pač pa iz izvršljive sodne odločbe.
krajevna pristojnost - delegacija - tehtni razlogi za delegacijo
Med tehtne razloge za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča sodi tudi dvom v objektivno nepristranskost sodišča, ki bi omajal zaupanje strank v odločanje sodišča. Zatrjevanih okoliščin po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za druge tehtne razloge za delegacijo pristojnosti. Tožnik utemeljuje predlog s tem, da je bil zahtevek že trikrat zavrnjen na prvi stopnji in da je bilo storjenih več kršitev načel procesnega prava. V primeru kršitev postopkovnih določb in zmotne uporabe materialnega prava ima tožnik na razpolago pravna sredstva po ZPP, saj institut prenosa krajevne pristojnosti ni namenjen zagotavljanju rednega izvajanja sodne oblasti.
Razlogi, ki jih tožnik navaja v zvezi s postopki predsednice senata, so tudi sicer razlogi, ki jih je mogoče povezati le z zahtevo za izločitev posameznega sodnika ali sodnice, ne pa za delegacijo krajevne pristojnosti.
V nepravdnih postopkih pri uporabi določb ZPP o prekluziji treba upoštevati naravo in še posebej tudi vrsto nepravdnega postopka. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je predlagalni postopek in v njem je uveljavljeno razpravno načelo, zato ni mogoče na načelni ravni izključiti smiselne uporabe pravil ZPP o prekluziji. Vendar pa mora sodišče določbe ZPP smiselno uporabiti tako, da uravnoteži postopkovne pravice udeležencev.
Predlagatelj skuša doseči priznanje tuje sodne odločbe zato, da bi z izvršbo uveljavil pravico do učinkovitega sodnega varstva. Zato nima prav sodišče prve stopnje, ki je absolutno prednost dalo iskanju materialne resnice in je v ponovljenem postopku dopustilo neomejeno navajanje novot. Prav tako nima prav, ko navaja, da ima sodišče tudi v zvezi z vprašanjem vzajemnosti oficiozna pooblastila. Na pridržek vzajemnosti sodišče pazi le na ugovor nasprotnega udeleženca in ne po uradni dolžnosti, tako kot na pridržek javnega reda.
Nasprotni udeleženec je ta pridržek dolžan izkazati in zato je prav, da je pri tem časovno omejen. Pomembno pa je, da so časovne omejitve takšne, da je nasprotnemu udeležencu omogočeno, da se opredeli do vseh relevantnih vidikov sporne stvari. Negativne posledice prekluzije je praviloma mogoče udeležencu nepravdnega postopka naložiti le, če je prekršil svojo obveznost prispevanja k pospešitvi postopka. Nasprotni udeleženec se je v prvem postopku zavedal pomembnosti ugovora glede pridržka vzajemnosti, pa sodišču ni predlagal pridobitve izraelskega prava in je ves čas vztrajal le pri ugovoru, da je podan pridržek vzajemnosti, ker izraelska sodišča ne obravnavajo zahteve za priznanje tuje sodne odločbe, če je ta vložena več kot pet let po izdaji sodbe. Izrecno je navedel, da vsebine izraelskega prava ne dokazuje z listinami, ker ne želi po nepotrebnem povečevati stroškov postopka. Zamudo z navajanjem novih ugovorov je zato treba v celoti pripisati njegovi krivdi.
V pravni teoriji je poudarjeno, da za obstoj vzajemnosti ni nujno, da bi tuja država predvidela povsem enake predpostavke in postopek za priznanje tujih sodnih odločb, saj v tem primeru vzajemnosti praktično nikoli ne bi bilo. Treba je le oceniti, ali so načeloma možnosti za priznanje tujih sodnih odločb v tej državi zaradi drugačne pravne ureditve bistveno manjše. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju določb izraelskih določb zakona, ki urejajo priznanje tujih sodnih odločb ni izkazano, da bi bili izraelski pogoji in postopek priznanja toliko strožji, da bi bilo priznavanje slovenskih sodnih odločb do te mere oteženo, da je mogoče govoriti o pridržku vzajemnosti. Pomembno je, da nasprotni udeleženec ni niti zatrjeval, niti izkazal, da bi izraelska sodišča v primerljivem primeru, ko bi šlo za odločbo kakšne druge evropske države, priznanje tuje sodne odločbe zavrnila. Takšnega primera pritožbeno sodišče tudi ni našlo v prikazu izraelske sodne prakse na področju priznavanja tujih sodnih odločb. Pritožbeno sodišče tako kot ob prvem odločanju zagovarja stališče, da je treba k ugotavljanju dejanske materialne vzajemnosti pristopiti prožno, saj je v interesu držav, da se gradi medsebojno zaupanje in pravna varnost državljanov.7 Zato je treba restriktivno pristopiti k zavračanju priznanja zaradi vzajemnosti. Žrtve nasprotnega pristopa so stranke, ki želijo zavarovati svoje pravice. S tem, ko se omogoči izvršba tuje sodbe, se strankam zagotavlja učinkovito varstvo njihovih pravic tudi pravice do sodnega varstva iz 6. člena ESČP.
Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da je izraelsko sodišče nasprotnemu udeležencu omogočilo sodelovanje v postopku in je bilo torej v celoti spoštovano načelo kontradiktornosti. Načelo kontradiktornosti je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki ga zagotavlja tudi 22. člen Ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze, pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in da sodeluje v dokaznem postopku. Ugotovljeno je bilo, da je bilo vse to nasprotnemu udeležencu v postopku pred izraelskim sodiščem omogočeno.
Tako v slovenskem kot v izraelskem civilnem postopku veljata načelo dispozitivnosti in razpravno načelo, kar je logična posledica prevlade avtonomije volje strank v materialnem civilnem pravu. Stranka lahko z različnimi dispozitivnimi dejanji vpliva na rezultat postopka. Ena takšnih možnosti je tudi, da se odloči, da v dokaznem postopku ne bo sodelovala in s tem sprejme, da bo sodišče odločitev oprlo na dokaze, ki jih sodišču predloži nasprotna stranka oziroma, da bo sodišče uporabilo svoja pravila o izvajanju dokaznega postopka. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izraelske sodne prakse v zadevi „Axelrod“ odločilo, da bo pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo kljub temu, da tožnik glede izgube zaslužka in stroškov oskrbe sodišču ni predložil nobenih listinskih dokazil, upoštevalo aktuarni izračun, nikakor ne pomeni kršitve načela enakega varstva pravic v postopku. Toženec je imel možnost, da takemu pristopu nasprotuje, vendar se je svoji pravici odrekel, v zadnji fazi postopka še s tem, ko zoper odločbo o določitvi višine odškodnine tudi ni vložil pritožbe.
Tudi v slovenski sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da je razmerje med zdravnikom in bolnikom praviloma pogodbene narave, ne glede na to, ali gre za zdravnika zasebnika, ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni zdravstveni ustanovi. Tako bi tudi po slovenskem pravu sodišče uporabilo določbo 147. člena OZ le v primeru, če bi ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena z zdravstveno ustanovo, v kateri je bila operacija opravljena. Iz obrazložitve izraelske sodbe pa izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj pogodbo sklenil neposredno s tožencem. Ugovor, da bi bil nasprotni udeleženec tudi ob takšnih ugotovitvah zaradi določbe 147. člena OZ zavarovan pred neposredno odškodninsko odgovornostjo, tako ni utemeljen.
URS člen 33. OZ člen 39, 87, 87/1, 88, 543. SPZ člen 66. ZPP člen 13, 195, 196. ZOR člen 51, 52, 105. ODZ paragraf 947, 948, 949, 954.
darilna pogodba - pravna podlaga - preklic darila - odpadla pravna podlaga - ničnost - začetek teka roka za vložitev tožbe - pasivna legitimacija - darilo, dano enemu od zakoncev - sosporništvo - nujno sosporništvo - pravna mnenja sodišč z območja nekdanje SFRJ - varstvo lastninske pravice - koncept družbene lastnine - zasebna lastnina - dopuščena revizija
Glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč sta bila podarjena „le in izključno“ solastninska deleža, in sicer vsakemu obdarjencu do ene polovice, takšna pogodbena volja je bila adekvatno izražena tudi v zemljiškoknjižni realizaciji darilne pogodbe, skladno s tem pa zapisan tudi tožbeni zahtevek predmetne tožbe, ki terja ugotovitev ničnosti le v tistem delu darilne pogodbe, ki se nanaša na toženčev solastninski delež. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je podana pasivna stvarnopravna legitimacija toženca, kot navadnega sospornika.
Sodišče druge stopnje je sicer tako kot pred njim sodišče prve stopnje svoje razloge naslonilo tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. december 1987. To mnenje je bilo sprejeto v času, ko je veljala še Ustava SRS in še ni veljal OZ. Vezano je torej na ustavnopravni in zakonski okvir, ki v času nastanka spornega razmerja ni več veljal. Ustava SRS iz leta 1974 zasebne lastnine ni niti omenjala, poudarjala je le družbeno lastnino kot eno od temeljev socialističnega družbenoekonomskega in političnega sistema (primerjaj njena Temeljna načela). Že ustavni amandma IX v Ustavi Socialistične Republike Slovenije pa je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja IX, Ur. l. SRS, št. 32/89). Ustava RS (Uradni list RS 33/91-I) pa je v 33. členu določila, da je zagotovljena tudi pravica do zasebne lastnine. V času nastanka spornega razmerja (razveze zakonske zveze med tožnico in tožencem v letu 2010) je tako kot ultima ratio prevladal koncept zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Na ta način se je spremenil ustavni lastninsko pravni režim, ki je vplival tudi na razlagalno pravno prizmo zakonskega prava. Spremenilo pa se je tudi zakonsko pravo samo. Ni več veljal ZOR temveč OZ. ZOR darilne pogodbe ni uredil, pravno praznino pa je sodna praksa napolnjevala v skladu z merilom iz Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, torej tudi z uporabo navedenih pravnih pravil ODZ, ki so poznala preklic darila. S tem, ko je zakonodajalec v OZ za razliko od ZOR uredil razloge za preklic darila ter mednje ni vključil tudi primera odpadlosti pogodbene podlage iz načelnega pravnega mnenja, je tako izkazan tudi položaj prenovljene zakonodajne strukture.
Glede na spremenjeni ustavno pravni okvir in nujno drugačno – ustavno skladno interpretacijo zakonov pa s sprejemom Ustave RS pred tem sprejeta pravna mnenja za Vrhovno sodišče RS v smislu 110. člena Zakona o sodiščih formalno niso več zavezujoča. Posledično Vrhovno sodišče RS tudi ni vezano na ustvarjeno (ustaljeno) sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi teh mnenj, če ugotovi, da ne predstavlja dobre sodne prakse v luči novih oziroma drugačnih razlogov. Navedeno pravno mnenje in z njim skladna sodna praksa, vsebovana tudi v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa najprej v celoti prizna razpolagalne učinke prenosa lastninske pravice na obdarjenca in mu torej prizna tudi učinkovito pridobitev lastninske pravice z vsemi tremi lastninsko pravnimi upravičenji (imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati), ki jih določen čas – tudi daljše življenjsko obdobje – uresničuje, kasneje pa mu vsa našteta lastninsko pravna upravičenja kar odreče, torej odvzame pridobitelju pravico, ki je z novo ustavno ureditvijo pridobila pomen ene od osrednjih človekovih pravic, navedenih v III. poglavju Ustave RS, in to - že zgolj na podlagi dejstva, da se ni uresničil nagib darovalca oziroma je ta kasneje odpadel. Sklicevanje na navedeno pravno mnenje oziroma njegova vsebinska uporaba v izpodbijanih sodbah ob povedanem ni materialnopravno pravilna.
Že v času sklenitve darilne pogodbe veljavni določbi 51. in 52. člena ZOR, kot tudi vsebinsko enaka sedaj veljavna določba 39. člena OZ, sta ničnost pogodbe vezali oziroma jo veže na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage in ne izrecno tudi, če naj bi ta - kot ugotavljata sodišči - odpadla kasneje že po njeni sklenitvi in celo izpolnitvi. Tudi v nasprotju s pravno logiko (pogodbenega prava) je, da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko je bila pogodba ne le sklenjena temveč tudi v celoti realizirana. In še več: z izpodbijano pravnomočno sodbo je imetniku pridobljene lastninske pravice le ta odvzeta na podlagi najstrožje pogodbene sankcije ničnosti, ki je ultima ratio - zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00010880
ODZ paragraf 479, 481. SPZ člen 226. ZZK člen 5. OZ člen 125.
stvarna služnost - neprava stvarna služnost - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - zavezovalni pravni posel - prodaja služeče nepremičnine pred vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo - razpolagalni pravni posel - dobra vera - slaba vera - temeljna načela stvarnega prava - ustavnoskladna razlaga zakona - načelo vestnosti in poštenja - načelo relativnosti pogodb - dopuščena revizija
Če si nasproti stopita neskrbna in nepoštena stranka, ne more biti dvoma, da je treba dati varstvo prvi, čeprav ni izkazala potrebne skrbnosti, pa bi jo sicer mogla in morala. Za ta namen ji je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo, če ga zakon ne predvideva, tudi z njegovo ustavno skladno razlago.