ZPP člen 279b, 279b/5. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - dimnikar - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 251, 251/3. ZKP člen 236. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 10a. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - seznanitev - zagovor delavca - pisna obdolžitev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek niti primerjati s kazenskim postopkom. Ključno je, da delodajalec delavca seznani z očitki in konkretizira kršitve tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tej zahtevi pa je toženka zadostila. Očitane kršitve v izredni odpovedi se ujemajo z očitanimi kršitvami v pisni seznanitvi. Razlika je le v številu očitanih kaznivih dejanj, to pa ne vpliva na zakonitost odpovedi.
Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da ponarejenega potrdila niti v službi niti drugje ni uporabil. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi takšno listino tožnik dejansko uporabil. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, glede na mesto najdbe te listine, tj. v tožnikovi denarnici (kjer je bila dobro vidna), pa tudi, da je tožnik listino hranil z namenom nadaljnje uporabe. Na namen nadaljnje uporabe kaže tudi obstoj listine v fizični obliki.
ZPP člen 279b. ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - dimnikar
Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku pravilno naložilo, da tožnika za nazaj za vtoževano obdobje vključi v poklicno zavarovanje, sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD in tožniku na njegov račun pri KAD plača prispevke.
V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil prvi pogoj - dokaz nastanka oz. obstoja terjatve v obravnavani zadevi izpolnjen, saj med strankama delovno razmerje tožnika pri toženki v relevantnem časovnem obdobju kakor tudi višina plač in stroškov v zvezi z delom ter obeh regresov za letni dopust glede na predložene plačilne liste niso bili sporni. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca (oz. da so le-te na kakršenkoli drugačen način v celoti prenehale) je tako prešlo na delodajalca, torej na toženko. Res je, da je toženka določene trditve in dokazne predloge v tej smeri podala, vendar pa jih je sodišče prve stopnje glede na zmotno materialnopravno stališče, da je dokazno breme s tem v zvezi na tožniku in ne na toženki zmotno ocenilo ter dejansko spoznavno krizo (ko ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je prišlo do prenehanja dela ali celotne terjatve tožnika do toženke) na podlagi 215. člena ZPP zaradi zmotne porazdelitve dokaznega bremena rešilo v škodo tožnika, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
plačilo za delo - odmera letnega dopusta - pogodba o zaposlitvi - vsebina pogodbe - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da ta kolektivna pogodba delodajalca ne zavezuje več. S pogodbo o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki glede dodatkov sklicevali na veljavna določila ZDR-1 in Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), glede letnega dopusta pa, poleg zakona in PKP, še na veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica.
V primeru takšnega pogodbenega urejanja določbe kolektivne pogodbe postanejo sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t. i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, ostanejo določbe kolektivne pogodbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, veljavne še naprej. Na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba norme zato nima vpliva, dokler se inkorporirana norma s soglasjem volj pogodbenih strank ne spremeni, do česar pa v tem primeru ni prišlo.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074133
ZDR-1 člen 162, 162/4. Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZJU člen 16. OZ člen 299, 299/2.
Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos.
Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu.
Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela. V novejši zadevi C- 727/20 pa je SEU štelo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15- mesečnega prenosnega obdobja, če se uveljavlja pravica do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju (ki v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta), v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo, ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice.
Utemeljeno tožnik v pritožbi opozarja, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016, saj je v času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 z vmesnimi prekinitvami delal, kar po navedenem stališču SEU predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne.
Pritožba toženke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožnikove vrnitve na delo (27. 3. 2020) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2020) tožniku zmotno priznalo odškodnino za celotnih 33 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik bi namreč po zaključku bolniškega staleža do 31. 3. 2020 lahko pravočasno izrabil le dva dneva letnega dopusta za leto 2018. Zato mu je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za dva dneva neizkoriščenega letnega dopusta.
ZPP člen 158, 158/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
plačilo za delo - delo preko polnega časa - varnostnik - čas razpoložljivosti - delovni čas - pripravljenost za delo - dežurstva
Tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da bi v času pripravljenosti lahko prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Tožnik je v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od dve do tri intervencije dnevno, le izjemoma več. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi intervencij tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti prekinjen, s čimer je povezana nepredvidljivost in negotovost glede možnih prekinitev (nočnega) počitka. To, da je imel tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074207
ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.
Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074021
ZVZD-1 člen 19. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (1999) člen 3, 5.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - zadostna trditvena podlaga - navodila za varno delo - zaščitna oprema - izvedenec za varstvo pri delu - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo tako trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, čemur je tožnik zadostil, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je poškodoval pri delu, ko je s sodelavcema z roba smučišča odstranjeval veje, ki so se tam nahajale v posledici žledoloma. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče, da je do nezgode pri delu prišlo, ko mu je tožnik pomagal odstraniti zagozdeno žago iz zgoraj ležeče veje, ki je bila delno prekrita s snegom in napeta kot lok. Pri odstranjevanju žage se je veja sprostila oziroma do konca odlomila in udarila tožnika. Nesporno je ugotovilo, da je tožnik v nesreči pri delu utrpel poškodbo leve noge. Pritožba glede na navedene (deloma celo nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje presoji, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in iz njega ne izvira zatrjevana škoda.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga toženka ni ustrezno poučila, da mu ni dala posebnih varnostnih navodil in ni zagotovila varovalne opreme pred udarci vej. S temi trditvami je dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, temveč je na podlagi izpovedi preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik vso potrebno opremo, da je bil ustrezno opremljen in da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke.
sklep o zavrnitvi intervencije - sosporniška intervencija - enotni sosporniki
V obravnavanem primeru pogoji za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP niso izpolnjeni. Pritožnik ni stranka delovnopravnega razmerja. S strankama ni v nobenem razmerju glede na predmet tega spora. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje se končna odločba, ki bo izdana v tej zadevi glede zakonitosti izredne odpovedi, ne bo neposredno nanašala na pritožnika.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova.
Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje (da določb Sporazuma ni mogoče razlagati, kot da se nanaša tudi na zakonsko obveznost varovanja poklicne skrivnosti) in da mora posledično tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi kršitve te obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo poleg tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varstva osebnih podatkov zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti.
Ni potrebe, da bi utemeljitev ocene obsegala bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilno je zavzeto stališče, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, vsebuje temeljne razloge za oceno, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži v postopku preizkusa ocene in še v sodnem postopku.
Ocenjevalec mora izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in utemeljitvijo. Vse to je toženka storila, saj je njen ocenjevalec tožnika seznanil s pisno oceno in utemeljitvijo, kot vse izhaja iz ocenjevalnega lista, na katerem sta podpisa tako ocenjevalca kot javnega uslužbenca - tožnika.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo ter ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "zelo dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene in ocenjevalnega lista utemeljeno zavrnilo oz. ga upoštevaje, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati delovne uspešnosti javnih uslužbencev in toženki ne more naložiti vsebinske ocene javnega uslužbenca, v delu, v katerem se zavzema za naložitev toženki, da ga oceni odlično, tudi pravilno zavrglo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 116, 116/1. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - navidezni odpovedni razlog - trpinčenje - diskriminacija
Navedbe, da je bil razlog za odpoved fiktiven oziroma da je bil pravi razlog, da bi tožniku z zdravstvenimi težavami oziroma invalidnostjo prenehalo delovno razmerje, je pravilno kot neutemeljene zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno upoštevalo že izpostavljeno dejstvo, da je toženka v letu 2021 na novo ustanovila delovno mesto tehnolog za splošno kakovost, zato da je ustrezalo omejitvam iz invalidske odločbe, v letu 2022 je toženka tožnikovo delovno mesto ukinila, ker je ugotovila, kako bi naloge delovnega mesta, ki so se zaradi uvedbe novega sistema zmanjšale, razporedila na ostale delavce oziroma zunanje izvajalce, pri čemer je še po pridobitvi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iskala možnosti, da bi tožnik ohranil zaposlitev. Navedena ugotovljena dejstva vodijo do pravilne presoje, da je toženka ravnala na način, da je bila podaja odpovedi skrajno sredstvo po izčrpanju vseh drugih možnosti.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/3, 158, 158/1, 163, 163/2, 180, 180/3, 212, 214, 214/1, 214/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditveno in dokazno breme - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40‑tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem so ostale neprerekane tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40‑tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30‑tedenskih študijskih programih (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni dokazala (niti ne zatrjevala). Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi tako lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja ali docenta, ki je predaval v 30‑tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30‑tedenskih študijskih programih.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - trajajoča kršitev - rok za odpoved - dokazna ocena - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožena stranka je v odpovedi tožnici očitala, da je med delovnim časom opravljala delo za drugo podjetje. Tožnici je torej očitala (dalj časa) trajajočo kršitev, pri takšni kršitvi pa subjektivni rok za izredno odpoved ne more poteči, dokler kršitev traja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so očitki glede njenega preteklega ravnanja zastarani.
Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Obveznost opravljanja dela je temeljna obveznost delavca v skladu s 33. členom ZDR-1. Delavec je dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela. Ravnanje tožnice, ki je v delovnem času, ko bi morala opravljati svoje delovne obveznosti, opravljala delo za tretjo osebo (s.p.), zaradi česar je delovno mesto redoma zapuščala, te skupne odsotnosti pa so lahko trajale tudi do ene ure dnevno, predstavlja hujše kršenje obveznosti iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi pooblaščenca morala ravnati z večjo skrbnostjo in svoje delo organizirati tako, da bi se s tožnikom lahko čim prej sestala, saj sta sklep prejela že 20. 4. 2022 in se je rok za pritožbo iztekel 28. 4. 2022. Ker pa je tožnik zbolel, bi lahko z njim komunicirala po telefonu, lahko pa bi, saj sta imela veljavno pooblastilo in potrebne podatke, vložila pritožbo, česar pa nista storila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074201
ZPP člen 2, 7, 11, 11/1, 155, 155/1, 286. ZVZD-1 člen 5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 13. OZ člen 165, 299, 299/2, 378, 378/1. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZBPP člen 11, 11/1, 11/2.
nesreča pri delu - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodninska odgovornost delodajalca - luknja v tlaku - nova poškodba - odmera nepremoženjske škode - premoženjska škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - potrebni stroški postopka - stroški predsodnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.
Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
obstoj delovnega razmerja - pravice iz delovnega razmerja - datum prenehanja delovnega razmerja - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - regres za letni dopust
Datum prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov ZZZS, kar je ustrezno dokazno sredstvo. Ker je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri družbi IPS do 19. 8. 2019, mu je delovno razmerje pri toženki in s tem povezane pravice (vključno s prijavo v zavarovanja in vpisom delovne dobe) pravilno priznalo za čas od 20. 8. 2019 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (30. 9. 2019).
V letu 2019 je bila toženka dejanska delodajalka tožnika 9 mesecev, zato je pravilna prvostopenjska presoja, da mu dolguje 9/12 regresa (četrti odstavek 131. člena in prvi odstavek 161. člena ZDR-1).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073987
KPJS člen 46. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNDM-2 člen 4.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - usposabljanje - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji le v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Logistično in podporno osebje (tj. tudi tožnik) je ravno tako pomembno za realizacijo te naloge, s tem pa za dosego cilja oziroma namena usposabljanja. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede vaj in usposabljanj tožnika zato pravilno štelo, da je podana izjeme iz sodbe SEU C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje.