Ker je izvedenec tudi po stališču pritožbenega sodišča na sporno vprašanje prepričljivo odgovoril in pojasnil, da do napake, kot jo zatrjuje tožnik, ni prišlo, so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
V obravnavanem predsodnem postopku je bilo sicer pravilno ugotovljeno, da se dejansko stanje glede zavarovalne dobe, ki jo je pokojni dopolnil pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ni spremenilo. Vendar pa sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da se je spremenila pravna podlaga, saj je 1. 1. 2013 začel veljati ZPIZ‑2. Čeprav ZPIZ-2 v odnosu na ZPIZ-1 zaostruje pogoje za vdovsko pokojnino tako na strani umrlega zavarovanca, kot zavarovanih družinskih članov, za pritožbeno rešitev zadeve to ni odločilno. Navedena pravna in dejanska vprašanja, vključno zaradi zatrjevanja slabšega zdravstvenega stanja bo v ponovljenem upravnem postopku razčistila in se do njih vsebinsko opredelila tožena stranka.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu - zavrženje tožbe
Tožnik je sodišču posredoval dve odločbi in sicer prvostopenjsko odločbo z dne 1. 6. 1993 in prvostopenjsko odločbo z dne 21. 7. 2011. V tem primeru gre za pravnomočne prvostopenjske odločbe, zoper katere tožba ni dopustna. Sodišče prve stopnje je zato tožbo na podlagi 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja kot tudi iz izpovedi obeh zaslišanih izvedencev izhaja ugotovitev, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, in da torej niso izpolnjeni pogoji določeni v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 za ugotovitev invalidnosti.
Na podlagi prepričljivih razlogov, ki jih je ugotovil izvedenski organ, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožnici zdravljenje v smislu prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in da zato pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti ter tožbeni zahtevek zavrnilo.
Pri tožniku do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo ob že omenjenih stvarnih razbremenitvah. Ker ni izkazanega poslabšanja zdravstvenega stanja ni dejanske podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na temelju 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 in posledično niti pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Sodišče prve stopnje, ki v skladu z določbo 81. člena v zvezi z 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, na podlagi stanja do dokončne odločbe.
V obravnavani zadevi je podan zakonski dejanski stan iz 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ni izkazan zakonski dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, po kateri je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti. Torej zavarovance, pri katerih gre za popolno izgubo delazmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Takšne spremembe zdravstvenega stanja pa pri tožnici do 21. 6. 2017, ko je bil končan obravnavani upravni postopek, zagotovo niso dokazane.
Invalidnost je po ZPIZ-2 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tem se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno uposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - zavrženje zahteve
V sporni zadevi ni bilo izpolnjenih z zakonom določenih pogojev, da bi tožena stranka zadevo ponovno obravnavala po vsebini. ZUP v četrtem odstavku 129. člena namreč določa, da organ najprej preizkusu zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno in je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. V sporni zadevi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni na strani pokojnega zavarovanca se niso spremenili, enako tudi ne pravna podlaga. V tem primeru pa ni pravne podlage, da bi tožena stranka ponovno odločala o isti zahtevi. Spremembe pri tožnici (starost oziroma bolezen) pa glede na to, da že en od osnovnih pogojev (na strani pokojnega zavarovanca) ni izpolnjen, na rešitev zadeve nimajo nobenega vpliva.
dodatek za pomoč in postrežbo - zakonske zamudne obresti - pravna praznina - pokojninska dajatev
V konkretnem primeru je ob smiselni uporabi 197. člena ZPIZ-2 potrebno o vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih šteti, da je tožena stranka po izteku 60-ih dni od vročitve nezakonitega prvostopenjskega posamičnega upravnega akta zašla v zamudo z izplačilom razlik med dodatkom za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in dosojenim višjim dodatkom za zadovoljevanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Za razlike mesečnih zneskov, zapadlih v plačilo do 2. 10. 2017 je dolžna obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od 3. 10. 2017 dalje do plačila, od vseh vnaprej dospevajočih razlik pa od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike dodatka v plačilo do plačila.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 5.. ZPIZ-2 člen 406, 406/4.. ZMEPIZ-1 člen 115.. ZMEPIZ-1A člen 7.. ZPIZ-2B člen 37, 37/1.
vključitev v obvezno zavarovanje - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - lastnost zavarovanca
V konkretnem primeru gre za uskladitev lastnosti zavarovanca po 406. členu ZPIZ-2 in 37. členu ZPIZ-2B. Po četrtem odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku 1 leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Rok iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-1 je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 spremenjen tako, da je bil prehodno podaljšan in uskladitev statusa zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Kasneje je bil ta rok s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A) podaljšan do 31. 12. 2015 ter zavodu dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Še kasneje pa je ZPIZ-2B, ki je začel veljati 1. 1. 2016, v prvem odstavku 37. člena določil, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 pod pogojem, da v roku 30 dni po uveljavitvi tega zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim tretjim odstavkom 116. člena zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko, od uveljavitve tega zakona dalje.
starostna pokojnina - izpolnitev pogoja pokojninske dobe
Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja, hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo razmerja do drugih zaposlenih, ter pravilno zaključilo, da toženec tožnici v pokojninsko dobo neupravičeno ni štel le obdobja od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011, čeprav niso bili plačani prispevki, saj je bila tožnica v tem obdobju že prijavljena v zavarovanje s podlago 001. Ker pa je ugotovilo, da tudi z upoštevanjem dodatne dobe od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011 tožnica ne bi izpolnila pogoja pokojninske dobe 38 let, je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.
