ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 161. ZPP člen 115, 115/1, 287, 289, 289/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - zagovor pred odpovedjo - enako varstvo pravic - zavrnitev dokaznih predlogov - odsotnost stranke kljub vročenemu vabilu na zaslišanje - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor - sodna razveza - višina denarnega povračila
Teža očitanih kršitev z znaki kaznivega dejanja, prepričanost toženke v obstoj teh kršitev in posledično omajanje zaupanja v tožnico, ter toženkin argument, da glede na ugotovljene kršitve ni bilo mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja, niso bile okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke upravičeno pričakovati, da ji ne omogoči zagovora.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074164
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 137, 137/2, 282, 282/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - običajna praksa - opravljanje dela - soprispevek delavca - odmera nepremoženjske škode - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom ZVZD-1, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe.
Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožniku, ki je delo opravljal na običajen način, tako ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. Če toženka dela ni organizirala tako, da bi zataknjene palete razmeščala dva delavca, mu neutemeljeno očita, da bi moral sam delo opravljati tako, da bi prosil za pomoč sodelavca, torej v nasprotju z načinom dela, kot ga je sama organizirala. Ugotovljeno dejstvo, da za pomoč ni zaprosil, tako ne vodi do presoje, da je podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Podana je izključna odgovornost toženke za nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074211
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97e, 97e/2. KPJS člen 46, 46/2.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - varovanje državne meje - straža
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da bi izvedba vojaških vaj in usposabljanj ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES onemogočila uresničitev njihovega namena. Namen vojaških vaj in usposabljanj je namreč kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost. Smisel neprekinjene prisotnosti na kraju usposabljanja je skupinsko soočenje z realnimi in ekstremnimi pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o možnosti izvedbe vojaških vaj v rednem delovnem času, bodisi z rotacijo zaposlenih ali s prekinitvami.
Pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
Varovanje državne meje v vtoževanem obdobju ni predstavljalo odziva na izredne dogodke (izjema po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19) ali vojaške operacije v pravem pomenu besede (izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19).
Pritožbeno ni sporno, da se je do leta 2022 straža organizirala v sistemu rotacij, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je takšen način organizacije dela možen.
ZPP člen 7, 249, 252, 252/2. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49.
stroški in nagrada izvedenca - zelo zahtevno izvedensko mnenje - nagrada za študij dodatne dokumentacije - povečanje nagrade
Za zelo zahtevna mnenja gre takrat, ko je zadana naloga izvedenki tako zahtevna, da zahteva dodatni poglobljeni študij, obsežne analize ali preračune. Po presoji pritožbenega sodišča je takšno tudi mnenje izvedenke v obravnavanem primeru.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075092
ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - delovna obveznost - vsebina del - dela izven delokroga - soočenje prič - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je tožnik izven njegovega delokroga in v nasprotju z navodili samovoljno odlagal odpadke v press kontejner, zaradi česar sodišču ni treba ugotavljati okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi (čiščenje dvorišča in pobiranje smeti, ločevanje odpadkov in praznjenje zabojnikov) nepravilno delilo na posamezna opravila v povezavi z ravnanjem z odpadki, ki naj bi spadala v tožnikov delokrog, in tista, ki naj bi ga (v teoriji) presegala oz. bila zunaj njega, namesto da bi pravilno ravnanje z odpadki pri drugi toženki obravnavalo kot celoto glede na dejanski potek tega dela in presodilo tudi, ali je bilo res nepričakovano, da bodo tožnik in njegovi sodelavci odpadke odnašali vse do press kontejnerja in jih odlagali vanj.
Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti.
Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička.
Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka - kršitve konkurenčne klavzule, oziroma za sklepanje, kakšen bi bil oškodovančev dobiček v prihodnjem obdobju, ki se opravi na podlagi preteklih ter v času škodnega dogodka predvidljivih okoliščin. Opraviti je treba primerjavo oškodovančevega dejanskega položaja s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo. Na ta način se oblikuje hipotetični scenarij "nekršitve". Predpostavka za priznanje odškodnine za povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.
Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 20.000,00 EUR, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Zmotno je pritožbeno stališče toženca, da v pogodbi o zaposlitvi določena obveznost povrnitve škode v dejanskem znesku ali pavšalnem znesku predstavlja alternativno obveznost, tj. obveznost z več predmeti, pri čemer je dolžnik dolžan dati le enega, da bi bil prost obveznosti (384. člen OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je s pogodbo o zaposlitvi v tem delu dogovorjen le en predmet obveznosti, tj. plačilo denarne odškodninske obveznosti, le višina te obveznosti je bila določena različno.
