DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073973
ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 3, 3-1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - uporaba direktive - ustrezna trditvena podlaga - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazno breme
Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se tudi logisti, ki nudijo podporo vojaškim vajam in usposabljanju, s tem urijo, ugotovilo pa je tudi, da bi se s sistemom rotacij lahko podiral proces in s tem cilji vadbe oziroma usposabljanja, kar so izpovedale tudi vse zaslišane priče. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je v tem, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj skupaj z logistično podporo zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zato so tovrstne dejavnosti izključene iz področja Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je varovanje državne meje, ki ga je v spornem obdobju opravljal tožnik, kontinuirana naloga v vojski, ki jo je mogoče izvesti tudi z rotacijo, in pravilno zaključilo, da gre za aktivnosti, ki niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZST-1 člen 13, 13/1.
procesna predpostavka za pritožbo - pritožba se šteje za umaknjeno - plačilo sodne takse - pritožba zoper sklep - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje
Sklep o (delni) oprostitvi plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji glede na prvi odstavek 13. člena ZST-1 učinkuje tudi za takse pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je toženca oprostilo plačila sodne takse nad zneskom 44,00 EUR tako za postopek na prvi stopnji kot za pritožbeni postopek. S tem, ko je toženec plačal 44,00 EUR in sodišče obvestil, da se navedeno plačilo nanaša na plačilo takse za pritožbo, je izpolnil procesno predpostavko za vložitev pritožbe (prvi in drugi odstavek 105.a člena ZPP).
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - pravnomočna odločitev
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku, saj v tem postopku obravnavana zadeva nima bistvenih posebnosti. Stranka (toženka), ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.
odločitev o stroških postopka - odsotnost iz pisarne - potrebni stroški postopka - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Ker pooblaščenec toženke (Državno odvetništvo) nima sedeža na istem naslovu, kot je sedež sodišča prve stopnje, so priglašeni stroški za odsotnost iz pisarne potrebni stroški skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP.
ZPP člen 108, 108/1, 108/6, 180, 180/1. ZDSS-1 člen 36.
zavrženje tožbe kot nepopolne
Tožnik vloge (tožbe) ni dopolnil in popravil, kot mu je bilo naloženo s sklepom; dopolnitev, ki sicer vsebuje sedež toženke in njene identifikacijske podatke, je poslal sodišču v enem izvodu, pri čemer ta še vedno ne vsebuje določnega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev niti ne dopolnitve tožbenih navedb oziroma dejstev, na katera tožnik opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo.
ZDR člen 88, 88/5. ZDR-1 člen 87, 87/2, 91, 138, 138/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - dejanski razlog za odpoved - utemeljenost odpovednega razloga - nadomestilo plače za čas čakanja na delo
Toženka je tožniku 9. 12. 2023 vročila presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ne gre za isti razlog, kot je bil pri odpovedi v letu 2020. Iz predložene odpovedi je razvidno, da je toženka poslovni razlog obrazložila na način, da tožniku po reintegraciji ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega mesta Informatik II nima, pa tudi nima potreb po delu na tem delovnem mestu, saj delovni proces na področju informatike poteka nemoteno.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/1, 7/2, 108, 108/1, 108/5, 180, 180/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - razpravno načelo - nepopolna tožba - poziv sodišča k dopolnitvi tožbe - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je dejstvo, da tožnica dela ni opravljala uspešno, upoštevalo pri odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, čeprav ga toženka s tem v zvezi ni navedla (niti ni s tem v zvezi predlagala zaslišanja prič). S svojimi s tem povezanimi navedbami je utemeljevala razlog za odpoved (neuspešno opravljeno poskusno delo), kar bi sicer po materialnem pravu lahko bil eden od razlogov (okoliščin) za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, vendar le v okviru (pravočasno) podanih navedb pravdnih strank. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še druge okoliščine in interese, kot določa prvi odstavek 118. člena ZDR-1, če bi bile (pravočasno) zatrjevane.
