INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00030197
ZPIZ-2 člen 11, 37, 47, 47/1, 49, 49/2, 137.. ZUP člen 223, 223/1.
invalidska pokojnina - poprava pisne pomote - upravni postopek
Pravice iz obveznega zavarovanja se po 11. členu ZPIZ-2 uveljavljajo po ZUP. Po 1. odstavku 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe.
Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, gre po sodni praksi in pravni teoriji le za popravo tehnične pomote. Torej za zmotni zapis stvarno izjavljene volje organa. S popravo takšne pomote se ne ustvarja nič novega in se odločba ne dopolnjuje. Doseže se, da odločba izraža stanje, kot je bilo dejansko ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo, in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. Poprava pomote, razen če je za stranko neugodna, sicer velja za nazaj, torej učinkuje od dneva, od katerega učinkuje odločba, ki se popravlja. Vendar s popravo ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, do katerih je prišlo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.
Tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji, saj ni opravila poklicne rehabilitacije, tožeča stranka pa prošnji tožene stranke za podaljšanje poklicne rehabilitacije ni ugodila, saj za to ni ugotovila utemeljenega razloga. Skladno z določbo VIII. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji je zato tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati vse nastale stroške iz II. člena pogodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila stroškov dalje.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
invalidnina za telesno okvaro - sprememba zakonske ureditve
Glede na dne 8. 8. 2017 vloženo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine, pravno podlago za razrešitev sporne zadeve predstavlja ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.
Glede na takšno materialnopravno ureditev pomeni, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Nova sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ne ureja več pravice do invalidnine. Telesne okvare so izločene iz tega sistema in ne predstavljajo več zavarovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ uporabiti tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana, ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini oz. v višjem znesku. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne dajatve pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, če bi bila odločba pravilna in zakonita.
ZMEPIZ-1 člen 32, 80, 86.. ZPIZ-2 člen 82, 82/3, 130.. ZDR-1 člen 65, 67.
lastnost zavarovanca - III. kategorija invalidnosti - krajši delovni čas - polni delovni čas - prijava delavca v zavarovanje
Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega (4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko) ni sklenila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1. V tem primeru pa je njen delodajalec (stranski intervenient) toženi stranki pravilno podal prijavo v zavarovanje tožnice za krajši delovni čas od polnega, torej 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko.
II. kategorija invalidnosti - poslabšanje invalidnosti
Za nadaljnje prejemanje in uživanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, ki je bilo tožniku priznano z odločbo z dne 31. 3. 2003, zaradi na novo priznane pravice do dela na drugem delu z omejitvami, ni bil več upravičen, ker za to ni več obstajala pravna podlaga. Pri tem je glede trajanja pridobljenih pravic, nastopa spremembe v stanju invalidnosti in prenehanja oziroma spremembe določene pravice, pravilno izhajalo iz določbe 186. člena ZPIZ-2 ter glede izplačevanja delnega nadomestila dodatno iz določbe 122. člena ZPIZ-2. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo (povsem enako) prejšnjo ureditev v ZPIZ-1 glede prenehanja pravice do izplačevanja nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega. To nadomestilo se je namreč enako lahko izplačevalo le dokler je zavarovanec opravljal delo s krajšim delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. To je za tisto delo, za katero je bilo v postopku ugotovljeno, da je zanj zmožen in ki ga je na podlagi te odločbe vse do pričetka opravljanja novega dela, opravljal.
Pod pogoji iz odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z odločbo US RS z dne 10. 7. 2002 je mogoče ponovno odmerjati pokojnine le uživalcem, za katere so bile vplačane delnice pri notranjem odkupu z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo, vendar ta ni bila upoštevna zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pokloniti vero mnenjem posameznih lečečih specialistov. Nedvomno so tudi ta mnenja pomembna pri ugotavljanju invalidnosti, nikakor pa niso odločilna. Pri ugotovitvi, ali gre za invalidnost je namreč potrebno upoštevati zakonske določbe, torej definicijo invalidnosti. Ker sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je ravno zaradi razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje. Iz prepričljivega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podana invalidnost in s tem niso izpolnjeni osnovni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V primeru pa da se bo tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabševalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
ZPIZ-2 v tretjem odstavku 82. člena izrecno določa, da zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, delodajalec. Že zakon sam delodajalcu nalaga obveznost, da tožniku zagotovi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Kljub temu, da sodišče prve stopnje delodajalcu ni izrecno naložilo, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu, pa s tem ni kršilo materialnih določb, saj zakonska določba že sama po sebi veže delodajalca, da tožniku zagotovi omenjeno pravico.
