III. kategorija invalidnosti - nadomestilo za invalidnost
Nestrinjanje s stališčem sodišča, da pisna izjava samozaposlenega o pričetku opravljanja s. p. dejavnosti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko učinkuje le za naprej, čeprav je dajatev v predsodnem postopku priznana za nazaj, ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane. Pritožnikovo pravno naziranje glede učinkovanja pisne izjave nosilca dejavnosti s. p. tudi za nazaj, je zmotno in zato nesprejemljivo.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnik s tožbo izrecno zahteval, da se pritožba delodajalca zavrne in da ostane v veljavi prvostopenjska odločba. Tožena stranka s tem očitno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je poseglo v prvostopenjsko odločbo tožene stranke, ki jo tožnik ni izpodbijal. Po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za tak poseg ni imelo pravne podlage, saj tožnik ni uveljavljal več ali manj pravic, kot so mu bile že priznane s prvostopenjsko odločbo tožene stranke, temveč je izrecno zahteval, da navedena odločba ostane v veljavi.
Dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej, za katero je predvidena vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanja plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje sicer plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
ZPIZ-2 člen 28, 28/1, 28/1-1, 28/2.. ZPIZ-1 člen 37, 37/2.. ZDPre člen 3.. ZSDP-1 člen 5.
starostna pokojnina - znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za otroka - čas skrbi za otroka
Zakonska ureditev pravice do nadomestila iz naslova starševstva pokaže, da objektivno ni mogoče, da bi lahko oče uveljavljal nadomestilo iz naslova starševstva na način, kot razloguje sodišče, torej samo v primeru, če bi oče v prvem letu otrokove starosti v celoti prevzel skrb za otroka. Gre za neživljenjsko razlogovanje, ki bi lahko de facto pripeljalo do neenakopravne obravnave očeta in matere.
III. kategorija invalidnosti - nadomestilo za invalidnost
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi odločilno že nesporno dejstvo, da tožnica vse do 11. 3. 2019 ni imela plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, zaradi neplačevanja prispevkov ni mogoče šteti, da je tožnica dejavnost sploh opravljala oziroma, da jo je opravljala v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje se namreč obdobje zavarovanja zavarovancu, ki je v obvezno zavarovanje vključen na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti (17. člen ZPIZ-2) in ki je skladno s 1. alinejo prvega odstavka 152. člena ZPIZ-2 sam zavezan za plačilo prispevkov, obdobje zavarovanja v pokojninsko dobo na podlagi 133. člena ZPIZ-2 upošteva le, če so za obdobje zavarovanja tudi plačani predpisani prispevki. Naknadno plačilo prispevkov pa ima učinek le za naprej, torej ex nunc, ne pa za nazaj. Ker je tožnica plačala prispevke za nazaj ji torej v tem primeru pravica do izplačevanja nadomestila pripada od plačila prispevkov dalje, ne pa za nazaj in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Glede na pravnomočno odločbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožniku že z 31. 1. 2018 prenehala pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, torej da je že z navedenim dnem odpadla pravna podlaga za nadaljnje izplačevanje nadomestila. Pravna podlaga tako ni odpadla z 8. 8. 2018, kot to razloguje sodišče prve stopnje, temveč že 31. 1. 2018. Res je, da je pritožbeno sodišče v zadevi Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 že zavzelo stališče, da je odločilen datum, ko je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila, vendar pa iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018) izhaja, da odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede izplačevanja na podlagi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v prihodnje. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju pa tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Zato lahko tožena stranka za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja posamezne dajatve za vnaprej, odloča o preplačilu in dolžnosti povračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje dajatve. Odločbi o ustavitvi izplačevanja za naprej in vrnitvi neupravičeno prejetega se tako ne izključujeta, temveč se nasprotno dopolnjujeta glede časovnih učinkov spremenjenega priznavanja posamezne pravice.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za sporno obdobje ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila.
Po stališču novejše sodne prakse, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.
lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja - odločitev o pravdnih stroških
Po stališču pritožbenega sodišča tožnik utemeljeno opozarja, da je s svojim zahtevkom uspel v celoti. Tožnik je izpodbijal prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo tožene stranke, s katerimi je tožena stranka ugotovila lastnost zavarovanca za sporno obdobje, in sicer na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2. Sodišče je v nasprotju z navedenim ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za zavarovanje tožnika po petem odstavku 14. člena ZPIZ-2. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti in ju je odpravilo, je v bistvu ugodilo tudi postavljenemu tožbenemu zahtevku, kot sledi iz prve pripravljalne vloge, saj je presodilo, da je tožnika potrebno vključiti v zavarovanje kot zaposleno osebo pri delodajalcu s sedežem v tujini. Tožnik je tako s svojim zahtevkom uspel v celoti, kar pomeni, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo zgolj 50 % odmerjenih stroškov.