Sodišče prve stopnje je tožbo (delno) neutemeljeno zavrglo, saj predhodno od tožnice ni zahtevalo poprave oziroma dopolnitve (tudi med postopkom tožnice na nespecificiranost zahtevka ni opozorilo niti ni tega storila nasprotna stranka).
Tožnici je zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno sodno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, je bilo tožnici onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred sodiščem.
ZDR-1 člen 137, 137/9. ZZDej člen 52c, 52c/3, 53, 53/3. OZ člen 378, 378/1.
nadomestilo plače - zdravstveni delavec - dežurstva - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - zamudne obresti
Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazna ocena
Tožnica ni niti časovno niti vsebinsko ustrezno konkretizirala ravnanj nadrejenega, ki jih opredeljuje kot trpinčenje, zgolj pavšalno navaja, da naj bi jo na grd način priganjal k delu ter ji govoril žaljive besede, zato je njena trditvena podlaga glede vsebinske in časovne opredelitve ravnanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje, pomanjkljiva.
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
ZPP člen 213, 254, 254/2, 254/3. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - izostanek z dela - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo - sposobnost razsojanja - neizvedba predlaganih dokazov - izvedenec psihiatrične stroke - postavitev novega izvedenca - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožnica je bila na podlagi odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 od dne 22. 4. 2021 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, kljub temu pa na delo ni prišla in toženke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vedela, da nima urejenega bolniškega staleža od 19. 3. 2021 tudi, če odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 ni prejela. Zadnja odločba ZZZS, s katero je tožnica razpolagala, se je nanašala na čas do 18. 3. 2021, zato je tožnica vedela, da od 19. 3. 2021 nima urejenega bolniškega staleža, kar je zaslišana tudi potrdila, zato bi se morala pozanimati o svojem statusu od 19. 3. 2021, česar pa ni storila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila hudo malomarna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi povprečno skrben človek moral vedeti, da mora po izteku bolniškega staleža ali nazaj na delo ali pa si nadalje urediti bolniški stalež. To velja tudi za tožnico, kot visoko izobraženo delavko, ki je vedela, da ima bolniški stalež urejen le do 18. 3. 2021, njeno zdravstveno stanje pa na to ni vplivalo, kot je to pojasnila sodna izvedenka, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni vzelo v obzir tožničinega zdravstvenega stanja.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 154, 155, 213, 213/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Res je, da je toženka zaradi zaključka evropskega projekta izvedla reorganizacijo in da je tožnikovo delo prerazporedila, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1. Vendar pa je očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve, da se tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi anonimke. Ob ugotovitvi, da je potreba po delu tožnika dejansko prenehala iz razloga, ki se je nanašal nanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bila sprememba organizacije dela namenjena zgolj izpolnitvi formalnega pogoja, na podlagi katerega je toženka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
ZDR-1 člen 77, 200, 200/3. ZPP člen 8, 181, 243, 254.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - sposobnost razsojanja - dokaz z izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik ob podpisu sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje, zaradi aktivne duševne bolezni in negativne bolezenske simptomatike nerazsoden in kot tak nesposoben oblikovati pravo voljo glede posledic svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Vestno in skrbno je presodilo vse potrebne dokaze. Ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, temveč je celostno pretehtalo njegovo verodostojnost in skrbno obrazložilo, zakaj ga šteje za prepričljivega. Ob tem sodišče prve stopnje ni spregledalo nobenega pomembnega dokaza niti pripomb toženke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073593
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 2, 97e. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, kjer je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri vseh aktivnostih, tako vojaških vajah kot taborih in selekcijskih postopkih, kjer je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v zvezi s katerimi aktivnostmi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - trpinčenje na delovnem mestu - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - preuranjena odločitev - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Ker so pravno pomembne okoliščine v času podaje odpovedi, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je zaradi prerazporeditve delovnih nalog prenehala potreba po delu tožnice, utemeljeno upoštevalo le tiste naloge, ki jih je v času pred sporno odpovedjo dejansko opravljala.
