Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko je mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko. Tožniku se namreč čas pripravljenosti skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ni všteval v delovni čas, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede na podane trditve strank pravilno ugotovilo, da se mora čas, ko je bil tožnik v pripravljenosti zaradi varovanja objektov in državne meje na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) šteti kot delovni čas, saj ni podana nobena od izjem od uporabe direktive, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU, zato je upravičen do plačila plače, kot bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se ne všteva v delovni čas, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo.

Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.