dodatek za pomoč in postrežbo - datum priznanja pravice - višina dodatka
Temeljno pravilo je, da se pravica iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Torej od dneva, ko je pri upokojencu ali zavarovancu podano oziroma ugotovljeno stanje bodisi po prvem ali drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2, to je od dneva, ko je ugotovljena potreba za opravljanje večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Če pa gre za ugotovitev spremembe (kot v konkretnem primeru, ker je bila tožnica že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb) gre upravičencu pravica do višjega dodatka od naslednjega dne po nastali oziroma ugotovljeni spremembi. Če pa je ugotovljeno, da upokojenec ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo še pred vloženo zahtevo, se mu dodatek za pomoč in postrežbo izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in že za 6 mesecev nazaj.
Dejstvo, da tožnik iz zdravstvenih razlogov več ni zmožen za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal in glede na strokovno usposobljenost šteje za njegov poklic, samo po sebi ne zadošča za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Za svoj poklic v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V ta krog je zagotovo mogoče uvrstiti tudi pomožna dela v gradbeništvu, ki jih je zavarovanec opravljal v obravnavanem primeru, si na ta način pridobil delovne izkušnje in jih glede na preostalo delovno zmožnost ob stvarnih razbremenitvah, lahko še vedno opravlja poln delovni čas.
Iz podanih ugotovitev izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
Po preteku roka 60 dni je prenehala tudi pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Za te roke pa je značilno, da z njihovim potekom preneha pravica. V primerih materialno - prekluzivnih rokov pa tudi ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na to, ali je šlo za opravičljiv ali neopravičljiv razlog za zamudo roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL00031602
ZVZD člen 5, 9. ZVZD-1 člen 12. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 8, 8/4. ZPIZ-1 člen 272, 274. ZPIZ-2 člen 191, 191/1, 193, 193/1. ZPP člen 8, 184, 184/1, 184/2, 185, 185/1, 324, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 360, 360/1. ZPP-E člen 125, 125/1, 125/3. OZ člen 171, 171/1.
odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - nezgoda pri delu - odgovornost delodajalca - dvižna košara - padec z višine - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - ukrep za varstvo in zdravje pri delu - vzdrževanje sredstev za delo - neustrezna delovna oprema - pravica do povrnitve škode - ugotavljanje višine odškodnine - trditveno in dokazno breme - dolžnost usposabljanja delavca za varno delo - sprememba tožbe - sprememba stvarne pristojnosti sodišča
Delodajalec mora zagotoviti, da je delovna oprema vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da ves čas uporabe ustreza določbam Pravilnika (kot ji to nalaga četrti odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker tožena stranka ni trdila in dokazala, da so izvedeni periodični pregledi (ki so se po njenih trditvah opravljali na dve leti) skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo, pa pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi njeni navedbi, da je izpolnila vse, kar je bila v skladu s predpisi dolžna storiti.
ZPKri člen 6, 6/2, 6/3, 7.. URS člen 30.. ZPIZ-2 člen 7, 131, 161, 161/1, 161/1-12.. ZPIZ-1 člen 189.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - bivši politični zapornik
Ne glede na definicijo in institut pokojninske dobe brez dokupa, ki je bil uveden z ZPIZ-2, je v konkretnem primeru, ker gre za lex specialis, glede na načelo lex specialis derogat legi generali, potrebno uporabiti določbe ZPKri in upoštevati definicijo pokojninske dobe, kot je veljala v času sprejetja ZPKri (21. 10. 1996), ko je veljal ZPIZ-92, kot tudi ob upoštevanju definicije pokojninske dobe kot je veljala v času vložitve vloge za priznanje statusa političnega zapornika (28. 12. 2007), ko je veljal ZPIZ-1 in upoštevati namen ZPKri. Ta je v tem, da se bivšemu političnemu zaporniku upošteva čas, ki mu je bil priznan na podlagi sklepa posebne komisije enako kot delovno aktivnemu zavarovancu, ki je bil obvezno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu ZPKri dolžna zagotoviti država (7. člen ZPKri, 12. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ-2).
Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 28. 12. 2007, je pri presoji narave pokojninske dobe priznane na podlagi določb ZPKri, potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki dobe brez dokupa ni urejal. Takšno stališče je že zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Psp 321/2019, smiselno enako pa tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017. Iz te sodbe izhaja, da je potrebno tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine presojati po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za priznanje statusa.
ZPIZ-2 člen 7, 29, 161, 161/1, 161/1-23.. ZPKri člen 1, 6, 6/1, 6/2, 6/3, 20.. ZPIZ-1 člen 232.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - bivši politični zapornik
Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prvega odstavka 6. člena v pokojninsko dobo šteje dvojno (drugi odstavek istega člena).
V tem primeru gre za lex specialis. Po načelu lex specialis derogat legi generali je potrebno uporabiti določbe navedenega predpisa, torej pokojninsko dobo, kot se je po tedanjih predpisih upoštevala pri priznanju in odmeri pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako je tudi v prvem odstavku 20. člena ZPKri določeno, da pri odmeri pokojnine upravičencu po tem zakonu upošteva tožena stranka pokojninsko dobo, priznano na podlagi tega zakona, od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice. Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 8. 9. 2003, je torej pri presoji narave pokojninske dobe potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki "dobe brez dokupa" ni urejal.
URS člen 14, 50.. ZPIZ-2 člen 5, 7, 27, 27/4, 27/5.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa
Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se ne šteje noben dokup in tudi ne prostovoljno zavarovanje po 1. 1. 2013. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni proti ustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitve drugih določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - datum začetka izplačevanja
ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od polnega.
sorazmerni del starostne pokojnine - pokojninska doba - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje - vračilo prispevkov
Upoštevajoč določilo Uredbe (ES) 883/2004, da se glede zavarovanja uporablja zakonodaja države članice, v kateri oseba opravlja delo, je sodišče pravilno ugotovilo, da za tožnika obstaja primarno aktivna podlaga zavarovanja v Republiki Italiji, saj je bil v Republiki Sloveniji tožnik v tem obdobju vključen le prostovoljno v obvezno zavarovanje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožeča stranka v Republiki Sloveniji ni bila aktivno zavarovana, je potrebno priznati to obdobje kot pokojninsko dobo v Republiki Italiji v enkratnem trajanju.
V veljavnih predpisih ni pravne podlage, da bi se v primeru, ko zavarovancu pravica iz pokojninskega zavarovanja ni priznana, vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, mora torej biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje, ko je šlo za redno obliko dela, pa je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavani zadevi.
Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.
Glede na to, da je odločba z dne 5. 7. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, bila tožniku vročena 4. 8. 2006 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 19. 11. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10 letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno zavrgel.
Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju zahteve v zvezi z dokončno odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper navedeni sklep. Stališče sodišča prve stopnje, da je v tem primeru podan dejanski stan po 183. členu ZPIZ-2, je preuranjeno. Je pa odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede odprave izpodbijanih upravnih aktov, kajti tožena stranka je nezakonito zavrgla tožnikovo zahtevo. Tožena stranka bo morala v novem postopku najprej s tožnikom razčistiti, kakšni so razlogi, zaradi katerih uveljavlja ponovno odmero pokojnine in šele nato presoditi, ali gre za ponovno uveljavljanje istih razlogov, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ali pa gre za nove razloge o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. V tem primeru pa bo tožena stranka presodila ali so izpolnjeni pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2.
ZPIZ-2 člen 30, 30/1, 30/2, 30/3, 30/4, 36, 37, 140.
odmera starostne pokojnine
Po 3. odstavku 30. člena ZPIZ-2 se za leto zavarovanja pri izračunu pokojninske osnove upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če so bili v posameznem koledarskem letu prispevki od osnov plačani za krajše obdobje ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo oziroma če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. Upošteva se prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki (4. odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pomeni, da osnov iz krajšega obdobja kot šest mesecev ali pa če je zavarovanec dopolnil krajše obdobje zavarovalne dobe, osnov iz tega koledarskega leta ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi, če obvezno zavarovanje v posameznem koledarskem letu sploh ni obstajalo in če podatkov o višini osnov ni mogoče pridobiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje da določbe 30., 36. in 37. člena ZPIZ-2 niso neustavne.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence, štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačilnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.
