ZIZ člen 15, 42, 42/3. ZPP člen 137, 137/1, 142, 142/8, 274.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - uveljavljanje nepravilnosti pri vročanju - zavrženje predloga
Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila sodna odločba dne 6. 5. 2008 vročena njeni pooblaščenki, kar glede na pojasnjeno pomeni, da je bila tega dne vročena tudi pritožnici osebno, zato so neutemeljene njene navedbe o nepravilnostih pri vročanju. Ker je pritožnica šele 11. 6. 2023 vložila predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, je bil predlog vložen prepozno. Sodišče prve stopnje je zato predlog pravilno zavrglo (15. člen ZIZ v povezavi s prvim odstavkom 274. člena ZPP), saj ga je pritožnica vložila po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 42. člena ZIZ.
ZDR-1 člen 126, 126/2, 168. ZPP člen 163, 163/3, 242, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 13.
višina nadomestila plače - stroški priče - bruto in neto znesek
Sodišče prve stopnje je delodajalcu utemeljeno priznalo strošek nadomestila plače v bruto- bruto znesku. Slednji namreč predstavlja končni strošek delodajalca v zvezi s plačo oziroma nadomestilom plače delavca in do katerega je dejansko upravičen skladno z določbami Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Upoštevati je namreč treba, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače. Drugi bruto (ali bruto-bruto) pa pomeni strošek delavčeve plače za delodajalca. Gre za dajatve, ki glede plače bremenijo delodajalca (16,1%). Enako velja za nadomestilo plače za odsotnost z dela zaradi pričanja na sodišču. Končno breme slednjega ni dolžan nositi delodajalec, temveč najprej tisti, po predlogu katerega se je procesno dejanje na sodišču opravilo.
ZDR-1 člen 6, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 90, 91. ZPP člen 8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prepoved diskriminacije - obrnjeno dokazno breme - dokazna ocena izpovedi prič - politično prepričanje
Izvedeni dokazni postopek ne podpira pritožbene teze, da je dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "pomočnik predsednika uprave" diskriminatorne narave, in sicer neskladnost tožničinih političnih prepričanj s tedaj vladajočo stranko A. Tovrstnih navedb tožnice namreč ni potrdila niti ena od zaslišanih prič. Nasprotno, vse so prepričljivo in skladno ovrgle njene trditve o diskriminaciji, o navidezni ukinitvi delovnega mesta "pomočnik predsednika uprave" oziroma primerljivosti tega delovnega mesta z delovnim mestom "direktor B.".
Skladno z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in tudi ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati dejansko prenehanje potrebe po delu delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi in tožena stranka je slednje dokazala.
Ni bistveno, ali se je obseg del in opravil na delovnem mestu "pomočnik predsednika uprave" dejansko zmanjšal, bistveno je, da je potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, ker je delodajalec drugače organiziral delovni proces na podlagi avtonomne ocene, da je organizacijska sprememba smotrna in da se bodo na ta način zmanjšali stroški.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073832
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. ZPP člen 8.
stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazna ocena - dokazno breme
Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v smislu stališč sodbe C-742/19 pravilno zaključilo, da stalna pripravljenost v zvezi z vajami in usposabljanji predstavlja izjemo iz 1. alineje prvega odstavka izreka citirane sodbe, tj. operativno urjenje (usposabljanje).
Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve tožene stranke, je sodišče pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Drži sicer pritožbena navedba, da tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavlja "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074088
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1. ZObr člen 2. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - razlika v plači - delovni čas - neposredna uporaba direktive - vojaška oseba - dokazno breme - sklepčna tožba - usposabljanje - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne ali druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja oziroma vojaških vaj, ki jih brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Tožnik je zahteval plačilo iz naslova opcijskih pravic na podlagi statusnopravnega oziroma korporacijskopravnega razmerja s toženko, zato je pravilno ugotovilo, da je skladno s 7. točko drugega odstavka 32. v povezavi s 1. točko prvega odstavka 482. člena ZPP za odločitev v zadevi pristojno okrožno sodišče, saj ne gre za individualni delovni spor iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073948
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2.
stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - zadostna trditvena podlaga - dokazno breme - delna sprememba izpodbijane sodbe
V zvezi s poletnim taborom julija 2017 in avgusta 2017 je toženka podala navedbe le za izjemo za dejavnost, ki poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe oziroma operativnega urjenja (1. alineja); sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ta ni podana, saj se tožnica ni usposabljala oziroma urila. Je pa materialnopravno zmotno (in preko trditvene podlage toženke, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi), štelo, da je podana izjema za dejavnost, za katero sistem rotacij ni primeren, pri čemer ni upoštevalo, da ne gre za dejavnost (varstvo in animacija otrok pripadnikov v okviru celostne oskrbe po ZSSloV), katere namen je ohranjanje ozemeljske celovitosti in varovanje nacionalne varnosti.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - delovni čas - neposredna uporaba direktive - dežurstva
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel pokojni tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za pokojnega tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za pokojnega tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da je v času pripravljenosti prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je pokojni tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne.
