izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožba - poprava tožbe - potek roka za popravo tožbe - zavrženje tožbe
Tožnik je prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložil, ko se je rok za popravo in dopolnitev tožbe že iztekel. Da bi prošnja lahko vplivala na tek roka, bi jo moral vložiti do njegovega izteka.
ZDR-1 člen 116, 116/2. ZZRZI člen 2, 40, 40/1, 40/6.
prenehanje delovnega razmerja invalidu - drugo ustrezno delovno mesto - stopnja izobrazbe
Pogoj strokovne izobrazbe, ki ga kot enega izmed kumulativno določenih pogojev za ustreznost nove ponujene zaposlitve zahteva 40. člen ZZRZI, je izpolnjen, če se za ponujeno zaposlitev zahteva enaka vrsta in raven (stopnja) izobrazbe, ki ustreza invalidovi dejansko pridobljeni izobrazbi. Ustrezna zaposlitev za tožnico bi bila upoštevajoč določbo 40. člena ZZRZI torej zaposlitev na drugem delovnem mestu, za katerega se prav tako zahteva VII. stopnja izobrazbe (ter enaka vrsta izobrazbe, kot jo ima tožnica), ob predpostavki, da je tožnica za takšno delovno mesto usposobljena in v okviru svoje invalidnosti delovno zmožna.
ZDR-1 člen 77, 77-5, 114, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 325, 325/2.
starejši delavec - varovana kategorija delavcev - varstvo pred odpovedjo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - način prenehanja delovnega razmerja
Starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posebno varstvo torej velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (5. alineja 77. člena ZDR-1).
Pri vprašanju, kdaj se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ne gre (le) za vprašanje, koliko časa mine od izpolnitve zahtevka do umika tožbe, ampak je bistveno, da vmes ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
delo z elementi delovnega razmerja - avtorska pogodba - rok za sodno uveljavljanje pravic - prenehanje opravljanja dela - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Med strankama vsaj od 1. 10. 2023 dalje ni bilo več elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, zato dne 16. 11. 2023 vložena tožba ni vložena v 30-dnevnem roku iz 200. člena ZDR-1. Pri tem ni pomembno, da je toženka s tožnico sklenila še eno avtorsko pogodbo za čas od 1. 10. 2023. Bistveno je, da tožnica od 1. 10. 2023 dela za toženko ni več opravljala, niti po avtorski pogodbi.
ZDR-1 člen 9, 9/1, 9/2, 20, 84, 84/1, 85, 89, 89/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1. URS člen 22, 23, 35, 38. ZVOP-2 člen 75. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 5. ZJU člen 33. KZ-1 člen 211, 221, 221/2. ZPP člen 4, 214, 219a, 287.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - kaznivo dejanje goljufije - pravočasnost odpovedi - evidentiranje prisotnosti
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo.
Ker je bilo ugotovljeno, da A. A. ni izdal posebne odredbe o skupinskem evidentiranju, so bile navedbe o tem, da je kot predstojnik skladno s 33. členom ZJU lahko na ta način spremenil Pravilnik o delovnem času, da je le drugače razporedil delovni čas, kar mu naj bi omogočal 5. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, nerelevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi sicer pa očitan nepravilen način evidentiranja ne pomeni drugačne razporeditve delovnega časa v posebnih okoliščinah ali dežurstva oziroma pripravljenosti, kar je predmet urejanja 5. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ampak lažno prikazovanje prisotnosti na delu.
S tem, ko je toženka tožničine kršitve v izredni odpovedi opredelila kot hujše, ni bil kršen 9. člen ZDR-1, prav tako ne 85. in 89. člen ZDR-1. Če splošni akt delodajalca določenega ravnanja ne opredeli kot hujše kršitve, to še ne pomeni, da so s pogodbo o zaposlitvi za delavca določene pravice urejene ugodneje, oziroma da se bo štelo, da gre za hujšo kršitev le, če bo to določal splošni akt ali pogodba o zaposlitvi in je zato možna le redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožnice, ki je s tujo evidenčno kartico lažno evidentirala prisotnost drugih javnih uslužbenk, hkrati pa je svojo evidenčno kartico izročila drugi javni uslužbenki, da je slednja lažno evidentirala njeno prisotnost, naklepno huje kršila delovne obveznosti. Obseg ur, ki jih je tožnica opravila, dejstvo, da je svoje delo opravila, ali je zaradi tega toženki nastala škoda, na to presojo ne more vplivati.
