poškodba delavca pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - ustalitev zdravstvenega stanja - začetek teka zastaralnega roka - objektivni zastaralni rok
Prvostopenjski oceni, ki začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na dan škodnega dogodka, pritožba ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče nanjo vezano. V posledici te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do dneva vložitve tožbe potekel 5-letni zastaralni rok (čemur pritožba prav tako ne nasprotuje). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka.
Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke (medicine dela). Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so nepotrebni, neprimerni ali očitno nerelevantni. Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela (ki se je nanašal na tožnikovo zdravstveno zmožnost opravljanja dela s hidravličnimi kleščami) ni potreben, ker je tožnik pred poškodbo opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto talilec nemoteno skoraj 7 let, brez zdravstvenih pomislekov, in ko niti ob lastnem zaslišanju ni potrdil svojih navedb o svoji zdravstveni nezmožnosti oziroma ji ni oporekal, ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga tožnika v tej smeri.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - evidentiranje prisotnosti - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - seznanitev s kršitvijo - teža kršitve
Za presojo pravočasnosti podaje odpovedi je pomembno, kdaj se delodajalec oziroma pristojna oseba za podajo odpovedi seznani z razlogi za podajo odpovedi, v tem primeru sta bila za to s strani uprave pooblaščena D. D. in C. C., in ne kdaj so službe toženke pričele ugotavljati, ali prihaja do kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bodo pristojni osebi omogočile sprejem odločitve ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločila za podajo izredne odpovedi.
Ugotovljene kršitve so tako hude, da je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je vedel, kako mora izpolnjevati potne naloge in dovolilnice. Na to je bil opozorjen 19. 10. 2022 skupaj z ostalimi cenilci, pri čemer ne drži, da je bila praksa cenilcev, da niso navedli vseh spisov v potni nalog. Že iz sporočila z dne 19. 10. 2022 izhaja, da to ni bila praksa, tudi A. A. tega ni potrdil, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik je izpolnil potne naloge in dnevnice z navedbo, da gre na teren zaradi posamičnega spisa, ugotovljeno pa je bilo, da ni šel na teren ne zaradi navedenega spisa ne zaradi katerih drugih spisov, ampak osebnih opravkov.
Ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tedaj ves čas zagotavljal medosebno razdaljo najmanj 1,5 metra, je tožnik s tem, da je zaščitno masko nosil na nepravilen način, pod brado, ravnal neskladno z navodili toženke. Če je tožnik štel, da mu maske glede na možnost zadostne medosebne razdalje ni bilo treba nositi, bi lahko policijski postopek opravljal brez nje, ne pa tako, da je imel masko nepravilno nameščeno pod brado. Nepravilno nameščena maska in siceršnje pomanjkljivosti pri njegovi urejenosti skupaj predstavljajo očitano lažjo disciplinsko kršitev, za katero mu je toženka utemeljeno izrekla najblažjo sankcijo, ki je mogoča v delovnem razmerju (opomin).
ZEPDSV člen 18, 18/1, 18/1-2. ZDR-1 člen 13, 51, 44, 126, 127, 128, 129, 134, 135. OZ člen 15. ZPP člen 8, 212, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
nadurno delo - dokazno breme - višina plače - ustni dogovor o plači
V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 1. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 23. URS člen 2, 14, 22, 23, 25. ZPP člen 212, 213, 285, 339, 339/1.
sodba presenečenja - odškodnina za plačo - višina plače - materialno procesno vodstvo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pretrgana vzročna zveza - sodna razveza - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je škodo uveljavljala na podlagi pravice do plače, ki ji je pripadala v času delovnega razmerja pri toženki. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko zaradi sodne razveze ne velja več, tožnica od toženke ne more zahtevati, da ji od 24. 1. 2022 še naprej zagotavlja pravico do plače po razveljavljeni pogodbi o zaposlitvi v obliki izgubljenega zaslužka na podlagi odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, da gola ugotovitev, da je bila odpoved nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost. Sodna praksa se je o tem že večkrat izrekla, gre za že dlje časa ustaljeno stališče, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva stranki ni bilo dolžno opozoriti na to sodno prakso, posledično pa je neutemeljen očitek o kršitvi 285. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076500
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 158, 158/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19).
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076408
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2.
nesreča pri delu - čiščenje - padec z višine - objektivna ali krivdna odgovornost - vsebina del - skrbnost delodajalca - odgovornost delodajalca - odgovornost imetnika stavbe
Tožničino delo sesanja tal, okenskih polic in tudi morebitno sesanje balkonske reže, ki je sicer zavarovana z balkonsko ograjo, ne vsebuje povečane nevarnosti za nastanek škode in samo po sebi ni pomenilo nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala na višini, saj je čistila notranjost prostorov in tako prvi toženki ni mogoče očitati objektivne odgovornosti za nastanek škode tožnici.
Ker je ograja namenjena zaščiti pred padcem z višine, lastnik oziroma imetnik stavbe pa prve toženke ni obvestil, da bi bilo z ograjo karkoli narobe, je tudi ta, enako kot tožnica, menila, da ograja služi svojemu namenu. O pomanjkljivostih zunanje ograje, za katere ni vedela, tožnice ni mogla obvestiti. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi pri notranjem izvajanju del, za vsak slučaj preverjal ustreznost oz. stabilnost zunanjih elementov zgradbe. Ker za to odgovarja imetnik oz. lastnik zgradbe, tega delodajalec tudi ni dolžan, prvi toženki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker od lastnika zgradbe ni zahtevala podatkov o varnosti ograje na zunanjem delu stavbe.
URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZVis člen 37, 63.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški dopolnitve izvedenskega mnenja
Tožničine obveznosti je bilo treba primerjati z obveznostmi predlagateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Preveriti je bilo potrebno, ali je bila tožnica kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih v enakem položaju v primerjavi z visokošolskimi učitelji (višjimi predavatelji), ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost. Tožnica je namreč lahko bila s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice. Za ugotovitev pravilnost obračuna plače je ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev oziroma docentov, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.
ZPP člen 111, 111/2, 269, 274, 274/1, 275. ZDR-1 člen 87, 87/3, 200, 200/3.
zavrženje tožbe - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - zamuda roka - rok za sodno varstvo - nepodaljšljiv rok - prekluzivni rok
Na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov kakor tudi glede na vsebino odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba z dne 17. 1. 2024 vložena prepozno, po poteku 30-dnevnega roka od vročitve oziroma dneva seznanitve tožnika z izpodbijano odpovedjo. Ta trenutek je nastopil 23. 10. 2023, kar izhaja ne le iz vročilnice s tem datumom v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi vsebine tožbe in njej priloženih listin, predvsem zaprosila Zavoda RS za zaposlovanje za posredovanje dokumentacije, iz katerega je mogoče jasno razbrati, da pri tem zavodu uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023. Ker se je 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, iztekel 30. 11. 2023, je morala biti odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 23. 10. 2023.
ZDR-1 člen 59, 60, 61, 62, 62/2, 62/4, 63, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 171. URS člen 66. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 52. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-14.
poškodba pri delu - delo na višini - varno delo - vmesna sodba - nesreča pri delu (gradbišče) - protipravno ravnanje delodajalca
ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.
Glede na ugotovitev o dolgoletni seznanjenosti toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila glede očitka kršitve prepovedi konkurence izredna odpoved prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).
URS člen 50, 66. ZDR-1 člen 8, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZBPP člen 46, 46/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - skrb za mladoletne otroke - nevestno opravljanje dela - trajanje delovnega razmerja
Prvi očitek se nanaša na to, da je tožnik disponentu D. D. rekel, da avtodvigalo HK40 ni zanj in da z njim ne želi delati, E. E. pa, da želi upravljati samo dvigala Liebherr, na drugih dvigalih pa ne želi opravljati dela; slednja mu je pojasnila, da delovni proces takšne izbire ne omogoča. D. D. izpovedal, da je tožnik običajno delal z dvigalom Liebherr Scania, ki pa je bilo tedaj na servisu, zato je tožnika razporedil na avtodvigalo HK40. Za presojo očitka je po oceni pritožbenega sodišča ključna in pravilna prvostopenjska ugotovitev, da vsebina teh pogovorov ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zgolj izrazil željo, da ne bi delal z avtodvigalom HK40, ni pa tega dela očitno zavračal niti ni želel ovirati delovnega procesa, saj je delo z avtodvigalom HK40 nato opravil.
Prvostopenjsko sodišče je kot okoliščino za odmero denarnega povračila upoštevalo tudi to, da mora tožnik skrbeti za mladoletno hčer. V pritožbi toženka navaja, da to dejstvo ne spada v okvir taksativno naštetih okoliščin iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, medtem ko tožnik zahteva, da se temu dejstvu pripiše večja teža. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je bilo res zavzeto stališče, da odmera povračila ni izrecno omejena na zakonske kriterije in da se lahko glede na konkretne okoliščine primera uporabijo tudi drugi kriteriji, vendar pa skrb za mladoletnega otroka sama po sebi še ne utemeljuje prisoje višjega denarnega povračila.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7-1. ZDR-1 člen 64, 137, 137/7. ZJU člen 140, 140/2. ZNOMCMO člen 20, 20/1.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka tožnika vzpodbudila k izrabi letnega dopusta za leto 2020 in ga hkrati poučila o možnosti izgube pravice (tega ni niti konkretizirano zatrjevala). Da bi se svoje odškodninske odgovornosti razbremenila, ne zadošča, da je bil tožnik seznanjen s številom dni letnega dopusta in referenčnim obdobjem oziroma obdobjem za prenos ter da bi eventualno ob boljšem načrtovanju lahko izrabil več letnega dopusta, kot so ga drugi policisti. Navedeno niti ni bistveno; ni bistveno, kdaj in koliko dni letnega dopusta so izrabili drugi policisti, ki so bili prav tako kot tožnik v letu 2021 (in 2022) napoteni (C.), prav tako ni bistveno, kakšna so bila pravila za izrabo letnega dopusta v času napotitve. Bistveno je le, ali je toženka svojo obveznost izpolnila, pri čemer ne zadošča, kar je bilo (zatrjevano in) ugotovljeno, da je bil tožnik pozvan, da načrtuje izrabo letnega dopusta (tako s strani toženke v letu 2020 kot s strani C. v letu 2021, torej v obdobju za prenos). Kot že navedeno, je njeno protipravno ravnanje v tem, da tožnika ni (aktivno) vzpodbudila k izrabi letnega dopusta in da ga ni poučila o tem, da bo sicer pravica izgubljena, kar bi lahko storila vsaj še po tem, ko je 10. 12. 2020 tožnik podal zahtevo za odpravo kršitev pravic.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076891
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076640
OZ člen 150, 179, 352.
policijsko usposabljanje - nevarna dejavnost - subjektivni rok za zastaranje - kdaj je zdravljenje zaključeno - stabilizirano zdravstveno stanje - bolniški stalež - zdravljenje - poškodba policista pri usposabljanju
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil tožnikov bolniški stalež zaključen 31. 7. 2014, saj tega dne tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo stabilizirano oziroma zdravljenje ni bilo končano. To ni bilo niti 25. 9. 2015, ko je tožnik končal s fizioterapijo. Sodni izvedenec je v pisnem in ustnem izvedenskem mnenju utemeljil, da je tožnik šele 6. 6. 2017 na zadnjem pregledu pri kirurgu bil seznanjen s tem, da je stanje po poškodbi dokončno in da ni več možnega izboljšanja.
Četudi drži, da običajne športne aktivnosti in v tem okviru borilne veščine oziroma usposabljanja policistov z elementi borilnih veščin ali usposabljanja policistov na splošno niso nevarne dejavnosti, je upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in priče A. A., vodje usposabljanja, pravilna presoja, da se je tožnik poškodoval pri izvedbi vaje, ki je bila nevarna; tožnik je bil pri vaji v vlogi zaprte osebe (obsojenca), ki ga je pet pravosodnih policistov, udeležencev vaje (oziroma vsaj štirje), skušalo obvladati; s strani vodje usposabljanja so bila podana le splošna navodila, da se vaja izvede na strokoven in zakonit način, ne pa konkretna v smislu, kaj bo posamezni policist naredil, saj je bil namen vaje, da znajo pravosodni policisti odreagirati na nepredvidljive situacije.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 152, 154, 339, 339/2, 339/2-13. URS člen 24.
stroški prihoda priče na sodišče - ravnanje stranke
Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 2. 2. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča A. A., ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP sama krije stroške priče za pristop na narok, saj jih je povzročila s svojim ravnanjem. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom št. Su 58/2023 - 3 z dne 20. 2. 2023 zavrgla tožničin predlog, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 733/2021 z dne 5. 1. 2023 te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče A. A. predlagala.
ZPP člen 212, 236, 286, 337, 337/1. ZDR-1 člen 137, 138.
dokazni predlog za zaslišanje priče - naslov priče - zavrnitev dokaznega predloga - nadomestilo plače - neupravičena odsotnost z dela - višina plače - dogovor o plači
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem priče. Tožnik je bil skladno z 236. členom ZPP dolžan navesti tudi prebivališče oziroma zaposlitev predlagane priče, česar se je očitno zavedal, saj je navedel, da bo njen naslov sporočil naknadno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo tožnika še posebej pozivati k sporočitvi naslova priče.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik obstoja tega dogovora ni dokazal. Nenazadnje ga ni potrdil niti z lastno izpovedbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam toženke in izpovedbi njenega zakonitega zastopnika o višini plače kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in kot izhaja iz plačilnih list.
Delovnopravna ureditev ne predvideva obveznosti plačila nadomestila plače v primeru neupravičene odsotnosti delavca z dela. Obveznost izplačila plače namreč ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo, razen v izjemoma zakonsko navedenih primerih, ko je delavec upravičen do nadomestila plače.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 33, 34, 35, 37, 45, 48, 48/1, 85, 89, 89/1, 89/1-3,. URS člen 22, 49, 50. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/1. ZPP člen 8, 125, 125/3, 286b, 286b/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-1, 339/2-2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-13, 339/14, 339/2-15. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 9, 9/2, 9/2-b, 9/2-c, 9/2-g, 9/2-i. Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 10a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pogoj PCT - zaščitna maska - odklonitev testiranja
Tožnica je poleg ključka priložila tudi večino listin, ki so bile na tem nosilcu (A 21 do A 29), in se nanašajo na medicinska vprašanja, povezana z virusom SARS-CoV-2, te pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje pa ni odločalo o medicinskem vprašanju, zato pritožba zmotno meni, da je izostala vsebinska presoja dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilo o oblikovanju dokazne ocene iz 8. člena ZPP, saj je metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati.
nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - neenaka obravnava strank - ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sorazmerni del regresa
Delavec ima pravico s tožbo izpodbijati prenehanje delovnega razmerja, čeprav se takoj zaposli drugje, zato tudi, če s tožbo ne zasleduje finančnega interesa, ni podlage za zavrženje tožbe, s katero pravočasno uveljavlja nezakonito prenehanje delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dne 31. 5. 2021 ni podal izpodbijane odpovedi in zadostno obrazložilo, zakaj je odpoved, natisnjena s strani toženke na prazen list papirja, katerega je moral tožnik podpisati ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nična.