Samo nestrinjanje in nezadovoljstvo tožeče stranke s podanim izvedenskim mnenjem, ugotovitvam izvedenskega organa, zaradi tega avtomatično ni odvzel veljave ter vzpostavil vsebinski razlog za imenovanje drugega izvedenca. Z zavrnitvijo dokaznega predloga o imenovanju drugega izvedenca, sodišče tožnici ni odvzelo niti pravice do obravnavanja niti pravice do izjave. Smisel ponovitve dokazovanja z drugim izvedencem iste stroke je prav v tem, da doprinese nekaj novega, da na prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome in prav v predmetni zadevi sodišče ugotavlja, da imenovanje izvedenca iste stroke ne bi doprineslo ničesar, kar je bilo že obravnavano in povečalo tožeči stranki možnosti njenega uspeha, saj je imela tožeča stranka možnost, da s članom izvedenskega organa sporna vprašanja razčisti tudi na naroku z zaslišanjem. Zakon namreč ne določa ponavljanja dokazovanja z novimi (in novimi izvedenci) vse dotlej, dokler se dvomi v pravilnosti izvida in mnenja ne odpravijo. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da je glede na podano izvedensko mnenje in dodatno zaslišanje člana izvedenskega organa prišlo do položaja, kjer je moralo v okviru 8. člena ZPP samo presoditi izvedensko mnenje.
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 111. členu ZPIZ-2, umeščenem v II. poglavje zakona, ki med drugim ureja tudi izplačevanje pokojnin. Po splošni določbi 3. odstavka 108. člena ZPIZ-2 se pravice iz invalidskega zavarovanja sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar pa izplačevanje denarne dajatve ni vezano na dan nastanka invalidnosti.
Po 1. odstavku 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Cit. določba ZPIZ-2 je kogentne narave, je povsem jasna in jo z nobeno od v teorij znanih razlagalnih metod ni dopustno interpretirati drugače. Sicer je sodna praksa že večkrat eksplicitno poudarila, da je potrebno ločiti med pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in pogoji za njeno izplačevanje. Pravico do izplačevanja invalidske pokojnine je mogoče realizirati šele po prenehanju zavarovanja. To velja tudi v primerih, ko so stranke v kategorijo invalidnosti razvrščene v sodno socialnih sporih, lahko celo za več let nazaj, če so imele lastnost zavarovanca, kot v tožnikovem primeru.
Ko zavarovanec - član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec - član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca - člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL00030731
ZPIZ-2 člen 111, 111/5. OZ člen 189, 190, 335, 335/1, 346, 347, 347/1, 352, 352/1, 365, 368.
vmesna sodba - pokojnina - občasna denarna terjatev - ugovor zastaranja - zastaralni rok - nepremagljive ovire - pretrganje zastaranja - privolitev v prikrajšanje - odškodninski zahtevek - pridobljene koristi
Oškodovanec lahko po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, tudi po zastaranju pravice zahtevati odškodnino od odgovorne osebe zahteva, naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda (189. člen OZ). Takšen zahtevek zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Oškodovanec lahko izbira pravno podlago, na kateri bo uveljavljal odpravo svojega prikrajšanja. Čeprav gre za isti dolg, se odškodninski zahtevek in zahtevek za vrnitev pridobljene koristi v svojem nastanku ne izključujeta in tudi zastaranje enega je neodvisno od zastaranja drugega.
pokojninska doba brez dokupa - starostna pokojnina - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Z novelo ZPIZ-2E je bila 23. točka 7. člena zakona dopolnjena tako, da se za besedilom "pokojninsko in invalidsko zavarovanje" doda besedilo "obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani." Glede na tako spremembo se čas prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012 šteje kot pokojninska doba brez dokupa.
Starostna pokojnina se v primeru, kot je tožnikov, lahko prizna in odmeri v višjem znesku od začetka uporabe novele (ZPIZ-2E dalje), torej od 1. 1. 2018. Že omenjena novela ne daje nobene pravne podlage za priznanje starostne pokojnine za čas od 1. 12. 2014 do 31. 12. 2017, kot je to uveljavljal tožnik s tožbo.