ZDR-1 člen 7, 7/4. ZSPJS člen 20, 20/1, 48, 49a, 49a/3. ZPP člen 337, 337/1.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - razlika v plači - prevedba - prenos plačnih razredov napredovanj - nedovoljene pritožbene novote
Ker je tožena stranka prejela anonimno obvestilo, da se tožnik na delo vozi iz drugega naslova, kot ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo, na kar so direktorico tožene stranke opozorili tudi sodelavci, prav tako je bila pozvana s strani ministrstva, da zadevo preveri, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zbiranje podatkov o tem preko detektivske agencije ne pomeni nezakonitega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja oziroma trpinčenja tožene stranke oziroma njene direktorice.
Sama prevedba tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna; sporno je bilo - glede na tožnikove izrecne tožbene navedbe - zgolj njegovo dejansko delo (in posledično prenos napredovanj). Zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prevedbe na podlagi 48. in naslednjih členov ZSPJS, nedovoljene pritožbene novote.
Napredovanja so se upoštevala že pri določitvi količnika za izračun nominalnega zneska osnovne plače, zato je zmotno tožnikovo pritožbeno stališče, da bi se morala nato napredovanja pri prevedbi še ponovno prišteti pri uvrstitvi v plačni razred.
Enajsti odstavek 56. člena ZSV ne ureja prenehanja delovnega razmerja direktorja oziroma prenehanja (veljavnosti) njegove pogodbe o zaposlitvi, ampak le (imenovanje in) razrešitev direktorja s strani ministra. Direktor je kot poslovna oseba v dvojem razmerju z zavodom (centrom za socialno delo), in sicer na eni strani v korporacijskem razmerju, ki je prenehalo z razrešitvijo, in na drugi strani delovnopravnem. Slednje razmerje lahko preneha le na enega od načinov, ki jih določa ZDR-1.
Glede na to, da ZSV primera (načina) prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne določa, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnici z razrešitvijo, ki je vplivala na korporacijsko razmerje, prenehalo tudi delovno razmerje.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - ustrezna trditvena podlaga - dokazna ocena vseh dokazov
Zmotno pritožba izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo pokloniti listinski dokumentaciji (načrtom dela, poročilom in evidencam obremenjenosti) in preizkusiti njeno verodostojnost in da zgolj zaslišanje tožnika in njegovih prič ne more imeti zadostne oziroma višje dokazne moči. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in natančno obrazložilo, da listinski dokumentaciji (predvsem evidencam) ni sledilo, ker sta priči C. C. in E. E. potrdili izpoved tožnika, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, in da so jih podpisovali, ker so jih morali.
Predlog je nedopusten, ne le prepozen, kot je sicer pravilno štelo sodišče prve stopnje, saj je bil prejšnji postopek pravnomočno končan s sklenitvijo sodne poravnave. Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati le s posebnim izrednim pravnim sredstvom - tožbo na razveljavitev sodne poravnave (in zahtevo za varstvo zakonitosti), ne pa z drugim izrednimi pravnimi sredstvi (kot je obnova postopka).
ZDR-1 člen 155, 158, 158/3, 158/4. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/4, 97f/5. ZSSloV člen 53. ZPP člen 215.
dnevni počitek - odškodnina - vojak - misija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v času, ko je delo opravljal na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka, opravil več ur dela, ko bi izrabil dnevni počitek, saj je v pripravljenosti opravljal delo (ves čas pripravljenosti), s tem pa ni imel možnosti v celoti izrabiti dnevnega počitka.
