Bistvo pravice do pokojnine je pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Nedvomno so delavci in delodajalci dolžni plačevati prispevke tudi od plačila za delo preko polnega delovnega časa. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih časovnih obdobjih različno določali zgornjo omejitev dovoljenih ur dela preko polnega delovnega časa, plačila zanje pa so se na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštevala v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu.
Tožnica je zatrjevala in dokazala obstoj odločilnih dejstev, torej, da je v spornem obdobju opravljala delo preko polnega delovnega časa, in da se je to delo po takratnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj, saj v nasprotnem primeru za tako delo niti ne bi dobila plačila niti ne bi bili plačani prispevki.
starostna pokojnina - nadurno delo - pokojninska osnova - višina
Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu. Podatki se zbirajo v matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sporočene podatke je bila tožena stranka oziroma njeni predniki dolžna preverjati v postopku revizije. Preverjanje pa mora biti tako v korist kot tudi v škodo posamezne stranke. Če so podatki v obrazcih napačni, so za odmero pokojnine odločilni prejemki in od njih plačani prispevki, kar lahko zavarovanci dokazujejo.
Tožnik je opravljal delo, ki se je po tedanjih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. V takem primeru pa je potrebno dohodek, izplačan za nadure, od katerih so bili tudi plačani prispevki, upoštevati pri odmeri pokojnine.
Dokler delodajalec tožnici ni zagotovil dela na delovnem mestu, ki ustreza novo priznanim omejitvam, je tožnici še vedno zagotavljal opravljanje dela na delovnem mestu, ki ustreza omejitvam po prejšnji invalidski odločbi in je tako bil začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost po novi invalidski odločbi odvisen od začetka dela na drugem delovnem mestu, ki ustreza novim stvarnim omejitvam in takrat je tudi konec izplačevanja nadomestila za invalidnost na podlagi prejšnje invalidske odločbe. Ta je torej odvisen od prenehanja dela na delovnem mestu v skladu s prvotno invalidsko odločbo.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1.. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3.
invalidnost
Po sodni praksi je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Novo pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku v času do 7. 2. 2013 oziroma pred 29. 5. 2014 ni bilo invalidnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pred 29. 5. 2014.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici, poleg že v predsodnem upravnem postopku priznanih fizičnih razbremenitev, časovna razbremenitev ni utemeljena.
ZPIZ-2 člen 133, 158, 159.. ZPIZ-1 člen 228.. ZDavP-2 člen 93, 93/4, 94.
starostna pokojnina - sorazmerni del - samostojni podjetnik - davki in prispevki - zavarovalna doba
Skladno s 133. členom ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Kot to izhaja iz ugotovitve tožene stranke, tožnik nima dovolj zavarovalne dobe (skupna zavarovalna doba, tako dopolnjena v Republiki Avstriji kot tudi Republiki Sloveniji namreč znaša 29 let in 14 dni). Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev, določenih v 27. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, saj nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe, je tožena stranka njegovo zahtevo za priznanje omenjene pravice z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila.
invalidnost - vzrok invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - bolezen - načelo materialne resnice
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je vzrok invalidnosti (ali je podana tudi poklicna bolezen) dejansko vprašanje, ki spada v strokovno področje izvedenca medicine dela, prometa in športa.
ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 29, 202, 398, 398/2.. ZPIZ-2B člen 18, 39a.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Ker se določba 39.a člena ZPIZ-2B glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine nanaša na pogoje po tem zakonu, to je na pogoje po splošnih predpisih, pogojev po splošnih predpisih, določenih v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2 pa tožnik nedvomno ne izpolnjuje, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in kot pravilni in zakoniti potrdilo izpodbijani odločbi toženca.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti - vzrok invalidnosti
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da ima tožnica skupno dopolnjene 6 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe, pravilno zaključilo, da še vedno ne izpolnjuje potrebne gostote 8 let pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 4. 7. 2014 je tožnica dopolnila 44 let starosti oziroma 24 delovnih let, tako da skladno z določbo 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 znaša 1/3 od tega 8 let. Dobe v takšnem trajanju pa tožnica nedvomno ne izpolnjuje, s tem pa tudi ne pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.
