lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe - izbris družbe iz registra - sklep skupščine - dokazni predlog - zavrnitev dokaza
Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Slednje je razvidno iz 4. točke obrazložitve, zaradi česar ne gre za zatrjevano kršitev nedopustne zavrnitve dokaznega predloga. Pravne posledice, ki jih je tožnica zasledovala, je realiziral šele pravnomočni sklep o prenehanju družbe, ki ima oblikovalni (konstitutivni) učinek. Z vložitvijo predloga, na katerega se sklicuje tožnica se skladno z 9. členom ZSReg šele začne.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo - datum začetka izplačevanja - datum pridobitve pravic - dodatek za pomoč in postrežbo - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - celovita dokazna ocena - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - dokazni sklep
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2).
Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine.
Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po pomoči in postrežbi, kdaj je tožnica vložila zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo in posledično ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice že z izpodbijano dokončno odločbo, je utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju.
Na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP mora sodišče v dokaznem sklepu, s katerim zavrne izvedbo predlaganega dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Če tega ne stori v sklepu, mora to obrazložiti v končni odločbi. V kolikor razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov sploh ne navede, to predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predlagala svoje zaslišanje, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in nikjer ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza. S takšnim postopanjem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 286b, 353. ZPIZ-2H člen 3, 3/1.
dokupljena doba - odmera prispevkov za socialno zavarovanje - plačilo prispevkov - dokup pokojninske dobe - zavarovalna doba
Določba 3. člena ZPIZ-2H ne posega v vprašanje, od kdaj dalje dokupljena zavarovalna doba, za čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1. 7. 1979 do 31. 8. 1979 in v obdobju od 1. 7. 1980 do 31. 8. 1980, šteje v pokojninsko dobo. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Psp 214/2021 se navedeno obdobje šteje v pokojninsko dobo samo pod pogojem plačila prispevkov in to šele od dne plačila prispevkov dalje. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2021, dne 7. 3. 2021 plačal odmerjene prispevke in od dneva plačila prispevkov mu je toženec obdobje, v katerem je opravljal kmetijsko dejavnost kot edini poklic, štel v pokojninsko dobo. Zavzeto stališče izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča6. V primeru naknadnega plačila prispevkov so pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja izpolnjeni šele s plačilom dolga (ex nunc), in ne veljajo za nazaj.
Dokupljeno zavarovalno dobo v skupnem trajanju 3 mesece in 16 dni je toženec skladno s 1. odstavkom 3. člena ZPIZ-2H pravilno upošteval kot pokojninsko dobo brez dokupa, kar pomeni, da je tožnik dopolnil 40 let, 3 mesece in 16 dni pokojninske dobe brez dokupa. Z novelo ZPIZ-2H je namreč prišlo do spremembe, in sicer tako, da se v primeru dokupljene pokojninske dobe pred 31. 12. 2012, le-ta obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa, kar pa v tej zadevi na odmero pokojnine ni vplivalo. Navedena novela torej ni posegla v pravnomočno odločbo toženca z dne 3. 11. 2017. Le za obdobje od uveljavitve novele dalje je toženec po uradni dolžnosti ugotavljal, ali izenačitev dokupljene pokojninske dobe s pokojninsko dobo brez dokupa, vpliva na odmero pokojnine.
ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/1-2, 59, 63, 63/2, 63/2-1.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - delna nezmožnost za delo
V tej zadevi je odprto vprašanje, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožnici ni prišlo do trajne delovne nezmožnosti v smislu že omenjene določbe, torej do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je bila v relevantnem obdobju njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana (ne pa izgubljena). Omenjeno pa bi v primeru, če bi bila tožnica vključena v zavarovanje oziroma zaposlena, narekovalo priznanje bolniškega staleža, ne pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je že omenjene določbe ZPIZ-2 potrebno razlagati na način, da za priznanje vtoževane pravice zadostuje že ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Navedene določbe jasno določajo, da je potrebna ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri tožnici v relevantnem obdobju ni bila podana.
invalidnost - odmera pokojnine - osebne okoliščine - vojaški invalid - civilni invalid vojne - vojaški mirnodobni invalid - prišteta doba
Tožniku bi se lahko ob priznani ustrezni invalidnosti po drugih predpisih upoštevala prišteta doba zaradi osebnih okoliščin, le upoštevajoč določbo 138. člena ZPIZ-2. Skladno z zahtevo v citiranem členu, bi bil lahko zavarovanec upravičen do višje odmere pokojnine, če bi imel potrjen status vojaškega invalida od I. do VI. skupine oziroma civilnega invalida vojne od I. do VI. skupine. Slednje zahteve tožnik, ki je vojaški mirovni invalid IX. skupine s 30 % invalidnostjo, ne izpolnjuje.
delna starostna pokojnina - računanje zavarovalne in pokojninske dobe - gostota pokojninske dobe - gostota zavarovalne dobe
Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dopolnil pokojninske dobe v skupnem trajanju 15 let in ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Skupna zavarovalna doba tožnika v BiH po podatkih bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja v trajanju 11 let in 2 dni se namreč ne ujema z ugotovljeno dobo pri tožencu. Po podatkih toženca pokojninska oziroma zavarovalna doba v Bosni in Hercegovini znaša (le) 11 let. Zakaj je do razlike v trajanju zavarovanja za 2 dni, glede na potrdilo bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja in evidenco toženca, prišlo toženec ni pojasnil, niti tega ni razčistilo sodišče prve stopnje.
V tej zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine. Vprašanje veljavnosti oporoke (prava volja oporočitelja) ne pomeni predhodnega vprašanja za rešitev v tej zadevi. Ključno je namreč ugotavljanje, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala zunajzakonska skupnost. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti gre za ugotavljanje pravnega razmerja. Odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti pa velja le v zadevi, v kateri je bila sprejeta. Oporoka predstavlja zgolj enega od dokazov, ki je predmet sodne presoje. Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti pa so odločilni tudi drugi dokazi, ne samo veljavnost oporoke oziroma oporočiteljeva volja. Obstoj zunajzakonske skupnosti tako ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 21. člena ZDSS-1.
Pokojninska osnova je upoštevajoč 30. člen ZPIZ-2 sestavljena iz najugodnejšega povprečja mesečnih osnov znižana za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji v katerihkoli zaporednih 24 letih zavarovanja od 1. 1. 1970 dalje. Toženec je pravilno upošteval naknadno plačane prispevke za leta 2016, 2017, 2018 in 2019. Slednje je vplivalo na daljše obdobje izračuna pokojninske osnove. Daljše obdobje najugodnejših let, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, pa lahko pogojuje nižji povprečni znesek, ker je zajetih več podatkov in so lahko zajete tudi nižje plače.
Sodišče je dejstvo ali je bila v relevantnem obdobju podana tožničina izguba delazmožnosti ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa. Na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, da pri tožnici ni utemeljenih zdravstvenih razlogov, ki bi vplivali na izgubo delazmožnosti, je sodišče pravilno odločilo, da pri tožnici ne gre za izgubo delazmožnosti.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče pri presoji tožničine pridobitne nezmožnosti ni pravilno ugotovilo dejstva, da tožnica v času smrti svojega moža ni delala, da je bila v tistem času v šoku in stresu ter da je ostala sama mlada vdova z nepreskrbljenimi otroci. Tožničino takratno pridobitno nezmožnost za delo sodišče, ne bi moglo ugotoviti z zaslišanjem tožnice, kot to zmotno zatrjuje tožnica.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00080213
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZDSS-1 člen 31, 31-5. ZPP člen 353, 367, 367/1.
ponovna odmera - invalidska pokojnina - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga
O odmeri invalidske pokojnine je bilo namreč že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da o isti upravni stvari ni mogoče ponovno odločati. Tožena stranka je zato pravilno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, tožnikovo zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrgla. Zaradi zavrženja zahteve tudi ni prišlo do vsebinske presoje zadeve. S tem v zvezi tožnikove pripombe, kot na primer glede vrednosti točke, glede uporabe predpisov itd., na rešitev te zadeve nimajo nobenega vpliva.
ZPIZ-2 člen 109, 109/1, 133, 134, 143, 143/1, 178. ZPIZ-1 člen 207, 207/2. ZPIZ člen 229, 229/2. URS člen 2, 14, 22, 50. ZPP člen 213, 213/2, 353, 365, 365-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 9, 9-13. ZDSS-1 člen 63.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - pokojninska doba - neplačevanje prispevkov - obračun prispevkov - zavrženje tožbe - predhodni postopek - vštevanje v pokojninsko dobo
Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do enakosti (14. člena Ustave), niti ne Evropske socialne listine.
Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, da se tožniku prizna invalidska pokojnina, ker ta ni predmet izpodbijanih odločb, utemeljeno zavrglo. Predmet sodne presoje sta lahko le v presodnem postopku izdani izpodbijani odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine (63. člen ZDSS-1). Priznanje invalidske pokojnine mora tožnik sprva uveljaviti pri tožencu z novo vlogo (178. člen ZPIZ-2). Šele v predhodno izpeljanem predsodnem postopku izdana dokončna odločba bo lahko predmet morebitnega sodnega varstva. ZPIZ-2 namreč ne določa, da ni možna izbira med starostno in invalidsko pokojnino. Pogoj je, da so ob izbiri izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do obeh pokojnin (prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2). Pri tožniku se tako kljub temu, da je uživalec starostne pokojnine, lahko ponovno ocenjuje njegova invalidnost, da bi se morebiti realizirala izbirna pravica med starostno in invalidsko pokojnino.
ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDR-1 člen 142. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
voznik avtobusa - poklicno zavarovanje - prispevki - delovni čas
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, šteje delovno mesto voznik tovornjaka z nosilnostjo pet ali več ton. Pogoja, da voznik prebije na takšnih delih najmanj 80 odstotkov vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 odstotkov letnega fonda ur dela, ampak v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, vključno z nalogami, ki niso vožnja, kar enako velja za voznike avtobusov, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na relevatno sodno prakso. V zvezi z vozniki tovornjakov z nosilnostjo pet ton ali več je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 182/2023 z dne 19. 9. 2023.
ZPIZ-2 člen 41. URS člen 22. ZPP člen 254, 254/3, 287, 287/2.
invalidnina za telesno okvaro - invalidska pokojnina - sodni izvedenec
Ali je pri tožnici podana telesna okvara ter v kakšnem odstotku, je sodišče prav tako razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodne izvedenke. Le-ta ugotavlja, da pri tožnici ni prišlo do nastanka telesne okvare po nobeni točki Seznama telesnih okvar. Sodišče je tudi v tem primeru upoštevalo podano izvedensko mnenje ter tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Odločitev je bila sprejeta ob ustrezno razčiščenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava. V zvezi z ugotavljanjem telesne okvare pritožba morebitnih kršitev, ki bi vplivale na samo odločitev, niti ne navaja.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4, 28, 28/1, 28/1-2, 129.
delna pokojnina - služenje vojaškega roka - znižanje starostne meje
Ker čas služenja obveznega vojaškega roka ne šteje v pokojninsko dobo, je v zakonu določena možnost, da se navedeno obdobje (v obsegu dveh tretjin dejanskega trajanja) upošteva pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v primeru prekrivanja obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb in služenje vojaškega roka, ima prednost obvezno zavarovanje. Tožnik je na podlagi obveznega zavarovanja pridobil tudi pokojninsko dobo. Za isto obdobje pa ne more biti upravičen še do ugodnosti, ki izhaja iz 28. člena ZPIZ-2, torej da se mu obenem zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena ureditev je določena le za tiste zavarovance, ki v času služenja obveznega vojaškega roka niso bili vključeni v obvezno zavarovanje.
Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 3, 3/1, 5. ZPIZ člen 46, 46-4, 311. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 33. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/4, 408, 408/1. ZPIZ-2 člen 30, 30/2, 183. ZLPP člen 25a. ZPP člen 254.
izračun pokojninske osnove - ponovna odmera pokojnine - lastninsko preoblikovanje podjetij - plačilo plače v obliki izdaje delnic
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede na realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, torej takrat, ko bi morali biti izplačani.
ZPIZ člen 200, 200-1. ZPIZ-1 člen 187. ZPIZ-2 člen 129, 129-3. ZMEPIZ-1 člen 76, 76/1, 81, 83.
zavarovalna doba - pokojninska doba - dokazovanje - delovno razmerje - pogodba o zaposlitvi
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik v Sloveniji na podlagi delovnega razmerja pri podjetju "C." zavarovan od 14. 6. 1974 do 31. 3. 1980. Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da naj bi skupna pokojninska doba na dan 20. 11. 2023 znašala 5 let 9 mesecev in 17 dni. Tožnik je pri tožencu uveljavljal ugotovitev pokojninske dobe za čas zatrjevane zaposlitve v letu 1999 pri delodajalcu A. d. o. o., B. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka presodilo predložene dokaze. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožniku ni uspelo dokazati, da je imel v letu 1999 sklenjeno delovno razmerje pri podjetju A. d. o. o. in da je bil posledično tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za pridobitno delo - pogoji za pridobitev vdovske pokojnine
Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.
ZPIZ-1 člen 93, 259, 259/1, 259/2. ZUP člen 128, 279, 279-4. ZPP člen 337, 337/1.
priznanje pravic - invalidsko zavarovanje - predlog osebnega zdravnika - izredno pravno sredstvo - ničnost odločbe - delna invalidska pokojnina - premestitev na drugo delovno mesto - aneks k pogodbi o zaposlitvi
Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010.
Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.
URS člen 14, 14/2, 25, 49, 49/2, 74, 74/1. ZDR-1 člen 9, 9/1, 13, 40, 41, 41/2. ZMEPIZ-1 člen 74. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-5. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 14, 18, 18/1, 18/2, 19,.
lastnost zavarovanca - konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - čas prejemanja nadomestila
Ni pravne podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za čas prejemanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Določba drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) zavarovalno razmerje opredeljuje kot razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen ZMEPIZ-1)