Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.
Bistveno pri presoji sporne zadeve je dejstvo, da je bilo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe še v teku zdravljenje.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, saj je invalidnost po določbah ZPIZ-2 podana šele potem, ko je končano zdravljenje oziroma ko so izvedeni ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi pa je bila operacija palca na levi nogi opravljena tik pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, operacija palca na desni nogi pa že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. V času zdravljenja oziroma rehabilitacije pa ni mogoče predvideti, ali bodo po končanem zdravljenju potrebne omejitve pri delu. Izvedenka je tudi prepričljivo pojasnila, da glede drugih zdravstvenih težav ne gre za taka stanja, zaradi katerih bi bila pri tožnici podana invalidnost. Ključne so zdravstvene težave, ki so bile povezane z operacijo obeh palcev na nogah, kajti ravno te težave bistveno vplivajo na tožničino zdravstveno stanje, predvsem na težave s hrbtenico.
nadomestilo za invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pravice po določbah ZPIZ-2, torej tudi pravica do nadomestila za invalidnost, se lahko pridobi le v primeru, če je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2). Ker pri tožnici omenjeno ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
Ne drži pritožbena trditev, da že dve leti opravlja prilagojeno delo v okviru preostale delovne zmožnosti, pa kljub temu potrebuje bolniški stalež za krajši delovni čas 4 ur. V sodnem postopku je s pomočjo izvedenskega organa ugotovljeno, da za tožečo stranko niso dovolj vsebinske razbremenitve, ki jih je priznala tožena stranka v predsodnem postopku, temveč potrebuje še dodatne razbremenitve. Torej šele, ko bo tožeči stranki zagotovljeno takšno delovno mesto, ki je bilo v sodnem postopku s pomočjo izvedenskega organa prepoznano kot ustrezno, se tožeči stranki ob opravljanju tega dela, zdravstveno stanje ne bo več poslabševalo in bo delo zmogla upoštevajoč stvarne razbremenitve opravljati v polnem delovnem času.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 80, 81.
lastnost zavarovanca - družbeniki
ZPIZ-2 v prvem odstavku 16. člena določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 obvezno zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz takšnega registra. Glede ugotavljanja lastnosti zavarovanca sta bistveni tudi določbi 80. in 81. člena ZMEPIZ-1.
dodatek za pomoč in postrežbo - fikcija vročitve - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Ker je sodna presoja dopustna le glede zakonitosti zavrženja rednega pravnega sredstva v predsodnem upravnem postopku in je prvostopenjska zavrnilna odločba o dodatku za pomoč in postrežbo že pravnomočna, v tem sodno socialnem ni procesne predpostavke za meritorno sojenje o pravici sami.
Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti.
Iz očitanih pavšalnih kršitev je razvidno nestrinjanje z oceno izvedenca, da pri tožnici ni potrebna razbremenitev krajšega delovnega časa. Tožeča stranka namreč vztraja, da zraven stvarnih razbremenitev v okviru njene preostale delovne zmožnosti potrebuje še časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur. Odločitev o specialnosti izvedenca je predmet formalno procesnega vodstva in sodišče je pravilno v postopek pritegnilo sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Odločilnega pomena za pravilno presojo delovne zmožnosti, je poznavanje različnih poklicev delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela.
Temeljno pravilo je, da se pravice iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.
ZPIZ-2 člen 133, 159.. ZPIZ-1 člen 228, 228/2.. ZDavP člen 98, 98/2.. Sklep o kriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (2000) člen 6, 11.
starostna pokojnina - plačilo prispevkov - zavarovalna doba
Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi sodišča, da so bili prispevki za obdobje od 8. 6. 1994 do 31. 1. 1997 zaradi zastaranja neizterljivi in zato odpisani, kar ima po 133. členu ZPIZ-2 za posledico, da se navedeno obdobje ne more šteti v zavarovalno dobo ter upoštevati pri odmeri starostne pokojnine, pritožba ne more biti uspešna.
Sorazmerni del starostne pokojnine je bil tožnici priznan in odmerjen ob uporabi 22. in 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum s Hrvaško) ter relevantnih določbah ZPIZ-1. Odločba z dne 28. 12. 2010 o priznanju in odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo niti sodno varstvo pravic. Kategorija pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS pa izključuje nadaljnje razpravljanje o višini sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v okoliščinah konkretnega primera.
Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.
Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.
Glede na dejstvo, da sodni postopek ugotavljanja invalidnosti ni namenjen odkrivanju oziroma diagnostiki tožničinih kliničnih težav, temveč oceni njene delovne zmožnosti, izvedovanje s pritegnitvijo sodnega izvedenca nevrologa, tožnici ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj bi bile morebitne ugotovitve glede obstoja zatrjevanih vrtoglavic, lahko le podlaga za podajo nove predloga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.. ZPIZ-2 člen 58, 58/4.
družinska pokojnina
Za priznanje pravice do družinske pokojnine morajo biti sočasno izpolnjeni predpisani zakonski pogoji tako na strani umrlega zavarovanca kot tudi zavarovanih družinskih članov. Po 4. odstavku 58. člena ZPIZ-2 je leta 2014 mati pravico do družinske pokojnine po otroku lahko pridobila, če je ob njegovi smrti dopolnila najmanj 58 let starosti. Tožnica, je ob sinovi smrti dopolnila le 56 let in 9 mesecev starosti, zato je bila leta 2014 vložena zahteva pravnomočno zavrnjena. Naknadna dopolnitev 58. let starosti pravno ni relevantna, saj bi ta starost morala biti izpolnjena ob nastanku zavarovanega primera.
ponovna odmera pokojnine - neprava obnova postopka - rok za vložitev vloge - materialni prekluzivni rok
V zadevi gre za presojo posamičnih upravnih aktov, izdanih na zahtevo uživalca pokojnine. V konkretnem primeru tožnika. Posledično je potrebno uporabiti del ustavne odločbe-2015 o ponovni odmeri pokojnine, ki se prične na zahtevo stranke. Ker je bila ustavna odločba-2015 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60 dnevni rok za vložitev zahteve potekel 29. 6. 2015. Zahteve vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok s potekom katerega ugasne pravica uživalca pokojnine, da zahteva revizijo podatkov in ponovno odmero pokojnine.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1.. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/3.
vdovska pokojnina
Dejstvo razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi diagnoze multipla skleroze v BIH, ne pogojuje avtomatično ocene popolne delanezmožnosti tudi v Republiki Sloveniji. Ocena o delazmožnosti je v različnih državah lahko drugačna, saj je različna pravna podlaga (kriteriji), po katerih se presoja delazmožnost, ki temelji na funkcionalni prizadetosti zavarovancev.
Ker je bilo izkazano, da tožeča stranka ni postala popolnoma nezmožna za delo ob moževi smrti oziroma najkasneje do 31. 8. 2007 in ko niti preostalo pritožbeno izvajanje glede neustavnosti zakonske ureditve 110. člena ZPIZ-1 ni utemeljeno, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.
invalidnost - zdravstveno stanje - kontrolni pregled
Četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz 3. ali 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnosti. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnosti ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve trajne spremembe zdravstvenega stanja iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja v 94. členu ZPIZ-2 uzakonjen kontrolni pregled.
ZPIZ-2 člen 129.. BBHSZ člen 20, 21, 22, 22/2, 23.
starostna pokojnina - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah
V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik določeno zavarovalno dobo dopolnil v BiH in ne pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker gre za dobo, dopolnjeno v dveh sedaj samostojnih državah, je vprašanje upoštevanja teh dob in pa določitev dajatev uredil Sporazum o socialnem zavarovanju, ki predstavlja mednarodno pogodbo.
Sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pri upoštevanju pokojninske dobe za odmero starostne pokojnine pravilno v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Sporazuma ni upoštevalo pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BiH. Doba prebita in dopolnjena v BiH se v vsakem primeru šteje le glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne upošteva pa se pri odmeri pokojnine. Izjema bi bila le doba, krajša od 12 mesecev, za katero je v 23. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju izrecno določeno, da mora to zavarovalno dobo nosilec druge države pogodbenice, v konkretnem primeru bi bila to Slovenija, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve upoštevati pri izračunu tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih. Vendar v tožnikovem primeru ne gre za dobo krajšo od 12 mesecev, ampak za daljšo dobo. V tožnikovem primeru gre za situacijo, ko je izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila skladno z 21. členom Sporazuma priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo.
Tožnica ima sistemski lupus eritematozus, pogosto febrilna stanja, da se pojavlja Sjogrenov sindrom in Raynaudov fenomen. Ima kronično neozdravljivo bolezen, terapevtsko obravnavano z različno medikamentozno terapijo, vključno z biološkimi zdravili, injiciranimi hospitalno v določenih časovnih obdobjih. Vendar pa objektivizirana medicinska dokumentacija po prepričljivem sodno izvedenskem mnenju izkazuje, da se je bolezen po medikamentozni terapiji umirila, da je v remisiji, da ni multiple skleroze ali nevrolupusa, da ni prizadetega centralnega živčnega sistema, ledvične prizadetosti v sklopu lupusa, niti napredujoče pljučne prizadetosti v sklopu avtoimunske bolezni. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev medicinske stroke je mogoče zaključiti le, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delavne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, temveč zmanjšano delavno zmožnost ob nadaljnjem obstoja preostale delovne zmožnosti z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.
Tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca ni upravičena do sorazmernega dela vdovske pokojnine, ne glede na zatrjevano nezmožnost za delo, svojo starost in socialne okoliščine. Pritožbene navedbe v smeri izkazanosti obstoja starostnega pogoja na strani tožeče stranke, slabih socialnih okoliščin in slabega zdravstvenega stanja ne morejo v ničemer vplivati na odločitev, ali je tožeča stranka upravičena do sorazmernega dela vdovske pokojnine in slednje je edino relevantno.