Četudi bi držala pritožbena trditev, da po podani odpovedi pri toženi stranki nihče ne opravlja naloge vodenja sistema sledljivosti soli oziroma da te naloge direktor tožene stranke ni prevzel, to ne omaje zaključka, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu vodja poslovne podpore ni bilo več potrebno. Za odločitev o obstoju organizacijskega razloga ni pomembno, ali se vodenje sistema sledljivosti pri toženi stranki izvaja ali ne, saj v tem sporu od nje ni mogoče zahtevati, naj izvaja tovrstno zakonsko dolžnost. Bistveno je namreč le, da za opravljanje te naloge ni zaposlila novega delavca, česar nenazadnje tožnica niti ne zatrjuje.
Čeprav je tožena stranka dokazala dejansko izvedbo reorganizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, pa mora sodišče preveriti, ali s formalno sicer dokazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. V zvezi z nekaterimi okoliščinami posameznih očitkov trpinčenja na delovnem mestu, za katerega je tožnica zatrjevala, da naj bi vodilo do odpovedi in bilo pravi razlog zanjo, je vsaj preuranjen sklep, da reorganizacija dela ni bila izvedena kot eno izmed dejanj trpinčenja oziroma da organizacijski razlog ni navidezen.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073984
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. ZObr člen 97e.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - zadostna trditvena podlaga - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje
Pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava aktivnosti nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, je neutemeljeno. Glede na razloge sodbe C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. Glede na vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odsotnost toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa (tedenskemu počitku, letnemu dopustu, najdaljšemu tedenskemu delovnemu času).
Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa ni okoliščina, katero bi Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo obstoja izjeme, ki izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES.
Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede.
ZPP člen 17, 17/2, 32, 32/2, 37/2-7, 482, 482/1, 482/1-1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-a.
stvarna pristojnost - razrešitev - poslovodni organ
Razrešitev poslovodnega organa družbe je statusno pravno vprašanje. Pravilnost in zakonitost razrešitve zato ni predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem. Če je bil razrešeni direktor (oziroma prokurist) tudi v delovnem razmerju in mu to preneha, je v delovnem sporu delovno sodišče vezano bodisi na samo dejstvo razrešitve ali pa na odločitev o njeni zakonitosti, sprejeti v ustreznem postopku.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 200. KZ-1 člen 135, 135/1. ZPP člen 110, 115, 116.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - pravica do sodelovanja v postopku - grožnja - vročitev odpovedi - zagovor pred odpovedjo
Vročanje odpovedi je smiseln predmet raziskovanja takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1) ali pa je vprašljiv datum prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita. Tudi če vročanje ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka vročila njegovemu pooblaščencu, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno (kar ni bilo sporno), odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita.
Zakonsko določilo (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ne predpisuje izključno ustnega zagovora, niti kakšnih drugih formalnosti v smislu dokaznega postopka, zato se je tožena stranka, še posebej glede na očitano ravnanje, lahko zakonito odločila tožniku omogočiti le pisni zagovor.
Priče, ki so bile prisotne na sestanku, so skladno izpovedale glede kritičnega dogodka. Vse so izpovedale, da so ob tožnikovih izjavah doživele šok in resen strah, ki ga je povzročil tožnik. Če so priče izpovedovale skladno, pa ne pomeni, da so bile naučene ali da je dogodek skonstruiran, priče pa neverodostojne, temveč nasprotno, da so dogodek vse enako zaznale. Da so se priče dejansko ustrašile za svoje življenje oziroma življenje svojih bližnjih in so torej izpovedovale verodostojno, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija, iz katere izhaja, da je toženka za čas od spornega dogodka do podaje zagovora iskala pomoč varnostne službe, ki bi zagotovila varnost zaposlenih in objekta.