Navedeno pogodbeno določilo o povrnitvi škode zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule je nejasno. Razumeti ga je mogoče kot povrnitev škode v dejanskem znesku, lahko pa tudi kot povrnitev škode v pavšalnem znesku. Ker je pogodbena določba nejasna, jo je treba razlagati v skladu s 83. členom OZ, ki določa, da je treba v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074144
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD-1 člen 38. Pravilnik o temeljnih kvalifikacijah za voznike motornih vozil v cestnem prometu (2010) člen 7, 7/3, 13, 13/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - lestev
Tožnik sicer pravilno navaja, da je toženka ravnala protipravno, ker ga ob zaposlitvi ni usposobila oziroma ga ni napotila na usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu (skladno z določili 38. člena ZVZD-1). Vendar pa navedena opustitev ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo vtoževano škodo. Vzročna zveza ne izhaja že iz tožnikove trditvene podlage, saj tožnik ne navaja, da bi do škodnega dogodka prišlo, ker naj ne bi bil seznanjen, kako je treba na varen in pravilen način zavarovati oziroma privezati tovor. Da s tem ne bi bil seznanjen, ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe. Iz njegove izpovedbe in trditev namreč izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ker ni imel lestve.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da bi mu morala toženka za varno vzpenjanje na tovornjak zagotoviti lestev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in Pravilnika o delih in opremi vozil pravilno ugotovilo, da lestev ni obvezna oprema tovornjaka. Nadalje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zakonitega zastopnika toženke ugotovilo, da izvlečna stopnica omogoča varen dostop na prevozno sredstvo z zadnje strani ter da je izvlečna stopnica ustrezno oziroma varno delovno sredstvo za povzpenjanje na prikolico tovornjaka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074123
ZDR-1 člen 164, 179. ZJU člen 140. ZPP člen 155.
nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - odškodnina za neizkoriščen letni dopust - nezakonita odpoved - reintegracija delavca - zastaranje - odločitev o pravdnih stroških - potni stroški odvetnika
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust tudi za čas po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej za celotno obdobje s pravnomočno sodbo za nazaj priznanega delovnega razmerja.
Obdobje za prenos letnega dopusta v tej zadevi ne vpliva na pravico do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Sodba, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj, je postala pravnomočna dne 12. 5. 2016. Tega dne je tožnica šele pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova koriščenja dopusta, ki je toženka ni izpolnila, tedaj pa je začel teči tudi zastaralni rok.
Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5. KPJS člen 40. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8.
dodatek za izmensko delo - policist - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Za izmensko delo oz. za izmene odločilno izmenično menjavanje delavcev na določenem delovnem mestu po določenem vzorcu, pri čemer vzorec zaporedja ni pomemben, ni pomembno, če je vzorec izmen prekinjen ali neprekinjen, lahko tudi krožen. Glede dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o časovnih okvirjih dela tožnika, iz katerih izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju celo večkrat delal v popoldanskem času kot z začetkom dela okoli 7.00 ure zjutraj, je nerazumljiv in tudi nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do dodatka za izmensko delo ni upravičen, ker je (naj bi) delo večinoma opravljal v dopoldanskem času med 7.00 in 15.00 uro, zgolj občasno pa tudi v popoldanskem času in ponoči.
Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj naj tožniku dodatek za izmensko delo ne bi pripadal upoštevaje ugotovljeno opravljanje dela v zgoraj povzeti časovni razporeditvi.
ZST-1 člen 3, 3/2, 5, 5/1, 5/1-4, 34a, 34a/1. ZST-1D člen 48.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - nastanek taksne obveznosti - dovoljeni pritožbeni razlogi
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je taksna obveznost nastala z vročitvijo sodbe in sklepa z dne 6. 6. 2023, kar je skladno s 3. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki je veljal v času vložitve tožbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo z novelo ZST-1D spremenjeni ZST-1 (48. člen ZST-1D).
Sodišče prve stopnje je v navedeni sodbi in sklepu določilo toženca kot sozavezanca za plačilo sodne takse v višini 13,74 % (drugi odstavek 3. člena ZST- 1). Toženec bi moral določitev taksnega zavezanca izpodbijati v pritožbi zoper navedeno odločbo. Zato navedb toženca, da ni taksni zavezanec, v pravnih sredstvih zoper plačilni nalog ni več dovoljeno uveljavljati.
plačilo nadurnega dela - dnevnice kot del plače - bruto in neto znesek - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V dosedanjem postopku ugotovljena okoliščina, da je tožnik preko dnevnic prejel izplačane neto zneske nadurnega dela, predpostavlja, da v delovnem sporu lahko uspešno zahteva plačilo preostale, neizplačane razlike plače glede nadurnega dela v višini, ki zajema del plače za davke in prispevke.
Sodišče je ugovor zoper plačilni nalog pravilno zavrglo, saj je toženka zamudila rok za njegovo vložitev (prvi odstavek 34.a člena ZST-1).