ZPP člen 214, 214/2. ZGD-1 člen 270. ZPPOGD člen 4.
razlika v plači - uspešnost poslovanja - stimulacija - direktor - priznana dejstva - sprememba izpodbijane sodbe
Pravno podlago za odločitev predstavlja 6. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je skladna s 4. členom ZPPOGD, ki določa, da je direktor upravičen do plače in tudi spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja ter pogoje za izplačilo tega prejemka. Spremenljiv prejemek tožnika je bil torej predviden v pogodbi o zaposlitvi in njegova višina je bila omejena na 10 % izplačanih osnovnih plač direktorja v poslovnem letu, kar je v skladu z zakonsko omejitvijo, sicer pa se je tožena stranka obvezala izplačati stimulacijo za uspešnost poslovanja tudi s Sporazumom o razrešitvi direktorja, razvezi pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 33, 33/1, 33/1-4, 33/2. ZRTVS-1 člen 21, 21/1, 21/3.
kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - aktivna legitimacija
Za odločitev je bistveno, da v primeru imenovanja urednika uredništva za nove medije oziroma katerega koli drugega urednika ZRTVS-1 ne določa ne soglasja ne mnenja. To pa pomeni, da neskladnost z zakonom ni podana.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.
Pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki. Stranki lahko le s sporazumom odpravita učinke enostranske odpovedi. Toženka se učinkom vročene odpovedi - kot enostranske pisne izjave o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - torej ni mogla izogniti zgolj s tem, da je tožnici poslala dopis.
Kadar je o odpovedi pogodbe o zaposlitvi že sprožen spor pred sodiščem, lahko stranki sporazumno odpravita učinke enostranske odpovedi le ob hkratnem upoštevanju veljavnih postopkovnih določb, sicer mora sodišče v skladu z 2. členom ZPP o vloženi tožbi oziroma o tožbenem zahtevku odločiti. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi, zgolj preklic odpovedi s strani delodajalca ne pomeni izpolnitve tožbenega zahtevka. Glede na določbe ZPP, ki jih je v takem primeru treba upoštevati, se lahko spor konča na podlagi pripoznave zahtevka s strani toženke, ki hkrati pomeni tudi pripoznavo nezakonitosti odpovedi (316. člen ZPP), ali pa na podlagi sklenjene sodne poravnave (306. člen ZPP), seveda pa lahko delavec ob soglasju nasprotne stranke umakne tožbo (188. člen ZPP).
Tožnica je po prejemu preklica izredne odpovedi z vlogo 15. 2. 2022 umaknila tožbo. Šele s tem je prišlo do soglasja volj med strankama oziroma je bil sklenjen dogovor o prenehanju veljavnosti (prve) izredne odpovedi. To pa pomeni, da tožnici toženka v odpovedi neutemeljeno očita neopravičeno odsotnost z dela (in neobveščanje) po 1. 2. 2022 (tožnica je bila od 18. 11. 2021 do 31. 1. 2022 v bolniškem staležu). Dne 1. 2. 2022 tožnica ni bila dolžna toženke obveščati o razlogih za odsotnost niti se vrniti na delo. To nenazadnje priznava sama toženka v pritožbi z navedbami, da bi se morala tožnica na delo vrniti vsaj 16. 2. 2022. Tega dne pa je toženka že začela s postopkom (druge) odpovedi; v vabilu na zagovor z dne 16. 2. 2022 ji je za nazaj očitala, da se je bila dolžna vrniti na delo po poteku bolniškega staleža 31. 1. 2022. Takšen očitek ni utemeljen oziroma s tem ni podan zakonsko določeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi te odpovedi in s tem povezanemu zahtevku za reintegracijo ter reparacijo utemeljeno ugodilo.
Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (2005) člen 58, 58/4. ZDoh-2 člen 15, 37. ZPIZ-2 člen 144.
jubilejna nagrada - delovna doba pri delodajalcu - bruto in neto znesek
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku iz naslova jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2011 do 13. 12. 2022. Dejstvo, da je tožena stranka dne 12. 4. 2013 izplačala tožnici jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe, ni ovira za priznanje vtoževanega zneska. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije v 58. členu določa pravico do jubilejne nagrade in glede na to, da je tožnica pri toženi stranki dopolnila 10 let delovne dobe, in sicer 1. 1. 2021, je upravičena do izplačila jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ne glede na to, da je bila tožnici leta 2013 že izplačana jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe.