Pritožba v delu, ki se nanaša na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljena. Za pritožbeno rešitev zadeve v tem delu je namreč edino relevantno, da se je tožnica eksplicitno strinjala s toženčevim obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti v določenem znesku, torej v znesku, kot ga je sodišče prve stopnje tudi priznalo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da podredni tožbeni zahtevek, postavljen 13. 1. 2001 v drugem socialnem sporu, ne predstavlja zahteve za novo odmero pokojnine v smislu obravnavane ustavne odločbe, zato ji pred 1. 7. 2011 ni mogoče priznati višjega sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZPIZ-2 člen 27, 29, 38, 39a, 202, 398, 398/2.. ZPol člen 87.. ZPIZ-1 člen 36.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina - pokojnina po posebnih predpisih
Glede na prvi odstavek 39. a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37.. ZPIZ-1 člen 67.
invalidska pokojnina
Tožnik na dan uveljavitve Sporazuma o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo (Sporazum) 1. 8. 2008 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela. Skladno z določbo 37. člena Sporazuma tako dajatev, invalidska pokojnina, ki je bila tožniku priznana v BIH tudi na podlagi Sporazuma, še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH. To pa pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma, na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
Sporna odločba toženca, ki je postala dokončna, ne temelji na sodbi, ki bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Zato obnovitveni razlog po 3. točki 260. člena ZUP ni podan. Odločba se prav tako ne opira na kakšno predhodno vprašanje, ki bi ga pristojni organ pozneje v bistvenih točkah drugače rešil tako, da tudi ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP.
Ker toženec sporne zadeve ni presojal tudi na podlagi 183. člena ZPIZ-2, je odločitev z izpodbijanima odločbama, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, najmanj preuranjena. Na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke, na katero se sklicuje tožnik, bo toženec kot pristojen organ v postopku t.i. nepravne obnove postopka preveril tožnikovo delazmožnost in sicer, ali je zmožen za poklicno rehabilitacijo oziroma, za katero delo je zmožen brez poklicne rehabilitacije glede na že ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti.
ZPIZ-2B člen 7, 18, 39a.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 29, 202, 398, 398/2.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.
ZPIZ-2 člen 25, 25/4, 108, 108/1, 108/2.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 5.
starostna pokojnina
Prav to, da je bila tožnica na podlagi delovnega razmerja vključena v obvezno zavarovanje, četudi je po zatrjevanju na podlagi angleške nacionalne zakonodaje že izpolnila pogoje za upokojitev, je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da ji, čeprav izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, te pravice ni mogoče priznati.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/3, 27/5, 29, 37, 38, 38/2.. ZPIZ-1 člen 189, 199.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina - pokojninska doba - vštevanje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti v zavarovalno dobo
Inštitut pokojninske dobe brez dokupa je bil uveden z ZPIZ-2. Zavarovalne dobe zaradi skrbi za otroka v prvem letu starosti ni mogoče šteti v to dobo.
Dobe po 189. členu ZPIZ-1 ni mogoče enačiti z inštitutom pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Po uveljavitvi ZPIZ-2B pa je definirana kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani za obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti in obdobja delovnega razmerja v tujini, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba pa je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Po sodni praksi se v pokojninsko dobo brez dokupa poleg časa skrbi v prvem letu otrokove starosti, ne more šteti niti prostovoljne vključitve v zavarovanje, podaljšanega zavarovanja, nobenega dokupa, ipd.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
invalidska pokojnina - II. kategorija invalidnosti - pokojninska doba - datum nastanka invalidnosti
Priznanje pravice do invalidske pokojnine je v primeru, da je II. kategorija pri zavarovancu ugotovljena zaradi bolezni pogojena z izpolnitvijo zahtevane pokojninske dobe in sicer, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna dela kot polna leta.
Pokojninska doba in izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine se ugotavlja na dan nastanka invalidnosti.
nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - preplačilo - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - neupravičena obogatitev
Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo zgolj prvi odstavek odločbe z dne 28. 10. 2015, ker je bilo odločeno, da tožnici s 1. 3. 2014 preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Ni pa upoštevalo drugega odstavka navedene odločbe iz katerega izhaja, da se je izplačevanje nadomestila plače ustavilo šele z dnem 28. 10. 2015, torej z dnem, ko je bila izdana omenjena odločba. Ker je bilo izplačevanje ustavljeno šele z 28. 10. 2015 to pomeni, da v zadevi ne gre niti za stanje, da se podlaga ne bi uresničila, niti ta podlaga vse do 28. 10. 2015 ni odpadla. Izrek je postal pravnomočen in na podlagi veljavnega pravnega naslova se je tožnici izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru pa do preplačila vse do 28. 10. 2015 ni prišlo.