INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00010252
ZDSS-1 člen 63, 72, 72/2, 75.. ZUP člen 7, 222, 222/4, 255.. ZPIZ-2 člen 196, 196/1.. OZ člen 131, 131/1.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - zavrženje dela tožbe - molk organa - odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - protipravno ravnanje
V konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Tožnica ni izkazala, da je izpolnila pogoje za vložitev tožbe zaradi molka organa. Sodišče prve stopnje pogojev za molk organa po določbi četrtega odstavka 222. člena v zvezi z določbo 255. člena ZUP, niti pogojev po drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, ni ugotavljalo.
Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožnici, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, to je delavcev tožene stranke, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka, kar je poudarilo tudi že sodišče prve stopnje, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
ZPIZ-2 člen 27, 27/3, 27/5, 391, 394, 394/1, 394/4.. ZPIZ-1 člen 36, 36/1.
starostna pokojnina
Prvi odstavek 394. člena ZPIZ-2 se nanaša na zavarovance, ki so bili na dan 31. 12. 2012 uživalci denarnega nadomestila. Pri tožnici ne gre za zavarovanko, ki bi bila vključena v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki bi jih plačeval zavod za zaposlovanje, saj je bila tožnica vključena prostovoljno v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica tudi ni imela statusa delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, zato ne more biti upravičenka iz četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ter tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, v zvezi z določili 394. člena ZPIZ-2.
V primeru tožnice je izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po določbah 52. in 53. člena ZPIZ-2. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to ali je tožnica v obravnavanem obdobju poleg sorazmernega dela starostne pokojnine upravičena tudi do dela vdovske pokojnine glede na reaktivacijo tožnice. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ima tožnica še vedno priznano starostno pokojnino in da ima v tem primeru, glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2, še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Zakon izrecno ne določa, da bi v primeru kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine. Zakonska določba je jasna in v tem primeru ne potrebuje dodatne interpretacije.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - nezadostna trditvena podlaga
Spor v predmetni zadevi se nanaša na odškodninski zahtevek tožnice zoper toženo stranko iz naslova nepravočasnega odločanja tožene stranke o pritožbah tožnice zoper izdane odločbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala dokazati višino vtoževane nematerialne škode, jo po posameznih postavkah konkretno opredeliti. Zgolj navedba, da je hodila k psihiatrinji, še ne izkazuje vtoževane nematerialne škode. Enako velja za višino materialne škode.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - poslabšanje zdravstvenega stanja - nova invalidnost
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri tožniku do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in nastanka nove invalidnosti, po že ugotovljeni invalidnosti od 11. 4. 2013, pri tožniku ni prišlo in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.
starostna pokojnina - ponovna odmera - delnice podjetja
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe 5. 11. 2015 invalidnosti še ni bilo mogoče ugotoviti, saj ni bilo na razpolago medicinske dokumentacije, ki je dejansko podlaga za ugotavljanje invalidnosti. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik takšno dokumentacijo dostavil. Vso dokumentacijo, ki jo je tožnik dostavil se nanaša na obdobje po 5. 11. 2015, torej gre za dokumentacijo, ki jo v izvedenem invalidskem postopku ni mogoče upoštevati.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 29, 398, 398/2.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.
Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 resda določa, da sme zavod terjati odškodnino ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih. Vendar ta določba še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožeča stranka od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za čas poklicne rehabilitacije in stroškov izobraževanja. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.
V zvezi z vprašanjem, ali sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča RS in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere, vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je v izvedenih dokazih, zlasti v mnenju izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialistke psihiatrinje, enako pa tudi v obeh mnenjih invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku, imelo dovolj prepričljive podlage za zaključek, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po tej določbi se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.
Pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, zato je utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 178, 178/1, 178/2.. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.
invalidnost - telesna okvara - zaključeno zdravljenje
V konkretnem primeru je toženec očitno štel, da je medicinska dokumentacija popolna, saj iz dokumentacije ni razvidno, da bi se zahtevala dodatna medicinska dokumentacija in tudi obe invalidski komisiji sta zadevo obravnavali. Ostalo pa je v tem postopku in za ta postopek nerazčiščeno bistveno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do invalidnosti oziroma telesne okvare. Ker je to vprašanje ostalo nerazčiščeno že v predsodnem postopku, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijane odločbe toženca odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Tožnik izpodbija odločitev tožene stranke in zahteva, da ima pravico do starostne pokojnine od 1. 8. 2015 dalje in ne od 1. 8. 2016 dalje. Gre za socialni spor o katerem je v predsodnem postopku odločeno z upravno odločbo tožene stranke. Takšno dokončno odločbo je potrebno priložiti tožbi. Tožnik je bil s sklepom sodišča prve stopnje pozvan, da v roku 15 dni od vročitve sklepa sodišču predloži izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke. Tožnik se po navedenem sklepu ni ravnal, zato ga zadene sankcija, določena v petem odstavku 108. člena ZPP, ki določa, da se v takšnem primeru tožba zavrže.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00008911
ZPP člen 249.. ZPIZ-2 člen 18, 18/3.
izvedenina - nagrada za izvedensko mnenje
V konkretnem primeru je sodni izvedenec medicinske stroke podal izvedensko mnenje. Gre za sodnega izvedenca, ki občasno opravi izvedensko delo za sodišče, hkrati pa opravlja samostojno dejavnost. Po ZDoh-2 se doseženi dohodek šteje za dohodek iz dejavnosti, ki ga je treba nakazati na ločen transakcijski račun, odprt za namene opravljanja dejavnosti, prispevek v višini 8,85 % za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa se ne obračuna, ker sodni izvedenec sam plačuje prispevke iz naslova opravljanja neodvisne dejavnosti.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00008760
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129/4.
ponovna odmera pokojnine - zavrženje zahteve
V sporni zadevi je bila tako o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka znova odločala o ponovni odmeri pokojnine, kot to uveljavlja tožnik.
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/15-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnica je zahtevo vložila 3. 10. 2016, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Zdravljenje je zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Če gre pri tožniku za takšno dokončno zdravstveno stanje ali, da je pri njem potrebno še nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, v postopku ni bilo ugotovljeno, zaključek, da zaradi neopravljenih preiskav in posledično neizkazanega zdravstvenega stanja z izvidi, pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno, pa je zato preuranjen.
Takšnega stanja, da bi prišlo pri tožniku do zmanjšanja delovne zmožnosti in bi lahko opravljal določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno ali da bi prišlo pri tožniku celo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej, da ne bi bil zmožen za nikakršno pridobitno delo, pa pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti. V izvedenih dokazih, zlasti v mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da je tožnik še vedno zmožen za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.