prispevki za socialno zavarovanje - poklicno zavarovanje - poklicna pokojnina
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 11. 4. 2017, s katero je tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca-člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Jasno je, da se ta določba nanaša ravno na tiste zavarovance, ki kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine nadaljujejo z delom. Zato opozarjanje pritožbe na dejstvo, da tožnik ni prenehal z opravljanjem dela, ni pomembno.
Tudi ne gre za nedopustni poseg v pridobljeno pravico. Glede tega ni pomembno opozarjanje na razliko med odločbo z dne 5. 12. 2014 in odločbo z dne 11. 4. 2017. Z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikova upravičenja, ki izhajajo iz plačanih prispevkov (bistveno je npr. ravno upravičenje do poklicne pokojnine).
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 22, 22/3.. ZUP člen 260, 260/1, 261, 261/2.
lastnost zavarovanca - družbeništvo - obnova postopka - nov dokaz
Tožnica se sklicuje na odstopno izjavo z dne 30. 11. 2015, ki jo je tudi priložila k predlogu za obnovo postopka. Navedena odstopna izjava je glede na navedbe tožnice obstajala že v času odločanja tožene stranke o lastnosti zavarovanca. Da je uveden postopek, je bila tožnica obveščena z dopisom datiranim z 28. 3. 2017, ki ji je bil, glede na listinsko dokumentacijo v spisu vročen, 3. 4. 2017. Sama odločba o lastnosti zavarovanca pa je bila izdana 10. 5. 2017. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Ne gre namreč za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega bi tožnica izvedela že po končanem postopku. Skladno z drugim odstavkom 261. člena ZUP pa sme zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - aktivni iskalec zaposlitve
Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.
V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.
Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Glede na drugi odstavek 102. člena ZPIZ-2 težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo tekom sodnega postopka, v zvezi s tožnikovimi pripombami na mnenje, pa je pridobilo še dopolnilno mnenje, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno objektivne prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Po mnenju sodne izvedenke tožnik, čeprav je pri njem ugotovljeno, da boluje za kronično duševno motnjo - shizofrensko psihozo, zmore samostojno zadovoljevati vse svoje osnovne življenjske potrebe in ne potrebuje nadzora, niti postrežbe.
ZPP člen 269, 269/4.. OZ člen 299, 299/1, 378.. ZPIZ-2 člen 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - odkupna vrednost
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.
V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 126. členu v zvezi s 93. členom in 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedenih določbah na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če nastane nov primer invalidnosti. Torej, če ob že ugotovljeni kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo za drugo delo s polnim delovnim časom, pride do takšnih sprememb oziroma bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo.
Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZPIZ-2 se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V primeru, ko se uživalcu pokojnine naknadno prizna določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se torej priznana pokojninska doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pravica do odstotnega povečanja pokojnine gre od naslednjega dne po vložitvi zahteve (2. odstavek 118. člena ZPIZ-2).
Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.
Ker prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožnici odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 11. 8. 2016, zato je tožnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. V glavnici, od katere so bile dosojene zakonske zamudne obresti, naknadno vplačane mesečne premije poklicnega zavarovanja niso bile upoštevane.
Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec-član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.
Eden od pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine je torej, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina se odmeri glede na višino zbranih sredstev na osebnem računu zavarovanca-člana najmanj v višini starostne pokojnine, ki bi jo zavarovanec-član prejel v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za 40 let pokojninske dobe, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, vendar največ v višini starostne pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, če za to zadoščajo sredstva na osebnem računu zavarovanca-člana.
plačilo prispevkov za dokup zavarovalne dobe - odpravnina
Skladno s 1. odstavkom 144. člena ZPIZ-2 je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance v delovnem razmerju plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Torej tudi nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Pomeni, da se na podlagi 151. člena ZPIZ-2 v osnovo za plačilo prispevka za dokup zavarovalne dobe poleg plače všteje nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela, od katerega so bili plačani prispevki, v preteklem koledarskem letu pred podano zahtevo, torej v znesku osnove, od katere so bili plačani prispevki.