Nestrinjanje tožnice s tem, da bi lahko dnevno delala 6 ur na istem delovnem mestu pritožbeno sodišče ne more sprejeti, saj je izvedensko mnenje tudi glede časovne omejitve podano na podlagi medicinske dokumentacije, ob pregledu tožnice s strani postavljene izvedenke, navedeno pa izhaja tudi iz posameznih ugotovitev lečeče psihiatrinje. Tako da navedene pripombe o obsegu delazmožnosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 27/4, 27/5, 29.
sorazmerni del starostne pokojnine - pokojninska doba brez dokupa - zavarovalna doba - pokojninska doba
Dokupljene pokojninske dobe iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Dokupljena doba študija in vojaškega roka se torej šteje v zavarovalno in pokojninsko dobo, zato ima zavarovanec (z upoštevanjem dokupljene dobe) pravico do starostne pokojnine po 1., 2. oziroma 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2 ter pravico do predčasne pokojnine po 29. členu ZPIZ-2. Ker dokupljena doba ne šteje v pokojninsko dobo brez dokupa, nima pravice do starostne pokojnine po 4. oziroma 5. odstavku 27. člena ZPIZ-2. Da se v pokojninsko dobo brez dokupa, ne šteje noben dokup, se je sodna praksa že izrekla.
Po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 lahko zavod dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni le v 10 letih od vročitve dokončne odločbe. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati ponovno odmero pokojnine.
Ker ni nikakršnega dvoma, da je od vročitve dokončne odločbe o invalidski pokojnini leta 2001 do vložitve zahteve leta 2018, preteklo več kot 16 let, je bila v predsodnem upravnem postopku glede na 68. člen ZUP zahteva kot nepravočasna zakonito zavržena.
ZPIZ-2 člen 129, 129/1, 129/1-5.. ZPIZ-1 člen 13, 187.
pokojninska zavarovanja - zavarovalna doba - pokojninska doba
Po 5. alineji 1. odstavka 129. člena ZPIZ-2 pokojninska doba obsega tudi čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni določeno drugače. Skladno s 187. členom ZPIZ-1 pokojninska doba obsega tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona, in čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni drugače določeno. Na podlagi 1. odstavka 202. člena ZPIZ pokojninska doba obsega čas, prebit v zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona. Delavci, zaposleni na območju Republike Slovenije, so bili obvezno zavarovani po 10. členu ZPIZ oziroma 13. členu ZPIZ-1.
V okoliščinah konkretnega primera ni nobenih pogojev niti podlage, da bi se tožniku priznala pokojninska oziroma zavarovalna doba iz naslova zaposlitve pri A. d. o. o. v spornem obdobju. Ne le, da je tožniku z začetkom stečajnega postopka nad A. d. o. o. delovno razmerje in s tem podlaga za zavarovanje prenehalo, celo pravnomočno je bilo razsojeno, da tožnik za sporno obdobje, razen v določenem obdobju, nima lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A. d. o. o.
V izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenskega mnenja, v kateri sestavi je sodelovala tudi specialistka psihiatrinja, v zvezi z izvedenskim mnenjem in oceno tožničine delazmožnosti pa je bil dodatno zaslišan še specialist medicine dela, prometa in športa, kot najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj medicinsko strokovne podlage za zaključek, da je tožnica zmožna s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko za delo, na katerem dela, tj. učitelj likovne vzgoje in podaljšanega bivanja in ne za 4 ure, kot uveljavlja. Pri oceni tožničine delazmožnosti je bila upoštevana ne samo medicinska dokumentacija in objektivno izkazano zdravstveno stanje, torej z izvidi in z medicinsko - znanstvenimi metodami ugotovljeno zdravstveno stanje, ampak tudi pogoji dela na delovnem mestu učitelj likovne vzgoje in podaljšanega bivanja.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00026740
ZPIZ-2 člen 183.. ZUP člen 7, 7/4, 223, 223/1.
invalidska pokojnina - pisna pomota
V predmetni zadevi gre za pisno pomoto v odločbi, ki jo je mogoče popraviti skladno z 223. členom ZUP. Iz mnenja invalidske komisije namreč izhaja, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. Taka ugotovitev invalidske komisije je bila povzeta tudi v obrazložitev odločbe. V izreku pa je bilo napačno zapisano, da je invalidnost posledica bolezni. V tem primeru ne gre za vsebinsko spreminjanje same odločbe.