ZJU člen 24, 24/2, 24/3, 25, 25/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
stroški za prevoz na delo in z dela - obdavčitev - izpolnitev obveznosti
Ker je toženka že izplačala celotni znesek potnih stroškov, do povrnitve katerih bi bila tožnica upravičena za navedeni mesec, le da ga ni v celoti izpolnila v neposredno razpolaganje tožnici, temveč je en del zanjo izplačala državi kot davek, je toženka že v celoti izpolnila uveljavljano obveznost.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZPP člen 111, 269, 269/4, 286, 286/3. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 179, 179/1. OZ člen 131, 132, 190. ZS člen 83.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
ZPP člen 156, 158, 158/1. ZDSS-1 člen 19. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/1, 40/4.
kolektivni delovni spor - stroški postopka - načelo krivde - nepravdni postopek
Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Ker ZDR-1 ne loči med vodilnimi in vodstvenimi delavci (vodstveni delavec ni zakonska opredelitev niti kategorija), za presojo izpolnitve tega pogoja ne more biti relevantna ločitev vodilnih in vodstvenih delavcev v statutu toženke, še posebej, če ta kljub izpolnitvi zakonskih kriterijev za vodilnega delavca po 74. členu ZDR-1 tak status takemu delavcu odreka z odkazovanjem na nedefinirano nezakonsko kategorijo (vodstveni delavec).
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. OZ člen 131, 132, 190. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45,144, 146, 146/1, 146/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3. ZPP člen 269, 269/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 5. ZDR-1 člen 9, 9/2, 33, 34, 84, 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 5, 7, 8, 212, 214, 219a, 287, 287/2. URS člen 14, 22, 23, 35, 38. ZJU člen 24, 33, 35, 93, 154. KZ-1 člen 211, 221. ZVOP-1 člen 75.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravočasnost podaje odpovedi - kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - evidentiranje prisotnosti
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.
Tožnik je s tožbo uveljavljal zahtevek za pripravljenost na določnem kraju v skupnem znesku 4.821,00 EUR. Po sprejetih odločitvah Vrhovnega sodišča RS v vsebinsko podobnih zadevah je tožbo umaknil v delu, ki se nanaša na opravljanje nalog na terenu. Toženka je z delnim umikom soglašala ter pri tem predlagala, da sodišče to upošteva pri odmeri pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je sklep o delni ustavitvi postopka sprejelo na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je preostali del tožbe preoblikoval tako, da je vtoževal bruto zneske v skupnem znesku 5.586,94 EUR. Toženka je nato priznala temelj tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je po delnem umiku in preoblikovanju v bruto zneske tožbenemu zahtevku skoraj v celoti ugodilo (razen za nekaj dni teka obresti). Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je v zadevi treba uporabiti temeljno merilo pri odmeri pravdnih stroškov, tj. načelo uspeha glede na izid postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče načeloma uporabi pravilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov strank ali če obstajajo drugi utemeljeni, razumni, življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev. Ker je v obravnavani zadevi v stopnji uspeha strank v postopku očitno nesorazmerje in tudi ni drugih okoliščin, ki bi terjale uporabo tega pravila, je treba o stroških postopka odločiti glede na uspeh strank v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ob upoštevanju prvega odstavka 158. člena ZPP.
