Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se lahko datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred tem do spremembe delavčevega statusa ali druge pomembne okoliščine, ki utemeljuje sodno razvezo pred datumom odločitve sodišča, kar je v obravnavanem primeru tudi ugotovilo in upoštevalo.
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 7 plač, ki ni ne previsoko ne prenizko. Tožnik je bil pri toženki zaposlen 14 let, kar predstavlja približno tretjino pričakovane delovne dobe. Ob odpovedi je bil star 39 let, aktivno si je prizadeval najti zaposlitev, novo zaposlitev na zanj ustreznem delovnem mestu (kot direktor javnega zavoda) si je našel skoraj 17 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita, ker toženka ni upoštevala določbe obstoječe pogodbe o zaposlitvi o širši opredelitvi kraja opravljanja dela, na podlagi katere bi tožnika lahko razporedila na opravljanje dela v drug kraj, in posledično ni prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Z izpodbijano sodbo pa so bile tožniku priznane (od odpovedi pa do sodne razveze) pravice iz delovnega razmerja za skoraj 17 polnih mesecev.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost toženke zaradi kršitve tožnikovih osebnostnih pravic presojalo v zvezi z dogajanjem pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da tožniku odpoved ni povzročila škode ter da se zaradi nezakonite odpovedi oziroma premestitve na temelju novo ponujene pogodbe o zaposlitvi ni mogel počutiti ničvrednega in nepomembnega za podjetje. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke oziroma njene zakonite zastopnice, ko je tožniku sredi delovnega dne 4. 12. 2020 brez utemeljenega razloga odredila zapustitev delovnega mesta, ga pospremila do izhoda, mu ob tem odvzela še računalnik, telefon in ključe poslovnih prostorov (delovna sredstva), preden mu je 11. 12. 2020 podala odpoved pa je na njegovo delovno mesto že imenovala drugo osebo, s čimer je bil seznanjen preko prejetega računa kot uporabnik upravniških storitev toženke, dosega standard nedopustnega ravnanja, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.
ZDR-1 člen 85, 86, 86/1, 89, 89/1, 89/1-5, 89/2, 109, 109/2, 118, 118/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas - neuspešno poskusno delo - ocena poskusnega dela - obrazloženost - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi
Za presojo (ne)zakonitosti odpovedi je ključen 9. člen PKP, ki med drugim določa: komisija mora pred potekom poskusnega dela izdelati poročilo o poteku in oceno poskusnega dela; oceno mora obrazložiti; poročilo mora vročiti tudi delavcu na poskusnem delu; delavec mora biti z oceno o opravljenem poskusnem delu seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, sicer se šteje, da je poskusno delo uspešno opravil. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica z oceno poskusnega dela ni bila seznanjena tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, je utemeljeno zaključilo, da se upoštevaje 9. člen PKP šteje, da je poskusno delo opravila uspešno. Odpoved je nezakonita, ker ni bil podan utemeljen odpovedni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - evidentiranje prisotnosti - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - seznanitev s kršitvijo - teža kršitve
Za presojo pravočasnosti podaje odpovedi je pomembno, kdaj se delodajalec oziroma pristojna oseba za podajo odpovedi seznani z razlogi za podajo odpovedi, v tem primeru sta bila za to s strani uprave pooblaščena D. D. in C. C., in ne kdaj so službe toženke pričele ugotavljati, ali prihaja do kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bodo pristojni osebi omogočile sprejem odločitve ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločila za podajo izredne odpovedi.
Ugotovljene kršitve so tako hude, da je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je vedel, kako mora izpolnjevati potne naloge in dovolilnice. Na to je bil opozorjen 19. 10. 2022 skupaj z ostalimi cenilci, pri čemer ne drži, da je bila praksa cenilcev, da niso navedli vseh spisov v potni nalog. Že iz sporočila z dne 19. 10. 2022 izhaja, da to ni bila praksa, tudi A. A. tega ni potrdil, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik je izpolnil potne naloge in dnevnice z navedbo, da gre na teren zaradi posamičnega spisa, ugotovljeno pa je bilo, da ni šel na teren ne zaradi navedenega spisa ne zaradi katerih drugih spisov, ampak osebnih opravkov.