ZUP v prvem odstavku 223. člena določa, da organ, ki je izdal odločbo, oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, sme vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Popravek odločbe je dopusten tudi v primeru očitne napake glede potrditve pravnomočnosti. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. Iz komentarja navedene določbe izhaja, da gre pri tehnični pomoti za zmotni zapis stvarno izjavljene volje organa. S popravo takšne pomote se ne ustvarja nič novega in se tudi ne dopolnjuje odločba; s popravo se doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo dejansko ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. S popravo zato ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, do katerih je prišlo pri izdaji odločbe, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.
nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo
Odločbi sta izdani na temelju prehodne določbe 396. člena ZPIZ-2 ob uporabi 124. člena ZPIZ-92. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje, je uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti - invalidom II. ali III. kategorije, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti po ZPIZ-1 zagotovljeno, da obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljaviti ZPIZ-2. V 2. odstavku 396. člena ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se nadomestila usklajujejo enako, kot se usklajujejo pokojnine.
ZPIZ-2 člen 13, 13/2, 19, 19/1, 25, 169.. ZDSS-1 člen 63.
lastnost zavarovanca
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka spremenila le podlago zavarovanja za sporno obdobje. Upoštevala je namreč pravnomočno sodbo sodišča, po kateri Zavod RS za zaposlovanje za navedeno obdobje plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlaga za zavarovanje je podana v prvem odstavku 19. člena ZPIZ-2. Navedena podlaga ima prednost pred prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje (25. člen ZPIZ-2). V drugem odstavku 13. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi.
Obnova upravnega postopka je lahko uspešna, če je predlog vložen v subjektivnem roku enega meseca, v objektivnem roku treh let (263. člen ZUP-a) in če je izkazan vsej eden od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP-a. Za obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP-a gre, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva, oz. dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem upravnem postopku. Gre v bistvu za stara nova dejstva, ki so obstajala že v času pravnomočno končanega postopka, a tedaj niso bila uporabljena, ker stranka zanje ni vedela ali jih ni mogla uporabiti.
Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so pri tožniku potrebne stvarne razbremenitve, kot so mu bile priznane že v predsodnem postopku, pa tudi časovna razbremenitev, ki mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Ni pa potrebe za dodatne stvarne razbremenitve.
Po 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Priznanje novih pravic je torej mogoče samo v primeru takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo spremenjeno ali novo invalidnost, torej v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.
III. kategorija invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajo se torej delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in tudi vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1, širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen.
Po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je potrebno izhajati iz splošne definicije poklica, in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Upoštevati je torej potrebno vsa dela, ki jih je zavarovanec opravljal.
ZDSS-1 člen 72.. ZPIZ-2 člen 82, 82/3, 122, 122/1, 122/3.
nadomestilo za invalidnost - pravica do dela s krajšim delovnim časom
V ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve, je v 86. členu določeno, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena tega zakona. Torej zavarovanec, ki ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno.
Pravico do dela s krajšim delnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, kot temeljno pravico, priznano skladno z določbo 82. člena ZPIZ-2, zavarovancu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Sloveniji, zagotavlja delodajalec (tretji odstavek 82. člena ZPIZ-2). Nadalje je v prvem odstavku 122. člena ZPIZ-2 določeno, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Drugače povedano, se zavarovancu delno nadomestilo izplačuje od dneva, ko mu delodajalec na podlagi ugotovljene preostale delovne zmožnosti in z odločbo priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu. Od tedaj dalje, torej od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, se delovnemu invalidu delno nadomestilo skladno z določbo 122. člena ZPIZ-2 tudi izplačuje in vse dokler opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Po 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je svoj poklic delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Svoj poklic torej poleg dela na delovnem mestu, na podlagi katerega je bila oseba vključena v zavarovanje, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.