V okoliščinah obravnavanega primera se ob uporabi Direktive 2003/88/ES šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti, v katerem tožnik sicer ni ves čas dejansko delal, je pa moral biti v pripravljenosti. Zato ni mogoče upoštevati ureditev iz panožne kolektivne pogodbe, ki ne vključuje obdobja pripravljenosti v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvideva le plačilo dodatka v višini 10 %.
ZPIZ-1 člen 101, 101/4, 102, 102/1. ZZRZI člen 40. ZDR-1 člen 33, 118. OZ člen 168, 168/3, 169.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - ustrezno delovno mesto - reintegracija - nadomestilo za invalidnost - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Po določbi četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost, oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali zmožnosti. Invalidska komisija je v dopolnilnem mnenju z dne 23. 8. 2021 jasno ugotovila, da delo usmerjevalca pošiljk II ustreza omejitvam iz odločbe Zavoda z dne 2. 2. 2021. Enako izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 22. 12. 2021.
Delavec je upravičen do takega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, kot če bi ves čas delal (tretji odstavek 168. člena OZ). Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik upravičen tudi do nadomestila za invalidnost, ker je vezano na obstoj delovnega razmerja, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Nadomestilo za invalidnost ne predstavlja plačila za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč je pravica iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor pred odpovedjo - znaki kaznivega dejanja - goljufija - kraj bivanja - stroški prevoza na delo in z dela - pravočasnost odpovedi - utemeljenost odpovednega razloga - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Toženka kot delodajalec ni bila dolžna skupaj z vabilom na zagovor vročati listin, na katerih je temeljila očitek (poročilo o opravljenih detektivskih storitvah), niti dodeliti dodatnega roka, v katerem bi lahko tožnik listine preučil.
Ni mogoče šteti, da se je tožnik v spornem obdobju vozil na delo in z dela na naslov G., Moravske Toplice, ampak se je vozil na naslov H., Brezovica pri Ljubljani. Dejstvo, da se je s tega naslova popoldne vozil na naslov G., Moravske Toplice, kjer je opravljal adaptacijska dela, za presojo upravičenosti do stroškov prevoza na delo in z dela (ter resničnosti izjave z dne 21. 12. 2021) ni bistveno, četudi je tam prespal. Delodajalec je namreč delavcu dolžan plačati stroške prevoza na delo in z dela glede na naslov, s katerega se delavec vozi na delo (in tam prebiva), ne pa na naslov, kamor odhaja v popoldanskem času opravljat določena dela. Tovrstna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074085
ZPP člen 163, 163/4, 163/7, 224, 224/1, 224/4, 318, 318/1, 338, 338/2. ZDSS-1 člen 34.
nesreča pri delu - zamudna sodba - pravilna vročitev tožbe - vročilnica kot javna listina - odškodninska odgovornost delodajalca - domneva priznanja dejstev - dejanski delodajalec - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti
Dokaz o opravljeni vročitvi, kot izhaja iz vročilnice, je mogoče ovreči, vendar toženec v ta namen ni ponudil nobenega dokaza. Dokaz, s katerim bi se z zadostno stopnjo prepričanja ovrgle navedbe na vročilnici, je dokaz s tehtanjem pošiljk. Izvedbe tega dokaza pa tožena stranka ni predlagala. Glede na navedeno tožena stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspela ovreči dejstva, ki izhaja iz vročilnice, javne listine, da ji je bil skupaj s tožbo vročen poziv, naj nanjo odgovori. To dejstvo vodi do zaključka, da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.
Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na navedeno delovno sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne more uporabiti določbe 34. člena ZDSS-1, ki ureja izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče glede na ustaljeno sodno prakso moralo ugotavljati, kdo je dejanski delodajalec, ki je zavezan z določbami ZVZD-1, ter pri tem ni bistveno, kdo tožniku izplačuje plače na podlagi predložene plačilne liste, ter kdo sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi.
Napačno je stališče tožene stranke v pritožbi zoper sklep, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o stroških postopka pred pravnomočnostjo zamudne sodbe.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - prekinitev postopka
Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar polni delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje toženi stranki z izpodbijano sodbo, ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku, pravilno naložilo, da tožnika za nazaj vključi v poklicno zavarovanje in za vtoževano obdobje sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - okoliščine in interesi pogodbenih strank - datum sodne razveze - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje bi kot okoliščino za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi lahko upoštevalo izvedeno reorganizacijo oziroma spremenjen način izvajanja pouka filozofije, vendar bi na drugi strani moralo ovrednotiti s strani tožnika zatrjevane okoliščine (da v času odločanja sodišča ni bil zaposlen) in interese (da si želi vrnitve k toženki; direktor toženke je, ko je bil zaslišan kot stranka, na vprašanje "Ali bi ga vzeli nazaj?" odgovoril pritrdilno). Vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank bi moralo skrbno pretehtati, česar z izpodbijano sodbo ni storilo.
odpravnina - ustni dogovor - pravica v korist tretjega
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073990
OZ člen 126, 126/1, 130. ZDR-1 člen 108.
odpravnina - ustni dogovor - dokazna ocena izpovedi prič - pravica v korist tretjega
Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, ker so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za ustanovitev navedene pravice ni predpisana pisna oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, do odpravnine, ki jo je B. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z B. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v B. Iz ugotovljenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med B. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu (prvi odstavek 126. člena OZ).
