Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi, saj se v njih odloča o najbolj občutljivih pravicah posameznika iz socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za nudenje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, zato za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in predložitev dokončnega akta, ki ga upravičenec v sodnem postopku izpodbija. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 274. člen ZPP napačno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi, ker tožeča stranka za vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi.
Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru pa gre za dajatveno tožbo, v okviru katere se tožeča stranka ne strinja z vsebino odločitve tožene stranke v dokončni odločbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ob izpolnjenosti drugih pogojev, v sporu odločiti meritorno.
odmera pokojnine - sprememba predpisa - pričakovane pravice
Z določbo 391. člena ZPIZ-2 je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste zavarovance, ki so pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnili že do 31. 12. 2012, to je do uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013), zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa so vložili, ko je že veljal ZPIZ-2. Namen takšnega izračuna pokojninske osnove je bil prav v tem, da bi upokojenci, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 že izpolnili pogoje za starostno pokojnino, pa še niso vložili zahteve, zaradi vpeljave sistema neto odmernih odstotkov v 37. členu ZPIZ-2, obdržali pokojnino najmanj v višini kot bi jim šla, če bi se upokojili leta 2012. Na ta način je zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic po ZPIZ-1 in po tem zakonu, to je po ZPIZ-2 glede na to, da je novi zakon vpeljal nov način odmere pokojnin. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Ob pravilno ugotovljenem dejanskem je sodišče zaradi poslabšane III. kategorije invalidnosti, zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo. Tožnici, še naprej invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni s časovno omejitvijo 4 ure dnevno in dodatnimi stvarnimi razbremenitvami za psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti in vsiljenega tempa in ritma dela je v skladu z 81. členom ZPIZ-2 od 1. 5. 2018 dalje zakonito priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami.
Bistveno pri presoji sporne zadeve je dejstvo, da je bilo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe še v teku zdravljenje.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, saj je invalidnost po določbah ZPIZ-2 podana šele potem, ko je končano zdravljenje oziroma ko so izvedeni ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi pa je bila operacija palca na levi nogi opravljena tik pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, operacija palca na desni nogi pa že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. V času zdravljenja oziroma rehabilitacije pa ni mogoče predvideti, ali bodo po končanem zdravljenju potrebne omejitve pri delu. Izvedenka je tudi prepričljivo pojasnila, da glede drugih zdravstvenih težav ne gre za taka stanja, zaradi katerih bi bila pri tožnici podana invalidnost. Ključne so zdravstvene težave, ki so bile povezane z operacijo obeh palcev na nogah, kajti ravno te težave bistveno vplivajo na tožničino zdravstveno stanje, predvsem na težave s hrbtenico.
starostna pokojnina - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje - pokojninska doba brez dokupa
Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi je pokojninska doba brez dokupa bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se po 1. 1. 2013 ne šteje noben dokup ali prostovoljna vključitev v zavarovanje.
Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.
Ne drži pavšalna pritožbena navedba, da pri oceni niso bile upoštevane vse tožnikove diagnoze, saj je sodni izvedenec svoje izvedensko mnenje podal na podlagi preučitve celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, pa tudi v zdravstvenem kartonu tožeče stranke ter po opravljenem osebnem pregledu tožeče stranke. V zdravstvenem kartonu tožeče stranke bi se morali nahajati vsi izvidi in biti razvidne vse diagnoze, kar pomeni, da je bil predmet ocene izvedovanja celotno zdravstveno stanje tožeče stranke.
Ne drži pritožbena trditev, da že dve leti opravlja prilagojeno delo v okviru preostale delovne zmožnosti, pa kljub temu potrebuje bolniški stalež za krajši delovni čas 4 ur. V sodnem postopku je s pomočjo izvedenskega organa ugotovljeno, da za tožečo stranko niso dovolj vsebinske razbremenitve, ki jih je priznala tožena stranka v predsodnem postopku, temveč potrebuje še dodatne razbremenitve. Torej šele, ko bo tožeči stranki zagotovljeno takšno delovno mesto, ki je bilo v sodnem postopku s pomočjo izvedenskega organa prepoznano kot ustrezno, se tožeči stranki ob opravljanju tega dela, zdravstveno stanje ne bo več poslabševalo in bo delo zmogla upoštevajoč stvarne razbremenitve opravljati v polnem delovnem času.
dodatek za pomoč in postrežbo - fikcija vročitve - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Ker je sodna presoja dopustna le glede zakonitosti zavrženja rednega pravnega sredstva v predsodnem upravnem postopku in je prvostopenjska zavrnilna odločba o dodatku za pomoč in postrežbo že pravnomočna, v tem sodno socialnem ni procesne predpostavke za meritorno sojenje o pravici sami.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 80, 81.
lastnost zavarovanca - družbeniki
ZPIZ-2 v prvem odstavku 16. člena določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 obvezno zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz takšnega registra. Glede ugotavljanja lastnosti zavarovanca sta bistveni tudi določbi 80. in 81. člena ZMEPIZ-1.
nadomestilo za invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pravice po določbah ZPIZ-2, torej tudi pravica do nadomestila za invalidnost, se lahko pridobi le v primeru, če je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2). Ker pri tožnici omenjeno ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti.
Iz očitanih pavšalnih kršitev je razvidno nestrinjanje z oceno izvedenca, da pri tožnici ni potrebna razbremenitev krajšega delovnega časa. Tožeča stranka namreč vztraja, da zraven stvarnih razbremenitev v okviru njene preostale delovne zmožnosti potrebuje še časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur. Odločitev o specialnosti izvedenca je predmet formalno procesnega vodstva in sodišče je pravilno v postopek pritegnilo sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Odločilnega pomena za pravilno presojo delovne zmožnosti, je poznavanje različnih poklicev delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela.
Temeljno pravilo je, da se pravice iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.
ZPIZ-2 člen 133, 159.. ZPIZ-1 člen 228, 228/2.. ZDavP člen 98, 98/2.. Sklep o kriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (2000) člen 6, 11.
starostna pokojnina - plačilo prispevkov - zavarovalna doba
Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi sodišča, da so bili prispevki za obdobje od 8. 6. 1994 do 31. 1. 1997 zaradi zastaranja neizterljivi in zato odpisani, kar ima po 133. členu ZPIZ-2 za posledico, da se navedeno obdobje ne more šteti v zavarovalno dobo ter upoštevati pri odmeri starostne pokojnine, pritožba ne more biti uspešna.
Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.
Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.
Sorazmerni del starostne pokojnine je bil tožnici priznan in odmerjen ob uporabi 22. in 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum s Hrvaško) ter relevantnih določbah ZPIZ-1. Odločba z dne 28. 12. 2010 o priznanju in odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo niti sodno varstvo pravic. Kategorija pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS pa izključuje nadaljnje razpravljanje o višini sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v okoliščinah konkretnega primera.
Glede na dejstvo, da sodni postopek ugotavljanja invalidnosti ni namenjen odkrivanju oziroma diagnostiki tožničinih kliničnih težav, temveč oceni njene delovne zmožnosti, izvedovanje s pritegnitvijo sodnega izvedenca nevrologa, tožnici ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj bi bile morebitne ugotovitve glede obstoja zatrjevanih vrtoglavic, lahko le podlaga za podajo nove predloga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.
ponovna odmera pokojnine - neprava obnova postopka - rok za vložitev vloge - materialni prekluzivni rok
V zadevi gre za presojo posamičnih upravnih aktov, izdanih na zahtevo uživalca pokojnine. V konkretnem primeru tožnika. Posledično je potrebno uporabiti del ustavne odločbe-2015 o ponovni odmeri pokojnine, ki se prične na zahtevo stranke. Ker je bila ustavna odločba-2015 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60 dnevni rok za vložitev zahteve potekel 29. 6. 2015. Zahteve vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok s potekom katerega ugasne pravica uživalca pokojnine, da zahteva revizijo podatkov in ponovno odmero pokojnine.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.. ZPIZ-2 člen 58, 58/4.
družinska pokojnina
Za priznanje pravice do družinske pokojnine morajo biti sočasno izpolnjeni predpisani zakonski pogoji tako na strani umrlega zavarovanca kot tudi zavarovanih družinskih članov. Po 4. odstavku 58. člena ZPIZ-2 je leta 2014 mati pravico do družinske pokojnine po otroku lahko pridobila, če je ob njegovi smrti dopolnila najmanj 58 let starosti. Tožnica, je ob sinovi smrti dopolnila le 56 let in 9 mesecev starosti, zato je bila leta 2014 vložena zahteva pravnomočno zavrnjena. Naknadna dopolnitev 58. let starosti pravno ni relevantna, saj bi ta starost morala biti izpolnjena ob nastanku zavarovanega primera.