Pravice vojnih veteranov so določene v 5. členu ZVV, med drugim je v točki 8. 5. člena določena kot pravica vojnih veteranov tudi priznanje pokojninske dobe. V 21. členu je določeno, kateremu vojnemu veteranu gre pravica do pokojninske dobe in v kakšnem trajanju. V zvezi s tem tretji odstavek 21. člena ZVV določa, da se pokojninska doba kot posebna doba za čas, prebit v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana, vojnemu veteranu iz 6. in 7. alineje 2. člena tega zakona šteje v dejanskem trajanju, če je bil vojni veteran vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma v dvojnem trajanju, če vojni veteran v tem času ni bil zavarovan po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pokojninska doba je po citirani določbi ZVV torej priznana samo nekaterim vojnim veteranom, ne pa vsem osebam, ki imajo status vojnega veterana. Pokojninska doba se kot posebna doba prizna samo vojnemu veteranu iz 6. in 7. alineje 2. člena tega zakona.
Tožnik ima tudi status vojnega veterana kot pripadnik bivše Jugoslovanske ljudske armade, ki je po nalogu pristojnih organov Republike Slovenije od 17. 5. 1990 do 26. 6. 1991 izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist Republike Slovenije in ima tako status vojnega veterana po šestem odstavku 2.a člena ZVV. Navedeni status pa mu po določbi tretjega odstavka 21. člena to obdobje ne šteje kot pokojninsko dobo, kot posebno dobo.
ZPIZ-2 člen 39, 86, 86/2, 86/2-1, 86/2, 86/5, 87, 87/1, 87/2, 429, 429/3.. ZDR-1 člen 114, 116.
nadomestilo za invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Ker tožnica ni sodila v varovano kategorijo delavcev in ni uživala posebnega varstva, ji ne glede na pravni pouk v odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovnega razloga, ni mogoče očitati opustitve varstva pravic in opustitev šteti kot podajo soglasja k prenehanju delovnega razmerja. Dodatno, ker ZPIZ-2 ne določa posebnega pogoja po uveljavitvi sodnega varstva zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri ugotavljanju pogojev za priznanje delnega nadomestila, ni mogoče šteti, da je tožnici prenehalo delovno razmerje po njeni krivdi ali volji oziroma sporazumno. To pa pomeni, da skladno z določbo 86. člena ZPIZ-2 tudi niso izpolnjeni pogoji za znižanje delnega nadomestila za 30 %, kot je to storil toženec.
Pastorki, vnuki in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec pred smrtjo preživljal, so eksplicitno določeni le kot upravičenci do družinske pokojnine v 1. odstavku 55. člena ZPIZ-2. V 3. alineji 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 pa pastorki niti druge osebe iz 1. odstavka 55. člena ZPIZ-2 niso vključene med osebe, v razmerju do katerih bi lahko vdova pridobila pravico do vdovske pokojnine. Stališče sodišča prve stopnje, da je vdovi mogoče priznati vdovsko pokojnino po otroku, ki ni njen otrok, temveč pastorek, torej otrok pokojnega moža, četudi ima do njega dolžnost preživljanja, je zmotno in zato ni sprejemljivo.
invalidnost - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izvedenskim mnenjem in dodatnim zaslišanjem člana izvedenskega organa razčistilo bistveno vprašanje, kdaj je bilo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2 pri tožniku podano takšno dokončno zdravstveno stanje, ki ga ni bilo mogoče odpraviti niti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in ugotovljen funkcionalni status, ki je za oceno invalidnosti in torej tudi datum njenega nastanka predvsem pomemben, ta pa pri tožniku pred podano oceno na invalidski komisiji I. stopnje, ko je bil tožnik tudi pregledan, ni bil ugotovljen, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje utemeljeno v celoti sprejelo.
ZPIZ-2 člen 109, 392, 392/1.. ZPIZ-1 člen 110, 110/3, 119, 421, 425, 426.
vdovska pokojnina - družinska pokojnina
Tožnica ob smrti pokojnega zavarovanca ni dopolnila 53 let, da bi lahko pravico do vdovske pokojnine obdržala trajno, prav tako ni dopolnila 48 let, da bi lahko pridobila tako imenovano čakalno pravico in bi vdovsko pokojnino uveljavila, ko bi dopolnila zahtevanih 53 let. Tožnica je ob smrti pokojnega zavarovanca začela skupaj z otrokom prejemati družinsko pokojnino, ki jo je prejemala do odpada zadnjega družinskega člana, to je do 31. 8. 2009. Na ta dan pa je dopolnila starost 46 let in 7 mesecev, tako da ne izpolnjuje pogoje, določene v 110. členu ZPIZ-1.
invalidska pokojnina - sporazum o socialnem zavarovanju med republiko slovenijo in bosno in hercegovino
Tožnica je dopolnila le 7 let, 2 meseca in 28 dni slovenske pokojninske dobe ter 4 mesece in 22 dni hrvaške pokojninske dobe. Z dopolnjeno pokojninsko dobo ji kljub nastali invalidnosti pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
ZPIZ-2B člen 37, 37/3, 116.. ZPIZ-2 člen 15, 16, 406, 406/4.
sorazmerni del pokojnine
Vključitev v obvezno zavarovanje po uradni dolžnosti za 10 ur tedensko po 16. členu ZPIZ-2 ima za posledico izplačevanje sorazmerno nižjega zneska pokojnine.