III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.
Pomeni, da se tožniku, invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznajo v primeru takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. oziroma uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
III. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik potrebuje določene fizične in tudi časovno razbremenitev, vendar pa ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim 6‑urnim delovnim časom ter zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje oziroma I. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne temelju te kategorije
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. Gre za institut izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe v t.i. nepravi obnovi postopka, uzakonjeni le v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ga ZUP ne pozna. Po 183. členu ZPIZ-2 tako lahko pristojna enota zavoda razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, če je bila z njo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca. O nepravi obnovi postopka je mogoče odločati v 10‑ih letih od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (2. odst.), odločba pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odst.).
Ker je bila odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14, Up‑1169/12-24 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60-dnevni rok za vložitev zahtev potekel 29. 6. 2015. Zahteve, vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica uveljavljanja revizije podatkov.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3, 61.. ZZZDR-UPB1 člen 12.
vdovska pokojnina - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost
V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Zgolj to, da je pokojni v postopku upravičenosti do varstvenega dodatka podal izjavo, da s tožnico nista v zunajzakonski skupnosti, na obstoj zunajzakonske skupnosti ne more vplivati. Podana je bila namreč izključno z namenom pridobitve pravic iz javnih sredstev, ki pa niso predmet tega postopka, in v letu 2011, ki tudi sicer v tem sporu glede na to, da je pokojni umrl 16. 11. 2016 sploh ni pravno relevantno obdobje.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, je torej pravilen. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, v katerem bo toženec odločil o pravici do vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, če bo ta za tožnico ugodnejši.
sorazmerni del starostne pokojnine - zakonske zamudne obresti
Po sodni praksi pritožbenega sodišča je specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ, po katerem dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.
Z 99. členom ZPIZ-2 je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo med drugim zagotovljena tudi uživalcem starostne pokojnine, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Po 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, uživalec pravice ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja.
Po 2. odstavku 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar uživalec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine prej naštetih osnovnih življenjskih potreb ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalni nadzor. Slednje stanje pa je glede na 2. odstavek 102. člena ZPIZ-2 podano le, ko težji kronični psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo, ker je izgubil realitetno kontrolo in zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni sam ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.
ZPIZ-2, niti ostali zakoni s področja socialne varnosti ne urejajo vprašanje zamude in upravičenosti do zakonskih zamudnih obresti, ko zaradi nezakonitosti in nepravilno pride do odprave posamičnih upravnih aktov in priznanja denarne dajatve ali dajatve v višjem znesku šele s sodno odločbo. Gre za popolno pravno praznino, ki jo je potrebno napolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumentacijo. Navedbe tožene stranke, da zadevo ureja 197. člen ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti v smislu pritožbenih navedb. 197. člen ZPIZ-2 ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. Ne ureja pa zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Tako je potrebno to določilo uporabiti v povezavi s 378. členom OZ, smiselno tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana, ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celo ali delno odpravljena, ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.
Tožena stranka je tožniku sporno zahtevo utemeljeno zavrgla, saj je bilo o njegovi zahtevi za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 zaradi neupoštevanja nadur v pokojninsko osnovo že pravnomočno odločeno.
Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je ponovno presojalo, kdaj je pri tožniku prišlo do invalidnosti (II. kategorije invalidnosti), in da je ponovno odločilo tudi o datumu, od kdaj dalje gre tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V pravnomočno odločbo se namreč lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, za kar pa v predmetni zadevi ni šlo.
Dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, to je obstoj III. kategorije invalidnosti, je v konkretnem primeru podan tudi po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev popolnega dejanskega stanja namreč pridobilo še izvedensko mnenje izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista ortopeda. Izvedenski organ je menil, da je pri tožniku od spornega dne zaradi posledic bolezni v višini 50 %, poškodbe zunaj dela v višini 25 % in pri delu v višini 25 % podana III. kategorija invalidnosti. Ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je avtoelektrikar z omejitvami.