prikrajšanje pri pleči - začasno znižanje plač - poslovodstvo - sklep
Tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačane plače (prikrajšanja pri plači) v obdobju od oktobra 2010 do vključno junija 2015 se nanaša na razliko v plači, nastalo zaradi (začasnega) znižanja plač za 10 %, s katerim je tožnica soglašala s sklenitvijo Dodatka k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010, ki ji je bil ponujen v podpis zaradi finančne sanacije podjetja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker se je toženka s sklepom poslovodstva z dne 18. 10. 2010 zavezala, da bo ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov vsem delavcem, ne glede na to, ali so podpisali aneks (Dodatek) ali ne, povrnila prikrajšanje iz naslova znižane plače. Presoja, da omenjeni sklep poslovodstva predstavlja veljavno pravno podlago za povračilo plače tožnici, je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi VIII Ips 13/2023, da iz sklepa z dne 18. 10. 2010 izhaja jasna zaveza, da (in kdaj) bo toženka vsem delavcem povrnila razliko plače.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - neenaka obravnava - osebne okoliščine - čakanje na delo
Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neenako obravnavo, ni pa zatrjevala, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. ZDR-1 (enako 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo - ZVarD, na katerega se sklicuje pritožba) ugotavljanje diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3. OZ člen 131, 132, 190. ZVZD-1 člen 5. ZPP člen 269, 269/4, 286, 286/2, 286/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Toženka je kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Tožnik je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo so neutemeljeni.
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila. Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur.
Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnikae. Čeprav je ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, postopanje sodišča prve stopnje, ki je vlogo vključno s prilogami (navedbe in dokaze) upoštevalo, ni z ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
Postopek predčasne razrešitve vodilnega delavca ni formaliziran postopek, kar pomeni, da odsotnost jasnejših določb o postopku in razlogih razrešitve (v tožnikovi zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas vodilnega delavca) ne predstavlja načelnih ovir za izključitev ali omejitev možnosti razrešitve tožnika s strani pristojnega organa, ki ga je predhodno imenoval. Skladno z ustaljeno sodno prakso tudi za razrešitev velja, da mora njeno utemeljenost dokazati delodajalec.
Tožniku je z razrešitvijo prenehal mandat in ker je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata, mu je slednja prenehala veljati po samem zakonu zaradi poteka časa, zato posebna odpoved ni bila potrebna (niti zakonita).
Sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev ter ob predpostavki, da so dokazni predlogi ustrezno substancirani. To pomeni, da predlagatelj dokaza ustrezno navede, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi, v zvezi s predlogom po 227. členu ZPP pa mora tudi določno opredeliti listino, k predložitvi katere naj se pozove nasprotno stranko, ter njeno vsebino. Zgolj tako substanciran dokaz namreč omogoča pravno posledico, ki sledi v primeru, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, da jo predloži, to je, da lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka (5. odstavek 227. člena ZPP).
ZGD člen 10, 515, 515/1. ZDR-1 člen 73. OZ člen 319.
znižanje plače - poslovodja družbe - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožnik je kot delodajalec lahko znižal plače delavcem, tudi tistim po individualni pogodbi, sebi pa jih ni mogel znižati. Individualni pogodbi o zaposlitvi sta sklenjeni s strani edinega družbenika in s tem formalno kot delodajalca, ta pa ni izdal akta, s katerim bi določno tožniku znižal plačo. Tako je tožnik plačo sam sebi znižal po lastni volji.
ZPP člen 213, 215, 224, 224/1, 243, 287. ZDR-1 člen 137, 137/3. URS člen 22. ZZVZZ člen 80, 81. ZPIZ-2 člen 170, 171. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 234, 236, 239.
odškodninska odgovornost delodajalca - obstoj škodnega dogodka - dokazovanje - odločba ZPIZ - poškodba pri delu
Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.
Z neizvedbo tega predlaganega dokaza je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je sámo štelo za odločilna ter tako kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 156, 179, 179/1. OZ člen 131, 132, 179, 190. ZVZD-1 člen 5.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - odškodninska odgovornost delodajalca - razporejanje delovnega časa - pravica do tedenskega počitka - dnevni počitek - nadurno delo - delovni čas - varnost in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - kršitev pravic delavca
Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice, saj pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Izostalih ur počitka posledično ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).