Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
ZPIZ-2 člen 198, 198/1, 206, 206/5, 210, 310. OZ-UPB1 člen 190, 190/1, 299, 299/1, 311, 378.
zakonske zamudne obresti - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - odkupna vrednost
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.
Do dokončnosti predsodnega postopka ni bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, po kateri je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti tiste zavarovance, ki več niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali opravljati svojega poklica in nimajo preostale delovne zmožnosti. Torej tedaj, ko je izkazana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo.
invalidnost - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Pritožba se neutemeljeno ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 31. 1. 2017. Izvedenec je sicer res menil, da je bila tožnica po zaključku bolniškega staleža zmožna za delo s krajšim delovnim časom. Vendar je, ko je bil zaslišan, izrecno pojasnil, da je bilo 2. 10. 2017, ko je mnenje podala invalidska komisija druge stopnje že tako stanje. Invalidska komisija druge stopnje je tožničino zdravstveno stanje ocenjevala na dan 31. 1. 2017, to je na dan, ko je mnenje podala invalidska komisija prve stopnje in ko je tudi invalidska komisija druge stopnje določila datum nastanka invalidnosti 31. 1. 2017.
ZDSS-1 člen 82.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-3, 94.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti
Glede na to da je pri tožniku do dokončne odločbe podana zmanjšana delovna zmožnost in da njegovo zdravstveno stanje terja stvarne razbremenitve pri delu in da je v okviru svojega poklica zmožen opravljati delo višjega sodelavca I z omejitvami v polnem delovnem času, je pri tožniku do dokončne odločbe toženca podan dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-2, izpolnjeni pa so tudi pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jih je ugotovil že toženec v predsodnem postopku.
Ker tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom, ni izpolnjevala zakonskih pogojev za samostojno uživanje vdovske pokojnine, niti ni dopolnila starosti za nastop t.i. čakalne dobe, ki bi ji omogočal kasnejšo pridobitev pravice, je sodišče prve stopnje utemeljeno njen tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnilo.
ponovna odmera pokojnine - ustavna odločba - prekluzivni rok za vložitev
V točki 19 in 20 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 izhaja, da je 60-dnevni rok določen tako za toženo stranko, kot tudi za zavarovance oziroma uživalce pravic. Prekoračitev roka ima za posledico, da zavarovanec oziroma uživalec pokojnine ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine. Na drugi strani pa je toženec bil dolžan v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo.
Določbo 396. člena ZPIZ-2 je mogoče pravilno interpretirati in uporabljati le tako, da pravice, pridobljene po ZPIZ/92 ali ZPIZ-1, uživalcem prenehajo šele, ko so novo priznane pravice po ZPIZ-2 dejansko realizirane. Ko je torej uživalcu nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, pridobljene po prejšnjih predpisih zagotovljena nova pravica do dela na drugem ustreznem delu v skladu z novo ugotovljeno invalidnostjo. Dokler ne pride do realizacije vsebinske pravice na temelju nove invalidnosti, ki se izvršuje pri delodajalcu, ima uživalec denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pravico do uživanja nespremenjene denarne dajatve. Vse do tedaj 194. člena ZPIZ-2 o povrnitvi preplačil ni mogoče uporabiti mimo ali celo v nasprotju z 396. členom ZPIZ-2.
invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - starostna pokojnina - pravica do izbire
Tudi v primeru, ko gre za izbiro med starostno pokojnino in pa invalidsko pokojnino ne more biti odločilno vprašanje, ali to izbiro uveljavlja zavarovanec ali pa uživalec pravice. V praksi namreč lahko pride do situacije, da se šele naknadno ugotovi, da so bili že v času, ko je bila priznana pravica do starostne pokojnine izpolnjeni tudi pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V takem primeru pa je potrebno tudi uživalcu pokojnine omogočiti izbiro med temi pokojninami, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do kršitve enakosti pred zakonom.
III. kategorija invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic - invalidnost
Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajo se torej delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in tudi vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen, temveč vsa dela, ki jih je opravljal.
ZPIZ-2 člen 183.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 12.
invalidnost - zavarovalna doba v tujini
Za presojo zadeve so bistvene določbe Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba) in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004 (izvedbena Uredba). Uredbi, ki določata koordinacijo sistemov socialne varnosti in ki med drugim omogočata tudi seštevanje zavarovalnih dob za pridobitev pravic, sta pravno zavezujoči za našo državo. V skladu s 6. členom Uredbe pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so za pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovno pridobitev pravice do dajatve določeni pogoji z dopolnitvijo zavarovalnih dob, v potrebni meri upošteva zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Seštevanje dob je urejeno v 12. členu izvedbene Uredbe. V tem primeru torej ne gre za vprašanje kvalitete dobe, temveč za vprašanje, ali tožnik za priznanje določenih pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjuje dovolj zavarovalne dobe. Ker je tožena stranka ugotovila, da zgolj s slovensko zavarovalno dobo teh pogojev ne izpolnjuje, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, skladno z že citiranimi določbami obeh Uredb, potrebno upoštevati tudi zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Avstriji. Da se doba upošteva tudi pri priznavanju kratkoročnih dajatev pa je svoje stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS. Vrhovno sodišče poudarja, da je cilj koordinacije, da osebe, ki se gibljejo v skupnosti, ohranijo pravice in ugodnosti, ki so jih pridobile ali jih pridobivajo. Ta cilj je treba doseči zlasti s seštevanjem vseh dob po različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatve in za izračun njene višine. Uredbi tudi ne razlikujeta med kratkoročnimi in dolgoročnimi dajatvami. Tega razlikovanja tudi nima ZPIZ-2. Pravice na podlagi invalidnosti tudi niso časovno omejene.
ZPIZ-2 člen 17, 25, 25/5, 36, 36/1, 149, 401, 401/1.. ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-6, 34/1-7, 34/8, 407, 407/3.
starostna pokojnina - odmera starostne pokojnine - delo na kmetiji - prostovoljno zavarovanje - kmet
V obravnavani zadevi je za presojo pravilnosti in zakonitosti odmere starostne pokojnine v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove potrebno najprej razčistiti, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šele na to bo mogoče ugotoviti, ali je šlo za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Podlage zavarovanja v spornem obdobju pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici do spornega dne ni prišlo do invalidnosti.
ZDSS-1 člen 63, 81, 82.. ZPIZ-2 člen 11, 27, 41, 178.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - predsodni postopek
V sodnem postopku je lahko predmet presoje le dokončna odločba toženca oziroma je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden in zaključek upravni postopek. V nasprotnem primeru, če pogoji za vložitev tožbe (63. člen ZDSS-1) niso izpolnjeni, se tožba zavrže, ne da bi se zadeva vsebinsko obravnavala. V konkretnem primeru to pomeni, da bi sodišče, kolikor je tožnik uveljavljal priznanje invalidske pokojnine, z dokončno odločbo pa o pravici do invalidske pokojnine sploh še ni bilo odločeno oziroma predsodni postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni bil speljan in tudi o tej pravici ni bilo odločeno z dokončno odločbo, tožbo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, edino lahko zavrglo in je ne bi moglo obravnavati vsebinsko.
Glede na predhodno prikazane dejanske ugotovitve sodnega izvedenca finančno računovodske stroke, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, je lahko sodišče prve stopnje, enako kot tožena stranka v predsodnem postopku, zaključilo le, da ne gre za dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. To pa pomeni, da ni dejanskih, niti materialnopravnih razlogov za spremembo dokončne odločbe iz leta 1994 in odmero višje predčasne pokojnine.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 63. člena ZPIZ-2 in pri tožnici ugotovilo III. kategorijo invalidnosti v posledici bolezni, tožnica je zmožna za delo na ergonomsko urejenem delovnem mestu z omejitvami.
ponovna odmera starostne pokojnine - sprememba zakona - pokojninska doba brez dokupa
Po noveli ZPIZ-2E se obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani, šteje kot pokojninska doba brez dokupa. ZPIZ-2E je v 5. členu za uživalce pokojnin, ki so starostno ali predčasno pokojnino uveljavili z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, tudi omogočil, da zahtevajo novo odmero pokojnine z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje kot pokojninske dobe brez dokupa. Takšno odmero lahko zahteva tudi uživalec delne pokojnine, uživalec sorazmernega dela pokojnine ter tudi zavarovanec, ki se mu izplačuje 20 % pokojnine.
Ker je bil tožnik upokojen po ZPIZ-1, ki ne ločuje med pokojninsko dobo in pokojninsko dobo brez dokupa in tudi, če bi bil upokojen po ZPIZ-2, ker pokojninske dobe dopolnjene v prostovoljnem zavarovanju sploh nima, tožnik ni upravičen do ponovne odmere po noveli ZPIZ-2E. Ponovne odmere starostne pokojnine na kakšni drugi pravni podlagi, pa tožnik ni uveljavljal, niti se ni skliceval na takšne razloge, ki bi utemeljevali ponovno odmero.
V obravnavani zadevi bi bilo pravnomočno zaključen upravni postopek o zavrnjeni pravici do vdovske pokojnine mogoče obnoviti le, če bi bile izpolnjene vse, z ZUP predpisane predpostavke.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00027952
ZPP člen 188, 188/3.
prekoračenje tožbenega zahtevka - umik tožbe
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je tožbeni zahtevek prekoračen tudi, če je odločeno o umaknjenem delu tožbenega zahtevka, ki s sklepom še ni bil ustavljen. Sodišče mora po 3. odstavku 188. člena ZPP ob umiku tožbe in izpolnjenih pogojih iz tega člena sicer izdati sklep o ustavitvi postopka, vendar je ta sklep po sodni praksi in pravni teoriji le deklaratorne narave. Tožeča stranka umika tožbe ne more več preklicati, torej umika niti njegovih posledic ne more več preprečiti. Po tem, ko tožeča stranka tožbo umakne, sodišče o umaknjenem tožbenem zahtevku ne sme več meritorno soditi (razen, če umik prepreči tožena stranka).