Pravilna je odločitev sodišča, da je tožena stranka pravilno postopala, ko je v okviru predhodnega formalnega preizkusa ugotavljala ali so podani pogoji za ponovno odločanje o zadevi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka na podlagi zahteve z dne 14. 3. 2018 ponovno odločala o ponovni odmeri pokojnine. Ponovna odmera, na podlagi dobe dosežene po Zakonu o popravi krivic ni mogoča, ker se dejansko stanje ni spremenilo, tožnik pa ni dokazal, da bi mu bila priznana dodatna doba, zato ne more doseči spremembe višine invalidske pokojnine. Sodišče je pravilno opozorilo, da niti Zakon o popravi krivic niti ZPIZ-2 oziroma prej veljavni zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne predstavljajo podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine s hipotetičnim upoštevanjem višje izobrazbe. Slednje je pravilno obrazloženo, ko je sodišče s pravilnim razlogovanjem opozorilo na elemente, od katerih je odvisna višina invalidske pokojnine.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - materialna resnica
Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi moralo sodišče pri določitvi invalidnosti slediti specialistom, ki so zdravili tožečo stranko in jo upokojili že s 6. 11. 2017. Vloga lečečih specialistov je slediti interesu pacienta, saj specialist klinik ugotavlja le klinično sliko zavarovanca z njegovega področja. Pri tem običajno nima vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo zavarovanca, ki izkazuje vse njegove zdravstvene težave, niti ne pozna zahtev in tveganj delovnega mesta, ki ga zavarovanec opravlja. To pa je v predmetni zadevi bistveno, saj tožena stranka ugotavlja, ali je bila pri tožnici podana invalidnost I. kategorije.
ZDSS-1 res v 61. in 62. členu določa načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, vendar postopanje po slednjih načelih pride v poštev le, kadar po izvedbi dokazov, ki so jih predložile stranke, sodišče ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Načela materialne resnice ne gre jemati kot načela, ki ga je potrebno uveljaviti brez kakršnihkoli izjem, sicer postopek ne bi bil nikoli končan. Nobena stranka ne more zahtevati od sodišča, da bo namesto nje do onemoglosti iskalo materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen, temveč je sredstvo za dosego cilja nudenja pravnega varstva in vzpostavitve pravnega reda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00042708
ZDSS-1 člen 63, 72, 75.. ZUP člen 256.. ZPIZ-2 člen 11.
zavrženje tožbe - molk organa
Za vložitev tožbe v obravnavanem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pogoji niso izpolnjeni ne po določbi 63. člena in ne po 72. členu ZDSS-1.
Čeprav je dokazno breme na strani tožnice za zatrjevana dejstva, ni z ničemer dokazala svojih trditev, da je bila dne 27. 2. 2019 zoper prvostopno odločbo toženca z dne 21. 2. 2019 vložena pritožba. Dne 28. 3. 2019, ko je bila vložena zahteva za izdajo odločbe, pa tudi, če bi bila pritožba vložena, še ni potekel rok določen za izdajo odločbe.
Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se skladno z 11. členom ZPIZ-2 uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker ZPIZ-2 roka za odločbo o pritožbi ne določa, se upošteva rok, določen v 256. členu ZUP. Po tej določbi mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo.
Operativne naloge gasilstva so tudi preventivne in operativne naloge v zvezi z varstvom pred požarom. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da tožnik ni opravljal operativnih nalog gasilstva ter da zato ni upravičen do vključitve v obvezno dodatno zavarovanje po 282. členu ZPIZ-1 oziroma do vključitve v poklicno zavarovanje po 198. členu ZPIZ-2.
Tožnik je v skladu z določbo devetega odstavka 14.a člena ZGas kot poklicni gasilec upravičen do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Po navedeni določbi imajo poklicni gasilci pravico do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi, zato je zmotno stališče pritožbe, da ne gre za posebno težka in zdravju škodljiva dela, ki jih po določeni starosti ne bi bilo več mogoče opravljati in da je tožnik upravičen do vključitve v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma do vključitve v poklicno zavarovanje.
