nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - aktivni iskalec zaposlitve
Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.
V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.
Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Glede na drugi odstavek 102. člena ZPIZ-2 težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo tekom sodnega postopka, v zvezi s tožnikovimi pripombami na mnenje, pa je pridobilo še dopolnilno mnenje, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno objektivne prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Po mnenju sodne izvedenke tožnik, čeprav je pri njem ugotovljeno, da boluje za kronično duševno motnjo - shizofrensko psihozo, zmore samostojno zadovoljevati vse svoje osnovne življenjske potrebe in ne potrebuje nadzora, niti postrežbe.
ZPP člen 269, 269/4.. OZ člen 299, 299/1, 378.. ZPIZ-2 člen 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - odkupna vrednost
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.
V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 126. členu v zvezi s 93. členom in 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedenih določbah na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če nastane nov primer invalidnosti. Torej, če ob že ugotovljeni kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo za drugo delo s polnim delovnim časom, pride do takšnih sprememb oziroma bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo.
Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZPIZ-2 se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V primeru, ko se uživalcu pokojnine naknadno prizna določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se torej priznana pokojninska doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pravica do odstotnega povečanja pokojnine gre od naslednjega dne po vložitvi zahteve (2. odstavek 118. člena ZPIZ-2).
Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.
Ker prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožnici odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 11. 8. 2016, zato je tožnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. V glavnici, od katere so bile dosojene zakonske zamudne obresti, naknadno vplačane mesečne premije poklicnega zavarovanja niso bile upoštevane.
Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec-član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.
Eden od pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine je torej, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina se odmeri glede na višino zbranih sredstev na osebnem računu zavarovanca-člana najmanj v višini starostne pokojnine, ki bi jo zavarovanec-član prejel v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za 40 let pokojninske dobe, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, vendar največ v višini starostne pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, če za to zadoščajo sredstva na osebnem računu zavarovanca-člana.
plačilo prispevkov za dokup zavarovalne dobe - odpravnina
Skladno s 1. odstavkom 144. člena ZPIZ-2 je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance v delovnem razmerju plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Torej tudi nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Pomeni, da se na podlagi 151. člena ZPIZ-2 v osnovo za plačilo prispevka za dokup zavarovalne dobe poleg plače všteje nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela, od katerega so bili plačani prispevki, v preteklem koledarskem letu pred podano zahtevo, torej v znesku osnove, od katere so bili plačani prispevki.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
ZPIZ-2 člen 198, 198/1, 206, 206/5, 210, 310. OZ-UPB1 člen 190, 190/1, 299, 299/1, 311, 378.
zakonske zamudne obresti - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - odkupna vrednost
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.
Do dokončnosti predsodnega postopka ni bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, po kateri je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti tiste zavarovance, ki več niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali opravljati svojega poklica in nimajo preostale delovne zmožnosti. Torej tedaj, ko je izkazana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo.
invalidnost - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Pritožba se neutemeljeno ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 31. 1. 2017. Izvedenec je sicer res menil, da je bila tožnica po zaključku bolniškega staleža zmožna za delo s krajšim delovnim časom. Vendar je, ko je bil zaslišan, izrecno pojasnil, da je bilo 2. 10. 2017, ko je mnenje podala invalidska komisija druge stopnje že tako stanje. Invalidska komisija druge stopnje je tožničino zdravstveno stanje ocenjevala na dan 31. 1. 2017, to je na dan, ko je mnenje podala invalidska komisija prve stopnje in ko je tudi invalidska komisija druge stopnje določila datum nastanka invalidnosti 31. 1. 2017.
ZDSS-1 člen 82.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-3, 94.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti
Glede na to da je pri tožniku do dokončne odločbe podana zmanjšana delovna zmožnost in da njegovo zdravstveno stanje terja stvarne razbremenitve pri delu in da je v okviru svojega poklica zmožen opravljati delo višjega sodelavca I z omejitvami v polnem delovnem času, je pri tožniku do dokončne odločbe toženca podan dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-2, izpolnjeni pa so tudi pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jih je ugotovil že toženec v predsodnem postopku.