V skladu z novejšo sodno prakso navedba, da gre za bruto ali neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti, zato zaradi svoje pojasnilne narave ne sodi v izrek sodbe. Sodišče zato pravilno v izreku ni navedlo, ali gre za bruto ali neto znesek, temveč je tožnici prisodilo celoten znesek jubilejne nagrade. Ali se od prisojenega zneska plačajo davki in prispevki, določajo javnopravno predpisi, ki jih mora pri izplačilu upoštevati plačnik davka (torej delodajalec), pri čemer mora upoštevati naravo plačila, ki izhaja iz sodne odločbe.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - dimnikar
Tožnik je v celotnem vtoževanem obdobju delal na delovnem mestu dimnikar poln delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem in je toženka dolžna vsem delavcem, tudi tožniku, plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.
ZDR-1 člen 29, 29/1, 129, 129/1, 161, 161/1, 161/2, 164. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 65. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
dodatek za delovno dobo - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi dodatki. Če ni imela vseh potrebnih podatkov, bi morala tožnika pozvati, da ji te podatke dostavi, kolikor jih ni mogla pridobiti sama.
plačilo za dejansko delo - odločitev o stroških postopka - potrebni stroški postopka
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, mu je na podlagi določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, priznalo razliko v plači.
Ker je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je zmotno stališče pritožbe, da bi mu za čas, ko ni delal, bodisi zaradi bolniške odsotnosti ali zaradi izrabe letnega dopusta, pripadalo le nadomestilo plače za nižje vrednoteno delovno mesto. Ker je ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta in bi moral za svoje delo prejemati plačo tega delovnega mesta, mu tudi v primeru odsotnosti pripada nadomestilo plače glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.
ZDR-1 člen 200, 200/4. ZObr člen 100a. ZSPJS člen 22e.
zavrženje tožbe - razlika v plači - plačilo za povečan obseg dela - razveljavitev prvostopenjskega sklepa o zavrženju tožbe - čisti denarni zahtevek
Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.
ZDR-1 člen 16, 16/2, 16/3, 44, 129. OZ člen 86, 1053, 1053/1. ZPP člen 3, 3/3. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 76a.
denarne terjatve iz delovnega razmerja - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - veljavnost sporazuma - verodostojnost podpisa - dokazovanje z izvedencem grafologom - dodatek za delovno dobo - dnevnice za službene poti
Ker se je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal vsem do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam do tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni izpodbijal, odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam iz naslova dnevnic in dodatka za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma (tožnik je trdil, da sporazuma ni prebral), je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razloge izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba (sporazum) sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba sporazuma, da stranki druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov iz naslova zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična in ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Upoštevaje načelo, da morajo stranke pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, pa na veljavnost sporazuma ne vpliva niti tožnikova izjava, da sporazuma ni prebral in ni vedel kaj podpisuje.
ZDR-1 člen 32, 74, 126, 179, 179/2, 202. KZ-1 člen 196. OZ člen 82, 353, 353/1. ZDSS-1 člen 21. ZPP člen 13, 13/1. ZKP člen 3. URS člen 22, 23, 27, 50, 66. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dodatek za stalnost - razlika v odpravnini - vodilni delavec - daljši zastaralni rok - reparacija - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - zadržanje zastaranja - skupen namen pogodbenikov - dokazna ocena
Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva.
Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila le realizirana na ta način, da je bil dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače. Tega dejstva ne more spremeniti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da v plačilnih listah in pogodbah o zaposlitvi ni bilo izrecno navedeno, da je dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo.
kolektivni delovni spor - uporaba za delavca ugodnejših določb - ugodnejši predpis - zavrnitev izvedbe dokaza - izvedenec
Kadar delodajalca istočasno zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se skladno z 11. členom ZKolP uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Da se lahko opravi primerjava, katere določbe so ugodnejše, pa je treba najprej ugotoviti, ali kolektivne pogodbe dejansko urejajo vsebinsko isti institut (faktor Foe). Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je mogoče Foe iz Dogovora 2017 uporabiti v novem plačnem sistemu. Pravilno je ugotovilo, da faktor Foe po vsebini ni več enak, kot tudi, da se je stari Foe deloma pretvoril v novo osnovno plačo, zato vrednost Foe iz Dogovora 2017 ne more biti uporabljena v novem plačnem sistemu.