DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080001
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba navaja, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij.
Pravilna je presoja, da tudi pri straži izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo ustrezen tudi sistem rotacije zaposlenih, brez odrejene pripravljenosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080003
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - straža
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na naloge straže ter varovanja državne meje ugodilo, v delu, ki se je nanašal na vojaško dejavnost vaj in usposabljanja pa je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da vojaška dejavnost vaj in usposabljanja utemeljuje izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, vojaški dejavnosti straža in varovanje državne meje pa izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES ne utemeljujeta, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080112
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - varovanje državne meje - straža - dokazno breme - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
ZObr člen 35, 35/6, 80, 80/3, 80/6. ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-9. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/1, 353.
varnostni zadržek - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vojaška oseba - kaznivo dejanje goljufije
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.
Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.
Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5. ZODPol člen 70, 70/2, 70/2-2. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1. KPJS člen 40, 40/1, 40/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8. ZJU člen 16, 16/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dodatek za izmensko delo - izmensko delo - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - višina dodatka - policist - razlaga kolektivne pogodbe
Za plačilo vseh ur dela, opravljenega v 12-urnih delovnikih, se pritožba zavzema tudi s sklicevanjem na 5. točko 2. člena Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da izmensko delo pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju, oziroma s sklicevanjem na razlago KPJS z dne 15. 3. 2013, po kateri javnemu uslužbencu pripada dodatek v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan - popoldan - ponoči). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo teh določil v predstavitvi organizacije dela, kadar to poteka v izmenah. V ničemer pa ne urejata vprašanja obsega plačila za tako opravljeno delo, ki pripada delavcu (ali mu pripada za celotno izmeno ali le za omejeno časovno obdobje znotraj izmene).
ZDR-1 člen 35, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 110/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved škodljivega ravnanja - varstvo in zdravje pri delu - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Skladno s 35. členom ZDR-1 mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Z opisanim ravnanjem je tožnik to pravilo nedvomno prekršil, če ne namerno pa najmanj hudo malomarno, saj njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. Slednji se vsekakor po tem, ko je bil priča udaru strele in po tem, ko je že opozoril na nevarnost in prejel navodilo o takojšnjem umiku na varno, ne bi zadržal na vagonu in se nadalje izpostavljal nevarnosti ter pri tem še snemal občutljive prizore reševanja ponesrečenca. Tožnik v pritožbi neprepričljivo trdi, da je ravnal instinktivno, ter da je bil strah razlog za to, da se je zadržal na strehi vagona in naredil posnetek. Glede na življenjsko izkustvo je edina logična reakcija na strah umik s kraja nevarnosti, ne pa snemanje reševanja ponesrečenca.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obrazložitev odpovedi - starost delavca - diskriminacija - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 82, 82/1, 1053, 1053/1. ZPP člen 337, 337/1, 353, 358, 358-5.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - odpoved terjatvi - terjatev iz delovnega razmerja - odškodninska terjatev - vsebina sporazuma
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev delavca zoper delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, terjatev iz delovnega razmerja (odškodninska odgovornost delodajalca je določena v 179. členu ZDR-1. Predmet poravnave pa je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena OZ). Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je torej pogodba med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Predmet takega sporazuma je tako lahko tudi zapadla terjatev oziroma dolg iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu. Gre za terjatev, s katero delavec lahko razpolaga, saj ne gre za kogentno določeno pravico iz delovnega razmerja.
KZ-1 člen 211, 215. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 354, 354/1, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - dejansko stanje - nepopolna ugotovitev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
KPJS člen 46. ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/3. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 8, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8.
stalna pripravljenost - dosegljivost - telefon
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081327
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2. ZDR-1 člen 162, 162/4, 200, 200/4. ZJU člen 24, 25. OZ člen 299, 299/2, 378, 378. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 365, 365-2.
neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust - obveznost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES
Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 8, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neopravičen izostanek z dela - neobveščanje delavca o izostanku - navodila delodajalca
Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da mu je bilo znano, na kakšen način je dolžan toženki kot delodajalcu sporočiti svojo odsotnost, da bi mu zdravstveno stanje preprečevalo obveščanje toženke in zdravnice, pa ni dokazal. Glede na to je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (neopravičen izostanek z dela in neobveščanje delodajalca o razlogu za izostanek) kršil svojo obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1) in prepoved povzročanja škode (37. člen ZDR-1) ter ni spoštoval navodil delodajalca (34. člen ZDR-1), kar je storil vsaj iz hude malomarnosti, zaradi česar je storil kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 137, 137/7, 162, 162/3, 179. ZJU člen 140. ZPP člen 154, 1 54/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 353.
neizkoriščen letni dopust - odškodninska odgovornost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - sodba SEU - skrbnost delodajalca
Delavca je treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegovo pravico omeji; treba se je izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svoje obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, zato da si lahko z dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarjeno, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec to pravico lahko izgubi, če delodajalec predloži dokaz, iz katerega izhaja, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic takega neuveljavljanja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079999
ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je straža, ki jo je tožnik opravljal kot varovanje skladišča v D. in vojašnice v E. redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Bila je načrtovana vnaprej, spadala je v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti in tako ni sodila med posebne dejavnosti oboroženih sil.
Le v začetni fazi bi pojav množičnih migracij lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije po sodbi SEU, ki jo definira kot izredno okoliščino npr. naravne ali tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pa bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa z Direktivo določena pravila.
ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZPP člen 7, 154, 212, 214, 253, 286, 286/3, 286a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZS člen 3, 3/1. ZZDej člen 52a. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
plačilo razlike v plači - dodatek za nadurno delo - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo zato glede na navedbe strank in tožbeni zahtevek dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s citirano pravnomočno sodno odločbo ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), glede na zakonske določbe tožnici odvzelo njene pravice, ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je posegalo v tožničine zakonske pravice, saj je bila toženkina ureditev v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je Organizacijskemu navodilu utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
reparacija - dejanski delodajalec - pravnomočna sodba - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - prekoračitev tožbenega zahtevka - delna razveljavitev sodbe - delno zavrženje tožbe
S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.
Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079997
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - vojak - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas
Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določba 46. člena KPJS se glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS je tako potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081218
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/, 46/3. ZPP člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353,.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko je mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko. Tožniku se namreč čas pripravljenosti skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ni všteval v delovni čas, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede na podane trditve strank pravilno ugotovilo, da se mora čas, ko je bil tožnik v pripravljenosti zaradi varovanja objektov in državne meje na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) šteti kot delovni čas, saj ni podana nobena od izjem od uporabe direktive, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU, zato je upravičen do plačila plače, kot bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se ne všteva v delovni čas, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo.