ZDR-1 člen 108, 108/6. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - neupravičena obogatitev - vrnitev preveč izplačanih zneskov - odpravnina - bruto in neto znesek
V sporni zadevi je s pravnomočnostjo sodbe o nezakonitosti odpovedi odpadla pravna podlaga za plačilo odpravnine, ki jo je tožeča stranka izplačala toženki na podlagi 108. člena ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožeča stranka odpravnino izplačala prostovoljno, in sicer še preden je odpoved pogodbe o zaposlitvi postala pravnomočna in je zato nima pravice zahtevati nazaj. Šesti odstavek 108. člena ZDR-1 izrecno določa, da mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da je plačala prostovoljno in da je plačala nekaj, kar se je zavedala, da ni dolžna. Zato je podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 3. odstavku 190. člena OZ.
ZPP člen 153, 153/1, 154, 154/1, 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1, 13/2.
stroški priče
Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo pričo. Iz zapisnika naroka izhaja, da je priča uveljavljala tudi pravico do povrnitve nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Njen delodajalec je nato zahteval priznanje refundacije še v dodatnem znesku, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo in plačilo le-te naložilo toženki, ki je (ponovno) zaslišanje priče v soočenju tudi predlagala. Toženka v postopku ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije te stroške postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073482
OZ člen 179, 182.
nesreča pri delu - nova škoda - bodoča škoda - odmera nepremoženjske škode
Vsa z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina predstavlja izključno novo škodo, kar je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati, da gre za že dosojeno odškodnino. Res je bila tožniku predhodno že prisojena tudi odškodnina za bodočo škodo, to je škodo, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju pričakovati kot gotovo (182. člen OZ), vendar se ta nanaša na tiste telesne oziroma duševne bolečine, ki so (bile) posledica takrat znanih poškodb, in ne gre torej za v letu 2017 nastale nove bolečine, ki so tožniku nastale zaradi vnetja kosti, ki ga v času prejšnjih sojenj ni bilo, niti ga takrat ni bilo mogoče pričakovati. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo stabilizirano do te mere, da ne bi bilo več nobenih bolečin, posegov, obiskov zdravnikov in drugih neugodnosti. Vendar zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da v času prejšnjih sojenj takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je pri tožniku prišlo leta 2017, ni bilo pričakovano.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev navodil zdravnika - odpotovanje iz kraja bivanja - pravilnost dokazne ocene - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, pisnih navodil ni imela, dokler ni bila izdana odločba ZZZS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila hudo malomarna, ker se pred odhodi iz kraja bivanja o tem ni posvetovala z osebnim zdravnikom. Splošno znano dejstvo je, da mora delavec v času bolniškega staleža počivati in okrevati, praviloma na domu. Za vsako drugačno ravnanje je potrebno dovoljenje zdravnika. Bolniški stalež ni namenjen temu, da delavec hodi na izlete, dopust ali v nakupovalne centre, ampak okrevanju, čeprav ima bolniški stalež zaradi stresa. Tožnica bi zato morala, preden je odpotovala iz kraja svojega bivanja preveriti, ali to lahko stori.
Sodna praksa je v določenih primerih zavzela stališče, da se lahko dohod iz kraja bivanja odobri tudi naknadno, vendar je treba takšno odobritev presojati v vsakem konkretnem primeru. V okoliščinah tega primera je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnica ni imela niti naknadnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja. Osebni zdravnik pred podajo izredne odpovedi ni potrdil, da je tožnica lahko zapuščala kraj bivanja, šele po podaji izredne odpovedi je trdil, da je imela dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja, takšna izjava pa je v nasprotju z navodili iz odločbe ZZZS, ki se nanašajo na isti vzrok za začasno nezmožnost za delo.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 75, 75/3, 127, 127/3. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 3, 3/4, 4, 4/2.
odpravnina - sprememba delodajalca - poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi - sprememba kraja opravljanja dela
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da gre za takšno bistveno spremembo delovnih pogojev v škodo delavca, če po prenosu delo opravlja v drugem kraju ali če ima zaradi slabše prodaje po prenosu nižjo plačo. Sprememba pogojev dela, in sicer kraja opravljanja dela, do katere je prišlo v konkretnem primeru, utemeljuje zahtevek tožnice za plačilo odpravnine.
V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je imela tožnica po prevzemu večji obseg dela oziroma da je bila pri delu bolj obremenjena, pritožbeno sodišče dodaja, da pogojev dela ni mogoče razumeti tako široko. Za spremembo pogojev dela bi namreč poleg spremembe kraja opravljanja dela (ali glede službenih poti) šlo, če bi bilo odrejeno nadurno delo, če bi bil spremenjen delovni čas ali podobno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nevestno opravljanje dela
Tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je očitane kršitve storil vsaj zaradi malomarnosti, oziroma meni, da bi mu zaradi odsotnosti voljnega ravnanja toženka kvečjemu lahko podala odpoved iz razloga nesposobnosti. Ta pritožbeni ugovor je treba zavrniti, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik nedvomno sposoben opravljati odrejeno delo, sam pa temu niti ne nasprotuje, prav tako ne nasprotuje ugotovitvam o tem, da je samostojno rešil zelo majhen odstotek prejetih nalog, da je večino nalog posredoval v reševanje drugim sodelavcem ali v nasprotju z navodili celo neposredno zunanjim poslovnim partnerjem. Na pravilnost ugotovitev o utemeljenosti toženkinih očitkov ne vplivajo mesečne ocene dela, ki naj bi kazale na tožnikovo (zadosti) kvalitetno delo, saj je toženka s statistiko opravljenega dela dokazala svoje očitke. Dokazni postopek ni pokazal, da bi toženka tožniku podala odpoved prehitro, saj je imel dovolj časa, da se v delo uvede in doseže zadostne delovne rezultate. Toženki za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga tudi ni bilo treba dokazovati, da delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče nadaljevati, saj to ni pogoj za njeno zakonitost.
ZDR-1 člen 107, 107/1. ZD člen 132, 214. ZGD-1 člen 481, 481/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - direktor - prenehanje delodajalca - redna likvidacija - prehod zapuščine na dediča - vpis v sodni register
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odpoklic direktorja razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne pa iz poslovnega razloga. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi tega, ker je bil odpoklican kot direktor. Odpoved mu je bila podana zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu zaradi začetega postopka prenehanja toženke z izvedbo postopka redne likvidacije, v takšnem primeru prenehanja delodajalca pa lahko ta po izrecni zakonski določbi prvega odstavka 107. člena ZDR-1 v skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - usposabljanje - začasno povečan obseg dela - diskriminacija
Dejstvo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila za delovno mesto Proizvodni delavec III, nato pa se izpopolnjevala za delo, ki ga je kasneje opravljala, na delovnem mestu Proizvodni delavec II (gre za bolj zahtevno delo), na zakonitost sklenjene pogodbe ne vpliva. Prav tako na zakonitost ne vpliva dejstvo, ki ga poudarja tožnica v pritožbi, da izpopolnjevanje ni trajalo natančno toliko časa, kot je bila veljavnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDR-1 člen 164.
nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - odpoved pravicam iz delovnega razmerja
Tožnici delovno razmerje ni prenehalo na dan podpisa Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 25. 11. 2022, ampak šele 30. 11. 2022. Terjatev o nadomestilu neizkoriščenih dni letnega dopusta še ni zapadla v plačilo, saj je skladno z določbo 164. člena ZDR-1 delavec lahko upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust šele ob prenehanju delovnega razmerja. Tožnica se zato tej terjatvi ni mogla odpovedati, saj se delavec vnaprej pravici iz delovnega razmerja ne more veljavno odpovedati.
ZPP člen 254, 254/3. ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - postavitev dodatnega izvedenca - zdravstveno stanje delavca
Ob jasno podanem mnenju izvedenke medicine dela, da za zatrjevane psihične težave tožnika v obravnavanem obdobju ni nobenih izvidov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče (objektivno) opredeliti o vrsti težav in njihovem vplivu na doseganje rezultatov dela, se je izvedba predlaganega dokaza po postavitvi izvedenca psihiatrije utemeljeno izkazala za nepotrebno.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič ter pregleda predloženih primerov tožnikovih napak, ki te izpovedi potrjujejo, je ugotovilo, da so se pri tožniku pojavljale napake pri imenih zavarovancev, datumih prejema odpovedi zavarovanja, postopki so trajali predolgo, prekinjena pa so bila napačna zavarovanja.
Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da so bili predlagani normativi za tožnika v opazovanem obdobju nerealni, in da za presojo njegovega dela ne more biti objektiven reprezentativni vzorec, saj je tožnik s predstavljenimi kriteriji predhodno soglašal.
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zatrjevanj tožnika o zmanjšani zmožnosti opravljanja dela zaradi zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne izvedenke medicine dela, ki je ocenila, da evidentirane zdravstvene težave niso bistveno vplivale na tožnikovo delazmožnost.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073543
ZDR-1 člen 159, 162, 162/4. ZDR-1D člen 23. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDUPŠOP člen 34, 34/1. ZPP člen 2, 2/1.
koriščenje letnega dopusta - neposredna uporaba direktive - referenčno obdobje - sprememba izpodbijane sodbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - zadostna trditvena podlaga - presoja odpovednega razloga - dejanski razlog za odpoved
Upad prometa je lahko eden od upravičenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zaradi sprememb v poslovanju mora priti do trajnega in ne zgolj začasnega prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga namenjen institut čakanja na delo (138. člen ZDR-1). Krajša sezonska nihanja še ne opravičujejo trajne (ne)potrebnosti določenega dela. Pri tem je namreč v tovrstnih dejavnostih treba upoštevati, da v t.i. "visoki sezoni" zaradi povečanega prometa lahko prihaja do povečanega obsega dela in viška ur, slednje pa se nato lahko pokoristijo v "nizki sezoni", ko je prometa manj. Upoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru sicer obstoječega poslovnega razloga. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca (kot je ustrezna organizacija dela - npr. koriščenje viška ur v nizki sezoni), ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 10. ZJU člen 24.
potni stroški - prevoz na delo in z dela - stroški kilometrine - čista denarna terjatev
Tožnik od toženke zahteva plačilo višjih potnih stroškov, kar predstavlja čisto denarno terjatev, zato ni bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu, tožnik ni bil dolžan počakati na odločitev toženke, ampak je bila dopustna neposredna tožba.
Za presojo upravičenosti tožnika do višjih potnih stroškov ni bistveno, da toženka z njim ni sklenila dogovora iz 10. člena Aneksa h KPND niti ne kdaj je tožnik zahteval plačilo višjih stroškov. Prav tako ni bistveno, da je bila tudi tožnikova želja, da ima službena psa nameščena na domu, čeprav je toženka to pogojevala s tem, da mu ne bo plačala višjih prevoznih stroškov. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov pri tožniku. Če so bili pogoji izpolnjeni, tožnik dela ni mogel opravljati drugače, kot da je s svojim avtomobilom v službo pripeljal tudi službena psa.
Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke.
Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.
ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 31/1, 31/1-8, 126, 126/2, 127. ZPP člen 286, 286a.
plačilo dodatkov - dodatki za manj ugodne pogoje dela - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - avtonomija pogodbenih strank - osnovna plača - pobotni ugovor v pravdi - pravočasnost ugovora pobotanja
Tožnik se v pogodbah o zaposlitvi ni mogel veljavno zavezati k temu, da se de facto vnaprej odpoveduje plačilu za opravljeno delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden. Stališče, da se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, velja tudi za pravico do dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden (torej tudi za plačilo za delo preko polnega delovnega časa). Enako nedopusten je dogovor med delavcem in delodajalcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovno plačo delavca, prav tako dogovor, da so v osnovno plačo zajeti tudi vsi ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Varstvo delavca v delovnem pravu namreč temelji na logiki, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, ki potrebuje posebno varstvo.
V osnovno bruto plačo, ne glede na njeno višino, torej citiranih dodatkov ni dovoljeno vštevati. Ni pa ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se določen dodatek ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja mesečna bruto plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne bruto plače (ki mora biti v pogodbi o zaposlitvi določena v nominalnem znesku (EUR)- 8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1, njena višina pa skladno s 127. členom ZDR-1 določena glede na zahtevnost delovnega mesta) vsebuje tudi ta dodatek. Vendar pa mora ta del tako dogovorjene mesečne (bruto) plače najmanj dosegati znesek, kot bi delavcu sicer iz naslova določenega dodatka pripadal za dejansko opravljeno delo, upoštevajoč veljavne predpise (ZDR-1, kolektivne pogodbe).
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 14, 19. ZPP člen 242, 242/1.
stroški priče - izgubljeni zaslužek priče - obrazloženost zahteve
Pri odmeri izgubljenega zaslužka, o katerem sodišče sicer odloča na podlagi prostega preudarka (14. člen v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), morajo biti konkretne navedbe stranke o višini izgubljenega zaslužka izkazane. Prosti preudarek tako ne pomeni, da sodišče ugodi kateremukoli znesku, ki ga stranka iz naslova izgubljenega zaslužka uveljavlja.
Priča svojega izračuna ni obrazložila in ga tudi ni dokazno podprla. Navedb priče o višini izgubljenega zaslužka tako sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, prav tako jih ni moglo preveriti na podlagi javno dostopnih podatkov iz poslovnega izida, ker ti še niso bili objavljeni. Ker priča navedb o izgubljenem zaslužku ni obrazložila, niti dokazno podprla, je sodišče prve stopnje njeno zahtevo utemeljeno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnih delavcev - višina denarnega povračila
Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bil tožnik za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ocenjen v okviru oddelka Kadrovske in splošne službe, v katerem delavci niso delali na primerljivih oziroma medsebojno zamenljivih delovnih mestih. Navedenemu prvostopenjskemu stališču pritožba utemeljeno nasprotuje. Zahtevo, da se morajo pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v 17. členu vsebovala SKPgd, ki pa ni več veljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženki. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajala kakršnakoli veljavna pravna podlaga (panožna ali podjetniška kolektivna pogodba, drug akt delodajalca ipd.), ki bi toženko obvezovala k temu, da bi presežne delavce v posamezni organizacijski enoti lahko ugotavljala le, če bi enota vsebovala primerljiva oziroma zamenljiva delovna mesta. Takšne zahteve ni vseboval niti toženkin Program razreševanja presežnih delavcev.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji o obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik ni bil zakonito določen za presežnega delavca in zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.
Specialna določba 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanko, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 2/2, 3, 6, 7, 7/2. OZ člen 336, 336/1. ZDR-1 člen 202.
V času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let se skladno z drugim odstavkom drugega člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski posebna denarna nagrada v višini ene plače izplačuje enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem zaključenem letu opravljanja vojaške službe, razen v primeru, ko vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplačata dve bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Iz navedenega določila ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega stavka tega določila seštevali.
Posebna denarna nagrada se izplača enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Če vojaška oseba podaljša pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji po končanem desetem letu zaposlitve izplačata dve povprečni bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji.
Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadla posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.
Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače.
Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.