Ker pravna oseba v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR, toženka v nobenem primeru ne more biti uspešna s predlogom za oprostitev plačila sodne takse, ki v obravnavanem primeru znaša 12,00 EUR.
navajanje novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Za presojo pravočasnosti novih trditev in dokaznih predlogov v ponovljenem sojenju se uporabljajo pravila iz 362. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da te navedbe in predlagani dokazi, niso podaljšale oziroma zavlekle postopka. Okoliščina, ali bi njihovo upoštevanje oziroma izvedba dokazov zavlekla reševanje spora, ni pomembna, saj ne predstavlja izjeme od pravil prekluzije (tako kot to velja na podlagi 286. člena ZPP za prvotni postopek). Možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v ponovnem sojenju je po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP namreč pogojena le s tem, da stranka tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla storiti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074125
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131.
nesreča pri delu - padec - odškodninska odgovornost delodajalca - predpostavke krivdne odgovornosti - neobstoj vzročne zveze - izključna odgovornost oškodovanca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škodni dogodek ni posledica nobene od sicer ugotovljenih opustitev ukrepov za varno delo s strani tožnikovega delodajalca, temveč izključno tožnikovega neskrbnega ravnanja oziroma kršenja osnovnih načel in pravil varstva pri delu. Zaradi izostanka vzročne zveze, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Bistveno za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka je pravilno ugotovljeno dejstvo, da do spornega dogodka sploh ni prišlo pri neposrednem delu razkladanja ali nakladanja mesa iz dostavnega vozila, ampak pri pomikanju tožnika iz hladilnice v dostavno vozilo, brez tovora, ko se je obesil na mesarski kavelj na način, da se je z obema rokama držal na kavlju s celotno svojo težo ter se pognal in z zaletom dosegel, da se je na kavlju zapeljal proti tovornemu vozilu. Padec tožnika je torej neposredna posledica dejstva, da je tožnik delovno sredstvo samovoljno uporabil v nasprotju z njegovim namenom, saj je bilo delovno sredstvo namenjeno transportu kosov mesa in ne transportu ljudi, s čimer je bil tožnik, kot izkušen in usposobljen delavec, seznanjen.
ZDR-1 člen 202. ZPIZ-2 člen 4, 211, 211/3. OZ člen 336, 336/1. ZGas člen 14a, 14a/9. URS člen 50.
poklicno zavarovanje - zastaranje - terjatev iz delovnega razmerja - nedenarna terjatev - začetek teka zastaralnega roka - neustavnost zakonske določbe
Čeprav zahtevek za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ne predstavljata klasičnega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitve klasičnih pravic iz delovnega razmerja, gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem ter posledično za terjatev iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.
Tožnikove navedbe, da do septembra 2021 ni vedel, da ga toženka ni prijavila v poklicno zavarovanje in da zanj ni plačevala prispevkov, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev. Tudi od delavca se pričakuje določena skrbnost glede (pravočasnega) uveljavljanja njegovih pravic iz delovnega razmerja.
Okoliščina, da za vtoževano obdobje med toženko in KAD ni bila sklenjena pogodba o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnika, ni predstavljala ovire za to, da terjatve, ki je predmet tega spora, tožnik ne bi mogel vtoževati že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, torej v 5-letnem zastaralnem roku od 1. 2. 2011 dalje, oziroma glede samega plačila prispevkov od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska prispevka za poklicno zavarovanje v plačilo od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi zastaralni rok (ker toženka za vtoževano obdobje s KAD še ni sklenila pogodbe) lahko pričel teči šele od tožnikovega prenehanja delovnega razmerja s toženko dalje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074136
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo za delo - delovni čas - neposredna uporaba direktive - vojak - straža
Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Straža ni dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč predstavlja redno dejavnost Slovenske vojske. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana vnaprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljala tožnica, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije. Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive.
ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/1. ZPP člen 142, 142/4, 224, 224/1, 224/4, 274.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zavrženje tožbe - pomanjkanje procesnih predpostavk - notranje varstvo pri delodajalcu - pravilnost vročitve - neuporaben hišni predalčnik - javna listina
Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam tožnika, da mu sklep o izredni odpovedi ni bil pravilno vročen, ker je bil hišni nabiralnik že pred tem s strani neznanega storilca na silo odprt in poškodovan. Tak zaključek je sodišče sprejelo na podlagi izpeljanega obsežnega dokaznega postopka, v okviru katerega je poleg opravljenih poizvedb in pregledanih listinskih dokazov zaslišalo tudi vse s tem v zvezi predlagane priče oz. pridobilo njihove pisne izjave. Dokazno oceno, ki jo je na podlagi tako izpeljanega dokaznega postopka sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje sprejema kot izčrpno, notranje skladno in izkustveno logično sprejemljivo. V njeno pravilnost posledično ne dvomi, nasprotne pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa zavrača kot neutemeljene.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074161
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2.
razlika v plači - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazno breme - neposredna uporaba direktive
Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost (varovanje meje, straža), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni bistveno, iz katerega razloga je bila tožniku odrejena pripravljenost; navedeno je treba razumeti v smislu, da se kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo.
Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), kvečjemu bi lahko šlo za drugo kršitev določb pravdnega postopka.
razlika v plači - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - prehodna določba - napredovanja - prenos plačnih razredov napredovanj
Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred.
Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesla (osnovna plača bi bila zaradi nižje izobrazbe od zahtevane na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSPJS zmanjšana).
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - potek časa - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija
V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.