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2018) člen 4, 4/1. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 2. ZDR-1 člen 132, 132/1. OZ člen 62.
odpravnina ob upokojitvi - osnova za izračun odpravnine - mesečna plača
Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačo za mesec marec 2022, ker naj bi se tožnikova zadnja mesečna plača nanašala na čas od 14. 2. 2022 do 14. 3. 2022. Določba prvega odstavka 4. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti osnovo za izračun odpravnine ne veže na zadnji mesec dela javnega uslužbenca, temveč na zadnjo mesečno plačo, pri čemer te določbe ni mogoče razlagati tako, da se pojem "zadnja mesečna plača" nanaša na seštevek plače enega in drugega meseca, za kar se zavzema tožnik.
ZDR-1 člen 8, 8/4. SKPgd člen 52, 52-2. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (1998) člen 90, 90-2. Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (1993) člen 2, 2-2.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na SKPgd in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Obrazložilo je, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivanja do sedeža delodajalca, slabih avtobusnih in železniških povezav, izmenskega dela, ki je trajalo tudi po 12 ur in se tudi spreminjalo, neenakomerno razporejenega delovnega časa, dela ob nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah, javni prevoz za tožnika neustrezen.
Omejitev višine prejemkov iz delovnega razmerja je možna zgolj s kolektivno pogodbo, s splošnim aktom delodajalca ali s soglasjem delavca, pri čemer lahko hierarhično nižji akt (kolektivna pogodba, splošni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi) določi le pravice, ki so za delavca ugodnejše od pravic, ki mu gredo po hierarhično višjem aktu. Napačno je stališče toženke, da lahko delodajalec enostransko, s sklepom poslovodstva poseže v višino nadomestila za stroške prevoza na delo in z dela. Ker pravilnik toženke ni bil veljavno sprejet, toženka ni imela podlage za omejitev višine tega nadomestila.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - dokazno breme delodajalca - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - kraj dejanskega bivanja - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - procesno dokazno breme
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da je treba kot naslov, od koder je tožnica prihajala na delo in kamor se je vračala, šteti naslov C., Celje, kamor je odšla neposredno po končani službi oziroma od koder je zjutraj na delo prišla. Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Sodišče prve stopnje ni spregledalo ugotovitev detektiva, da se je tožnica po službi ustavila na naslovu zunajzakonskega partnerja C., Celje, in da se je na istem naslovu oglasila, preden je zjutraj prišla na delo, vendar to ne zadostuje za ugotovitev o njenem vsakodnevnem prihodu na delo iz Celja.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 130. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - poskus kaznivega dejanja - krivda delavca - kraj bivanja
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače), ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno nahajanje v prostem času, torej v zvezi s tem tudi stroške osebne narave. Tožnica je nekatere dneve prihajala na delo iz Majšperka, tako da so stroški prihoda na delo z naslova v tem kraju potrebni stroški za opravljanje tožničinega dela za toženko, zato jih je ta dolžna kriti skladno s 130. členom ZDR‑1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - datum prenehanja delovnega razmerja - odločanje mimo tožbenega zahtevka
Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se nanaša na neobveščanje delodajalca in ne na neupravičeno odsotnost. Odpovednega razloga po tej določbi ne opredeljuje dejstvo neupravičene odsotnosti. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni brez obvestila. Ob dejstvu, da je tožnica delodajalca o razlogih za svojo odsotnost obvestila, ji ni moč očitati, da je pet dni zaporedoma brez obvestila izostala z dela. Odpoved pogodbe po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zato ni utemeljena.
Odločitev, ki temelji na drugi pravni podlagi, kot je navedena v izredni odpovedi, ne pomeni odločanja extra petitum. Gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, ki pa prav tako ni podana.
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka resda sklicuje zgolj na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa iz opisa očitane kršitve v odpovedi izhaja, da toženka tožnici očita tudi neupravičen izostanek z dela. Izrecno je namreč zapisala, da je neutemeljeno sklicevanje delavke, da je bila z dela neupravičeno odsotna, neupravičen izostanek z dela v času od 29. 8. 2022 do 8. 9. 2022 pa ji je tudi izrecno očitala v vabilu na zagovor. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala veljati šele z dnem vročitve odpovedi.