Ker je tožnik pri toženi stranki dne 12. 3. 2019 ponovno uveljavljal odpravo kršitev, tožena stranka pa je vlogo prejela 13. 3. 2019, je utemeljen ugovor zastaranja za čas pred 13. 3. 2014, torej do vključno 12. 3. 2014, saj gre za terjatve iz delovnega razmerja, ki zastarajo v roku petih let, v skladu z določbo 202. člena ZDR-1 oziroma v skladu z določbo 206. člena ZDR, ki je veljal do 11. 4. 2013. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti - strokovno vprašanje - izvedensko mnenje
V skladu s 1. alinejo 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in več nima preostale delovne zmožnosti. Torej od trenutka popolne izgube zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Datum nastanka invalidnosti je eden od relevantnih pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključno s pravico do invalidske pokojnine. Razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je mogoča, ko in kadar so objektivno izkazane takšne spremembe psiho somatskega zdravstvenega stanja, ki zavarovanca popolnoma onesposablja za organizirano pridobitno delo. Čeprav po definiciji invalidnost ni le medicinska temveč tudi pravna in sociološka kategorija, gre pri datumu nastanka za strokovno medicinsko vprašanje, ki ga sodišče v skladu s 243. členom ZPP razčiščuje s sodno medicinskim izvedenstvom.
Glede na to, da je bil tožnik že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in so mu bile tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je odločilen odgovor na vprašanje, ali je prišlo pri tožniku do poslabšanja zdravstvenega stanja in če je, ali so s tem v zvezi izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah, je potrebno v vsakem primeru posebej razčistiti, ali je zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije zaključeno. Glede na stališče pritožbenega sodišča je tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična in terapevtska obravnava, pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnost. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.
Višina sorazmernega dela vdovske pokojnine je odvisna od višine v pokojninsko osnovo vštevnih plač ter pri slovenskem nosilcu zavarovanja dopolnjene pokojninske dobe, zato ni mogoče uspešno zatrjevati, da je priznana pokojnina prenizka.
DELOVNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00043016
ZZRZI člen 40.. ZDSS-1 člen 73.
delovni invalid - stranski intervenient - krajši delovni čas
Po oceni pritožbenega sodišča s tem, ko je sodišče v IV. točki izreka izpodbijane sodbe stranskemu intervenientu kot tožnikovemu delodajalcu naložilo obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami, ni prisodilo nekaj drugega (aliud) ali več (plus), kot je zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je delovni invalid. Zakon delodajalcu nalaga obveznost delovnemu invalidu zagotoviti delo, kar pomeni, da gre za zakonsko dolžnost. Delodajalec mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, na katerem morajo biti upoštevane vse omejitve, ki so bile delavcu zaradi zdravstvenih razlogov v invalidskem postopku priznane.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na medicinsko dokumentacijo in podano mnenje ni prišlo pri tožniku do takšnega poslabšanja, da bi bil popolnoma nezmožen za delo.
Nobenega od navedenih pogojev pa tožnica ob prenehanju otrokovega šolanja, ne izpolnjuje za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti do t. i. čakanja. Tožnica ob moževi smrti ni bila stara 55 let in 6 mesecev, niti 50 let in 6 mesecev, da bi vdovsko pokojnino pridobila pri starosti 55 let in 6 mesecev. Tožnica je bila do vdovske pokojnine upravičena na podlagi prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, ker ji je po moževi smrti ostal otrok, ki je imel pravico do družinske pokojnine po očetu, vdova pa je imela do njega dolžnost preživljanja. Tožnica rojena 6. 12. 1972 je bila ob moževi smrti 7. 9. 2014 stara 41 let. Pravica do vdovske pokojnine pa ji je prenehala z zaključkom šolanja sina B.B. dne 15. 12. 2017, ko je dopolnila starost 45 let.
Zlorabo pravic v smislu 11. člena ZPP predstavlja pravni standard, kateremu mora sodišče glede na konkreten primer in glede na konkretne družbene razmere določiti njegovo vsebino. V primeru ko sodišče ugotovi okoliščine, na podlagi katerih oceni, da stranka zlorablja procesno pravico, s sklepom izreče denarno kazen.
Postopek za uveljavljanje pravice iz obveznega zavarovanja, kamor sodi tudi pravica do starostne pokojnine, se skladno z določbo 178. člena ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca in je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Za priznanje pravice do starostne pokojnine je pomembno, da zavarovanec izpolnjuje pogoje starosti in pokojninske dobe, datum pričetka izplačevanja pokojnine pa je odvisen od tega, ali je ob uveljavitvi pokojnine zavarovanec zavarovan ali ne. V primeru, da bi bil tožnik ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine zavarovan, bi se mu pokojnina izplačevala od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ker pa tožnik ob uveljavitvi pravice do pokojnine ni bil zavarovan, se mu je pokojnina pravilno pričela izplačevati od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 4. 2018 dalje, ne glede na to, če je pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnil že prej.