Nenahajanje tožnika v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, ne pomeni, da pri notranjem odkupu delnic s potrdili za neizplačan del neto plač, ni sodeloval. Lastninjenje po 6. alineji 7. odstavka 25. člena ZLPP z izdajo potrdil za neizplačan del neto osnovnih osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki so jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določale kolektivne pogodbe dejavnosti, je bil le eden od možnih načinov plačila delnic.
Med druge načine lastninskega preoblikovanja je potrebno šteti tudi možnost iz 2. alineje 7. odstavka 25. člena ZLPP. Torej plačilo delnic z obračunom za neizplačan del osebnih dohodkov po poravnavi davkov in prispevkov, če so se zaposleni s tem strinjali.
Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je v III. kategorijo invalidnosti mogoče med drugim zavarovanca razvrstiti le, če več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.
Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Skladno z 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 je osnovni pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine nastanek I. kategorije invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
ZPIZ-2 člen 27, 39a.. ZZZPB člen 20.. ZPIZ člen 202, 202/1.
delna starostna pokojnina - pokojninska doba - delavec - delovno razmerje
V spornem obdobju je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, z zavarovalno podlago 001, kot delavec v delovnem razmerju. Torej ni bil oseba, ki bi bila dolžna obračunavati in plačati prispevke sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajale. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi 13. člena ZPIZ/92, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Ker pa je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi tisto obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 štejejo v pokojninsko dobo.
ZPIZ-2 člen 133, 133/1, 140, 140/1, 140/2.. ZPIZ-1 člen 191.
starostna pokojnina - odmera starostne pokojnine
ZPIZ-2 v prvem odstavku 133. člena določa, enako pa je bilo določeno tudi v 191. členu ZPIZ-1 in v določbah ZPIZ/92, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili zanj plačani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Na podlagi prvega odstavka 140. člena ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa navedene podatke zagotavljajo v skladu s tem zakonom pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco. To pa pomeni, da je bil tožnik tisti, ki je bil v skladu s citirano določbo dolžan sam zase poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem posredovati tožencu.
ZPIZ-2 člen 129.. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 17.. ZKZ-73 člen 30, 37, 39.
pokojninska doba - starostno zavarovanje kmeta
Pogoji za priznanje časa, prebitega v starostnem zavarovanju kmetov, v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo so tako naslednji: kmet se kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot s svojim edinim ali glavnim poklicem; kmet je bil zavezanec za davek od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti; morali so biti plačani vsi prispevki iz naslova starostnega zavarovanja kmetov.
Tožnik ne izpolnjuje niti pogojev iz 165. člena ZPIZ/83, po katerem se v pokojninsko dobo zavarovancu iz 10. in 11. člena tega zakona - prevzemnik kmečkega gospodarstva, kot zavarovalna doba všteva tudi čas opravljanja kmetijske dejavnosti, saj mora biti oseba ob vložitvi zahteve zavarovana na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. S strani sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob vložitvi zahteve zavarovan na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti ter tako ne izpolnjuje že prvega izmed komulativno določenih pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.
ZMEPIZ-1 člen 31, 31/1, 78, 79, 82.. ZPIZ-2 člen 6, 13, 13/2, 16, 18, 18/3, 22, 130, 177, 177/3.. ZPIZ-2B člen 37.
lastnost zavarovanca - status študenta - poslovodenje - družbeništvo
Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo 3. odstavka 18. člena ZPIZ-2 šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena. Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage.
Čeprav je tožnica v letu 2016 in 2017 opravljala študentsko delo in od plačila plačevala tudi prispevke, pogoji za zavarovanje na temelju 18. člena ZPIZ-2 sploh niso bili izpolnjeni, saj je bilo zavarovanje po tej podlagi zaradi sočasnega družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda, ki je podlaga za prednostno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, izključeno. Ker torej tožnica od 1. 4. 2017 dalje ni bila vključena v obvezno zavarovanje po nobeni podlagi, sočasno pa je bila od 14. 12. 2015 do 25. 4. 2017 družbenica in poslovodja zasebnega zavoda, je imel toženec v 37. členu ZPIZ-2B podlago za ugotovitev lastnosti zavarovanca na temelju 16. člena ZPIZ-2 od 1. 4. 2016 do 25. 4. 2017.