Ker tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom, ni izpolnjevala zakonskih pogojev za samostojno uživanje vdovske pokojnine, niti ni dopolnila starosti za nastop t.i. čakalne dobe, ki bi ji omogočal kasnejšo pridobitev pravice, je sodišče prve stopnje utemeljeno njen tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnilo.
ponovna odmera pokojnine - ustavna odločba - prekluzivni rok za vložitev
V točki 19 in 20 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 izhaja, da je 60-dnevni rok določen tako za toženo stranko, kot tudi za zavarovance oziroma uživalce pravic. Prekoračitev roka ima za posledico, da zavarovanec oziroma uživalec pokojnine ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine. Na drugi strani pa je toženec bil dolžan v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo.
Določbo 396. člena ZPIZ-2 je mogoče pravilno interpretirati in uporabljati le tako, da pravice, pridobljene po ZPIZ/92 ali ZPIZ-1, uživalcem prenehajo šele, ko so novo priznane pravice po ZPIZ-2 dejansko realizirane. Ko je torej uživalcu nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, pridobljene po prejšnjih predpisih zagotovljena nova pravica do dela na drugem ustreznem delu v skladu z novo ugotovljeno invalidnostjo. Dokler ne pride do realizacije vsebinske pravice na temelju nove invalidnosti, ki se izvršuje pri delodajalcu, ima uživalec denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravico do uživanja nespremenjene denarne dajatve. Vse do tedaj 194. člena ZPIZ-2 o povrnitvi preplačil ni mogoče uporabiti mimo ali celo v nasprotju z 396. členom ZPIZ-2.
invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - starostna pokojnina - pravica do izbire
Tudi v primeru, ko gre za izbiro med starostno pokojnino in pa invalidsko pokojnino ne more biti odločilno vprašanje, ali to izbiro uveljavlja zavarovanec ali pa uživalec pravice. V praksi namreč lahko pride do situacije, da se šele naknadno ugotovi, da so bili že v času, ko je bila priznana pravica do starostne pokojnine izpolnjeni tudi pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V takem primeru pa je potrebno tudi uživalcu pokojnine omogočiti izbiro med temi pokojninami, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do kršitve enakosti pred zakonom.
III. kategorija invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic - invalidnost
Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajo se torej delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in tudi vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen, temveč vsa dela, ki jih je opravljal.
ZPIZ-2 člen 183.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 12.
invalidnost - zavarovalna doba v tujini
Za presojo zadeve so bistvene določbe Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba) in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004 (izvedbena Uredba). Uredbi, ki določata koordinacijo sistemov socialne varnosti in ki med drugim omogočata tudi seštevanje zavarovalnih dob za pridobitev pravic, sta pravno zavezujoči za našo državo. V skladu s 6. členom Uredbe pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so za pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovno pridobitev pravice do dajatve določeni pogoji z dopolnitvijo zavarovalnih dob, v potrebni meri upošteva zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Seštevanje dob je urejeno v 12. členu izvedbene Uredbe. V tem primeru torej ne gre za vprašanje kvalitete dobe, temveč za vprašanje, ali tožnik za priznanje določenih pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjuje dovolj zavarovalne dobe. Ker je tožena stranka ugotovila, da zgolj s slovensko zavarovalno dobo teh pogojev ne izpolnjuje, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, skladno z že citiranimi določbami obeh Uredb, potrebno upoštevati tudi zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Avstriji. Da se doba upošteva tudi pri priznavanju kratkoročnih dajatev pa je svoje stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS. Vrhovno sodišče poudarja, da je cilj koordinacije, da osebe, ki se gibljejo v skupnosti, ohranijo pravice in ugodnosti, ki so jih pridobile ali jih pridobivajo. Ta cilj je treba doseči zlasti s seštevanjem vseh dob po različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatve in za izračun njene višine. Uredbi tudi ne razlikujeta med kratkoročnimi in dolgoročnimi dajatvami. Tega razlikovanja tudi nima ZPIZ-2. Pravice na podlagi invalidnosti tudi niso časovno omejene.