ZEPDSV člen 18, 18/1, 18/1-2. ZDR-1 člen 13, 51, 44, 126, 127, 128, 129, 134, 135. OZ člen 15. ZPP člen 8, 212, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
nadurno delo - dokazno breme - višina plače - ustni dogovor o plači
V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 1. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 23. URS člen 2, 14, 22, 23, 25. ZPP člen 212, 213, 285, 339, 339/1.
sodba presenečenja - odškodnina za plačo - višina plače - materialno procesno vodstvo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pretrgana vzročna zveza - sodna razveza - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je škodo uveljavljala na podlagi pravice do plače, ki ji je pripadala v času delovnega razmerja pri toženki. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko zaradi sodne razveze ne velja več, tožnica od toženke ne more zahtevati, da ji od 24. 1. 2022 še naprej zagotavlja pravico do plače po razveljavljeni pogodbi o zaposlitvi v obliki izgubljenega zaslužka na podlagi odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, da gola ugotovitev, da je bila odpoved nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost. Sodna praksa se je o tem že večkrat izrekla, gre za že dlje časa ustaljeno stališče, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva stranki ni bilo dolžno opozoriti na to sodno prakso, posledično pa je neutemeljen očitek o kršitvi 285. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.
Ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tedaj ves čas zagotavljal medosebno razdaljo najmanj 1,5 metra, je tožnik s tem, da je zaščitno masko nosil na nepravilen način, pod brado, ravnal neskladno z navodili toženke. Če je tožnik štel, da mu maske glede na možnost zadostne medosebne razdalje ni bilo treba nositi, bi lahko policijski postopek opravljal brez nje, ne pa tako, da je imel masko nepravilno nameščeno pod brado. Nepravilno nameščena maska in siceršnje pomanjkljivosti pri njegovi urejenosti skupaj predstavljajo očitano lažjo disciplinsko kršitev, za katero mu je toženka utemeljeno izrekla najblažjo sankcijo, ki je mogoča v delovnem razmerju (opomin).
ZDR-1 člen 59, 60, 61, 62, 62/2, 62/4, 63, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 171. URS člen 66. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 52. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-14.
poškodba pri delu - delo na višini - varno delo - vmesna sodba - nesreča pri delu (gradbišče) - protipravno ravnanje delodajalca
ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.
nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - neenaka obravnava strank - ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sorazmerni del regresa
Delavec ima pravico s tožbo izpodbijati prenehanje delovnega razmerja, čeprav se takoj zaposli drugje, zato tudi, če s tožbo ne zasleduje finančnega interesa, ni podlage za zavrženje tožbe, s katero pravočasno uveljavlja nezakonito prenehanje delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dne 31. 5. 2021 ni podal izpodbijane odpovedi in zadostno obrazložilo, zakaj je odpoved, natisnjena s strani toženke na prazen list papirja, katerega je moral tožnik podpisati ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nična.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076640
OZ člen 150, 179, 352.
policijsko usposabljanje - nevarna dejavnost - subjektivni rok za zastaranje - kdaj je zdravljenje zaključeno - stabilizirano zdravstveno stanje - bolniški stalež - zdravljenje - poškodba policista pri usposabljanju
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil tožnikov bolniški stalež zaključen 31. 7. 2014, saj tega dne tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo stabilizirano oziroma zdravljenje ni bilo končano. To ni bilo niti 25. 9. 2015, ko je tožnik končal s fizioterapijo. Sodni izvedenec je v pisnem in ustnem izvedenskem mnenju utemeljil, da je tožnik šele 6. 6. 2017 na zadnjem pregledu pri kirurgu bil seznanjen s tem, da je stanje po poškodbi dokončno in da ni več možnega izboljšanja.
Četudi drži, da običajne športne aktivnosti in v tem okviru borilne veščine oziroma usposabljanja policistov z elementi borilnih veščin ali usposabljanja policistov na splošno niso nevarne dejavnosti, je upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in priče A. A., vodje usposabljanja, pravilna presoja, da se je tožnik poškodoval pri izvedbi vaje, ki je bila nevarna; tožnik je bil pri vaji v vlogi zaprte osebe (obsojenca), ki ga je pet pravosodnih policistov, udeležencev vaje (oziroma vsaj štirje), skušalo obvladati; s strani vodje usposabljanja so bila podana le splošna navodila, da se vaja izvede na strokoven in zakonit način, ne pa konkretna v smislu, kaj bo posamezni policist naredil, saj je bil namen vaje, da znajo pravosodni policisti odreagirati na nepredvidljive situacije.
razlika v plači - razlika v nadomestilu - novo sojenje - prekoračitev tožbenega zahtevka - dodatek za delovno dobo
ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka na delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.
URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZVis člen 37, 63.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški dopolnitve izvedenskega mnenja
Tožničine obveznosti je bilo treba primerjati z obveznostmi predlagateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Preveriti je bilo potrebno, ali je bila tožnica kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih v enakem položaju v primerjavi z visokošolskimi učitelji (višjimi predavatelji), ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost. Tožnica je namreč lahko bila s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice. Za ugotovitev pravilnost obračuna plače je ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev oziroma docentov, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076457
ZDR-1 člen 4, 35, 36, 45, 45/1, 179. OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 972, 972/3. ZVZD-1 člen 5, 12, 35. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 14.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - neustrezna delovna oprema - nadzor nad delavcem - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev - soprispevek delavca - samovoljno ravnanje - dokazna ocena izpovedbe prič - dokazna ocena listin - odmera nepremoženjske škode - na podlagi zavarovanja prejeta izplačila - valorizacija odškodnine - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti za zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu s tem, da celotno organizacijo dela in skrb za varnost in zdravje pri delu prenese nanj, tudi če delavec s tem soglaša.
Toženka je s tem, ko je zagotavljanje brezhibne delovne opreme v celoti prepustila tožniku, ne da bi to kakorkoli nadzorovala, opustila svojo dolžnost tožniku zagotoviti ustrezno delovno opremo in redno skrbeti za njeno brezhibnost in s tem posledično za njegovo varnost pri delu. Tožnik je k nastanku škode s svojim ravnanjem (neustrezno popravilo nakladalne rampe in neobveščanje toženke o njeni predhodni poškodbi) v veliki meri prispeval, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da s tem ni bila pretrgana vzročna zveza med opustitvami toženke in tožnikovo poškodbo. Ob dejstvu, da je tožniku prepuščala zagotavljanje delovne opreme za prevoz mini bagerja, je mogla in morala predvidevati, da bo v primeru njenega poškodovanja tožnik samoiniciativno ukrepal, zato ne gre za ravnanje, ki ga ne bi mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti. Toženka je ravnala hudo malomarno s tem, da je celotno skrb za varno opravljanje dela (tudi nalaganja mini bagerja na prikolico) prepustila tožniku, ne da bi nadzorovala brezhibnost delovne opreme (uporabljenih aluminijastih nakladalnih ramp) in način opravljanja dela (način nalaganja delovnega stroja na prikolico, način popravila nakladalnih ramp), s čimer je kršila svoje obveznosti po ZDR-1 in ZVZD-1, tako da so podane vse predpostavke njene krivdne odgovornosti v skladu z OZ. Toženkino sklicevanje na to, da ni bila dolžna nenehno izvajati nadzora nad tožnikom, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da nad tožnikovim delom in delovno opremo sploh ni izvajala nadzora, njeno zanašanje le na tožnikovo ustrezno ravnanje in obveščanje o pomembnih okoliščinah za opravljanje dela in varnost pri delu pa ne zadostuje za izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem delavca pri delu.
Tožnikov prispevek k nastanku škode je višji od 10 odstotkov glede na bistveni ugotovitvi, da je poškodovano aluminijasto nakladalno rampo dal popraviti tožnik sam, ne da bi jo o tem obvestil, ter da je bilo popravilo z varjenjem neustrezno, nevarno ter neskladno z njegovimi obveznostmi spoštovanja in izvajanja predpisov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, s katerimi je bil seznanjen. Pritožbeno sodišče glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi opustitvami toženke in ravnanjem tožnika, kar je oboje privedlo do poškodbe tožnika, ugotavlja, da sta ob pravilni uporabi materialnega prava k njenemu nastanku prispevala vsak do polovice (50:50).
Ni dopustna kumulacija odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, in odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja, ki mu je bila izplačana za nepremoženjsko škodo, nastalo v istem historičnem dogodku.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076408
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2.
nesreča pri delu - čiščenje - padec z višine - objektivna ali krivdna odgovornost - vsebina del - skrbnost delodajalca - odgovornost delodajalca - odgovornost imetnika stavbe
Tožničino delo sesanja tal, okenskih polic in tudi morebitno sesanje balkonske reže, ki je sicer zavarovana z balkonsko ograjo, ne vsebuje povečane nevarnosti za nastanek škode in samo po sebi ni pomenilo nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala na višini, saj je čistila notranjost prostorov in tako prvi toženki ni mogoče očitati objektivne odgovornosti za nastanek škode tožnici.
Ker je ograja namenjena zaščiti pred padcem z višine, lastnik oziroma imetnik stavbe pa prve toženke ni obvestil, da bi bilo z ograjo karkoli narobe, je tudi ta, enako kot tožnica, menila, da ograja služi svojemu namenu. O pomanjkljivostih zunanje ograje, za katere ni vedela, tožnice ni mogla obvestiti. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi pri notranjem izvajanju del, za vsak slučaj preverjal ustreznost oz. stabilnost zunanjih elementov zgradbe. Ker za to odgovarja imetnik oz. lastnik zgradbe, tega delodajalec tudi ni dolžan, prvi toženki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker od lastnika zgradbe ni zahtevala podatkov o varnosti ograje na zunanjem delu stavbe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076891
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
URS člen 50, 66. ZDR-1 člen 8, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZBPP člen 46, 46/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - skrb za mladoletne otroke - nevestno opravljanje dela - trajanje delovnega razmerja
Prvi očitek se nanaša na to, da je tožnik disponentu D. D. rekel, da avtodvigalo HK40 ni zanj in da z njim ne želi delati, E. E. pa, da želi upravljati samo dvigala Liebherr, na drugih dvigalih pa ne želi opravljati dela; slednja mu je pojasnila, da delovni proces takšne izbire ne omogoča. D. D. izpovedal, da je tožnik običajno delal z dvigalom Liebherr Scania, ki pa je bilo tedaj na servisu, zato je tožnika razporedil na avtodvigalo HK40. Za presojo očitka je po oceni pritožbenega sodišča ključna in pravilna prvostopenjska ugotovitev, da vsebina teh pogovorov ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zgolj izrazil željo, da ne bi delal z avtodvigalom HK40, ni pa tega dela očitno zavračal niti ni želel ovirati delovnega procesa, saj je delo z avtodvigalom HK40 nato opravil.
Prvostopenjsko sodišče je kot okoliščino za odmero denarnega povračila upoštevalo tudi to, da mora tožnik skrbeti za mladoletno hčer. V pritožbi toženka navaja, da to dejstvo ne spada v okvir taksativno naštetih okoliščin iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, medtem ko tožnik zahteva, da se temu dejstvu pripiše večja teža. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je bilo res zavzeto stališče, da odmera povračila ni izrecno omejena na zakonske kriterije in da se lahko glede na konkretne okoliščine primera uporabijo tudi drugi kriteriji, vendar pa skrb za mladoletnega otroka sama po sebi še ne utemeljuje prisoje višjega denarnega povračila.
Glede na ugotovitev o dolgoletni seznanjenosti toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila glede očitka kršitve prepovedi konkurence izredna odpoved prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).
ZDR-1 člen 6, 6/1, 33, 34, 35, 37, 45, 48, 48/1, 85, 89, 89/1, 89/1-3,. URS člen 22, 49, 50. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/1. ZPP člen 8, 125, 125/3, 286b, 286b/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-1, 339/2-2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-13, 339/14, 339/2-15. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 9, 9/2, 9/2-b, 9/2-c, 9/2-g, 9/2-i. Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 10a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pogoj PCT - zaščitna maska - odklonitev testiranja
Tožnica je poleg ključka priložila tudi večino listin, ki so bile na tem nosilcu (A 21 do A 29), in se nanašajo na medicinska vprašanja, povezana z virusom SARS-CoV-2, te pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje pa ni odločalo o medicinskem vprašanju, zato pritožba zmotno meni, da je izostala vsebinska presoja dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilo o oblikovanju dokazne ocene iz 8. člena ZPP, saj je metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati.
URS člen 14, 22, 23. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KZ-1 člen 37, 251, 251/1, 251/3, 259, 259/1. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - lažni podatki - cepljenje - potrdilo
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) - 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi česar je izredna odpoved zakonita. Ker se je izkazala s ponarejenim Covid potrdilom, je namreč tožnica izpolnila znake zakonsko določenega izvršitvenega dejanja uporabe ponarejene listine kot prave.
ZPP člen 111, 111/2, 269, 274, 274/1, 275. ZDR-1 člen 87, 87/3, 200, 200/3.
zavrženje tožbe - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - zamuda roka - rok za sodno varstvo - nepodaljšljiv rok - prekluzivni rok
Na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov kakor tudi glede na vsebino odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba z dne 17. 1. 2024 vložena prepozno, po poteku 30-dnevnega roka od vročitve oziroma dneva seznanitve tožnika z izpodbijano odpovedjo. Ta trenutek je nastopil 23. 10. 2023, kar izhaja ne le iz vročilnice s tem datumom v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi vsebine tožbe in njej priloženih listin, predvsem zaprosila Zavoda RS za zaposlovanje za posredovanje dokumentacije, iz katerega je mogoče jasno razbrati, da pri tem zavodu uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023. Ker se je 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, iztekel 30. 11. 2023, je morala biti odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 23. 10. 2023.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7-1. ZDR-1 člen 64, 137, 137/7. ZJU člen 140, 140/2. ZNOMCMO člen 20, 20/1.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka tožnika vzpodbudila k izrabi letnega dopusta za leto 2020 in ga hkrati poučila o možnosti izgube pravice (tega ni niti konkretizirano zatrjevala). Da bi se svoje odškodninske odgovornosti razbremenila, ne zadošča, da je bil tožnik seznanjen s številom dni letnega dopusta in referenčnim obdobjem oziroma obdobjem za prenos ter da bi eventualno ob boljšem načrtovanju lahko izrabil več letnega dopusta, kot so ga drugi policisti. Navedeno niti ni bistveno; ni bistveno, kdaj in koliko dni letnega dopusta so izrabili drugi policisti, ki so bili prav tako kot tožnik v letu 2021 (in 2022) napoteni (C.), prav tako ni bistveno, kakšna so bila pravila za izrabo letnega dopusta v času napotitve. Bistveno je le, ali je toženka svojo obveznost izpolnila, pri čemer ne zadošča, kar je bilo (zatrjevano in) ugotovljeno, da je bil tožnik pozvan, da načrtuje izrabo letnega dopusta (tako s strani toženke v letu 2020 kot s strani C. v letu 2021, torej v obdobju za prenos). Kot že navedeno, je njeno protipravno ravnanje v tem, da tožnika ni (aktivno) vzpodbudila k izrabi letnega dopusta in da ga ni poučila o tem, da bo sicer pravica izgubljena, kar bi lahko storila vsaj še po tem, ko je 10. 12. 2020 tožnik podal zahtevo za odpravo kršitev pravic.