ponovna odmera starostne pokojnine - rok za vložitev zahteve - materialni prekluzivni rok - notranji odkup delnic
Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnik je zahtevo vložil 14. 2. 2017, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla. V zvezi z naravo tega roka, torej da gre za prekluzivni materialni rok po preteku katerega pravica ugasne, se je pritožbeno sodišče že izjasnilo v več zadevah. V sporni zadevi revizija podjetja, ki ga navaja tožnik do izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS ni bila opravljena. V tem primeru pa je bilo potrebno, da sama stranka v roku 60 dni po objavi ustavne odločbe, torej do 29. 6. 2015 zahteva revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter zahteva ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Po izteku navedenega roka, kot je to podano tudi v sporni zadevi pa tožnik ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine. Za ponovno odmero pokojnine tudi niso izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2, saj je od vročitve dokončne odločbe tožniku o priznanju pravice do starostne pokojnine pa do vložitve zahteve za ponovno odmero pokojnine preteklo več kot deset let.
III. kategorija invalidnosti - poklicna rehabilitacija
S pogodbo o poklicni rehabilitaciji se določijo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, pri čemer sta zavarovanec in izvajalec poklicne rehabilitacije toženi stranki dolžna poročati o izvajanju in poteku poklicne rehabilitacije najmanj vsakih 6 mesecev (tretji in peti odstavek 77. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi je odločilno dejstvo, da je tožena stranka odstopila od sklenjene pogodbe, saj tožnik ni izpolnjeval prevzetih obveznosti. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je celo izrazil željo po spremembi programa šolanja. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da izobraževanja ni mogel zaključiti zaradi zdravstvenih razlogov. Pa tudi če bi bili ti razlogi podani, bi moral o teh razlogih najprej obvestiti toženo stranko. Tožnik ni uspešno zaključil poklicne rehabilitacije, zato je tožena stranka odstopila od sklenjene pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Posledično tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja.
V konkretnem primeru ni podano nobeno od dejanskih stanj iz 53. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je ob izpolnjevanju ostalih pogojev mogoče vdovi pravico do vdovske pokojnine med drugim priznati le: če je do moževe smrti bila popolnoma nezmožna za delo, ali; če je popolnoma nezmožna za delo postala v enem letu po njegovi smrti, oz. če je popolnoma nezmožna za delo postala med trajanjem pravice do vdovske pokojnine kot uživalka pravice ob otroku, do katerega je imela dolžnost preživljanja.
delo s krajšim delovnim časom - denarno nadomestilo
Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje je podana v 1. odstavku 82. člena v zvezi s 86. členom ZPIZ‑2. Po slednji določbi ZPIZ-2 se zavarovancem s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko zagotavlja pravica do delnega nadomestila (1. odstavek), v nadaljnjih odstavkih pa urejen način in odstotki odmere denarne dajatve. Vendar je za rešitev konkretnega primera bistven tudi 1. odstavek 122. člena ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.
Seveda je potrebno ločiti pogoje za priznanje pravice do delnega nadomestila in pogoje za izplačevanje navedene denarne dajatve. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ti niso vedno identični.
Pri odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej II. ali III. kategorije invalidnosti je potrebno ločiti med vsebinskimi pravicami, med katere sodijo pravica do poklicne rehabilitacije (členi 70-80), pravica do premestitve (81. člen) in pravica do dela s krajšim delovnim časom, najmanj štiri ure dnevno (82. člen) ter ustreznimi denarnimi dajatvami (začasno nadomestilo; pravica do nadomestila za invalidnost; pravica do delnega nadomestila).
Navedenih določb ZPIZ-2 sodišče prve stopnje, kljub poslabšanju že ugotovljene II. kategorije invalidnosti ni uporabilo. Odredilo je le, da o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost, torej denarni dajatvi odloči toženi zavod, ne da bi glede na izkazano poslabšanje II. kategorije invalidnosti zaradi potrebne dodatne omejitve pri delu, odločilo o pripadajoči vsebinski pravici.
I. kategorija invalidnosti - svoj poklic - popolna izguba delovne zmožnosti - izvedensko mnenje
Mnenje sodne izvedenke predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila.