Upoštevaje ustavno odločbo št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 6. 6. 2015 potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 2. 2016 po uradni dolžnosti ponovno odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, ker je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeni sorazmerni del starostne pokojnine priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.
Predmet spora se torej nanaša na ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem delnic v pokojninsko osnovo. V takšnem primeru gre za sodno socialni spor o pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja, za katerega pa, upoštevaje 71. člen ZDSS-1, ni taksne obveznosti.
ZPIZ-2 člen 27, 28, 37, 37/5, 38, 39a, 399.. ZPol člen 87, 87/1.
delna starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona, se mu, če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2. Tožnik pa, kot je bila že pojasnjeno, pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje. Izpolnjevanje pogojev po določbi 399. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPol pa ne pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbah splošnega zakona, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti, o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
Potrebno je ločiti zneske, s katerimi je tožnica vplačala delnice in sodelovala pri notranjem odkupu podjetja od naknadnega nakupa delnic z gotovino, pri čemer pa v tem primeru ni šlo za del plače in omenjeni nakup na ponovno odmero pokojnine nima nobenega vpliva.
Za pravilno odločitev v zadevi je potrebno razčistiti zgolj vprašanje, kakšen znesek je bil tožnici izplačan kot del plače, od katerega so bili tudi plačani prispevki in s katerim je sodelovala pri notranjem odkupu podjetja. Tudi če gre za dobiček, gre v tem primeru še vedno za del plače, kot je bilo to pojasnjeno tudi v drugih primerljivih zadevah kot na primer v zadevi Psp 194/2010 z dne 13. 5. 2010, ko je bila pokojnina zavarovancu ponovno odmerjena, in sicer upoštevaje zneske, ki jih je zavarovanec od leta 1990 do 1993 prejel kot izplačilo zaradi udeležbe v dobičku v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov.
nadomestilo za invalidnost - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - prekoračitev tožbenega zahtevka
Tožnik je s tožbenim zahtevkom, ob odpravi nepravilnih in zakonitih zavrnilnih odločb toženca o pravici do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, priznanje nadomestila, izrecno uveljavljal od 1. 6. 2016 dalje. Ker mu je sodišče prve stopnje pravico do nadomestila za invalidnost, ki mu jo je ob pravilni uporabi materialnega prava edino mogoče priznati, priznalo že od 1. 1. 2013 dalje, mu je prisodilo več, kot je uveljavljal, saj mu je nadomestilo priznalo za daljše obdobje od vtoževanega. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.
ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 28, 29, 39a, 202, 202/8, 398, 399.. ZPol člen 87.
delna starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona se mu, če se zato odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2.
Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč neutemeljeno. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V v četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1.. ZPP člen 247, 247/2.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - predlog za izločitev izvedenca
Tožnik je na naroku za glavno obravnavo navedel, da je bil že pred spornim postopkom pri specialistu ortopedu na pregledu v zasebni ambulanti. Če je torej menil, da je to razlog za izvedenčevo izločitev bi moral že takoj, ko je izvedel za izločitveni razlog, skladno z drugim odstavkom 247. člena ZPP, predlagati izločitev izvedenca. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno predlog kot prepozno vložen zavrglo.
Ob tako ugotovljenem zdravstvenem stanju se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti s pravico do premestitve, in da pri tožnici delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več.
Ker v tožničinem primeru ni izpolnjen pogoj preživljanja in s tem pogoj, določen v 56. členu ZPIZ-2 za pridobitev pravice do družinske pokojnine, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje pravice do družinske pokojnine zavrnilo.
ZPIZ-2 člen 99, 103, 103/3.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrnitev dokaznega predloga - izvedensko mnenje - strokovno vprašanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-233/15-17 z dne 19. 10. 2017 gre pri tovrstnih vprašanjih za medicinsko in ne za pravno vprašanje, saj gre za ugotavljanje medicinskih dejstev. Sodišče za ugotavljanje takšnih dejstev, ki pa so odločilnega pomena za rešitev zadeve, nima potrebnega medicinskega znanja, da bi samo ugotavljalo obstoj okoliščin, določenih v tretjem odstavku 103. člena ZPIZ-2 (ali uživalec potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege). Tožnik je iz navedenega razloga podal dokazni predlog za postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče brez pomoči oseb z ustreznim medicinskim znanjem ne more odločiti o navedenih vprašanjih ter je tako sodišče tožniku z zavrnitvijo predloga za postavitev neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov tožene stranke.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 37.
invalidska pokojnina
Ker je bila tožniku pravica do sorazmernega dela pokojnine pri tožencu priznana z upoštevanjem slovenske, hrvaške in srbske dobe, med tem ko tožnik bosanske zavarovalne dobe nima, in z uporabo tretjega mednarodnega sporazuma, pogoji za preračun oziroma ponovno odmero pokojnine pri tožencu po 37. členu BBHSZ niso izpolnjeni.
ZPIZ-2 člen 391, 391/3, 394.. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 39, 47, 406.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 22/1, 22/2, 25.
višina pokojnine
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pokojninsko osnovo v skladu z 39. členom v zvezi s 406. členom ZPIZ-1 pravilno izračunal na podlagi mesečnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja 1971 do 1993 v višini 772,40 EUR in v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPIZ-2 preračunal s faktorjem 0,732.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00008753
OZ člen 299, 378, 378/1.. ZPIZ-2 člen 197.. ZPIZ-1 člen 94, 161.
nadomestilo za invalidnost - zakonske zamudne obresti
Čeprav je toženec z odločbo z dne 22. 5. 2012 tožnici priznal nadomestilo za invalidnost za nazaj, to je skladno z določbo 161. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-1, vse od 1. 11. 2006, to je od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zamude, ki je nastala pri izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, ni mogoče očitati tožencu in mu posledično v njegovo breme naložiti plačilo zamudnih obresti na podlagi določbe 197. člena ZPIZ-2 v zvezi s 378. členom OZ.
ZPIZ-2 člen 53, 392.. ZPIZ-1 člen 109, 110, 421, 427, 427/4.
vdovska pokojnina - uporaba zakona
Ni sporno, da so pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani umrlega izpolnjeni, niso pa izpolnjeni pogoji na strani tožnice. Tožnica namreč na dan moževe smrti ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1.
Pri tožnici pa prav tako niso izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2, ki z zviševanjem starosti, pri kateri lahko vdova pridobi pravico do vdovske pokojnine, še zaostruje pogoje. Po petem odstavku 53. člena ZPIZ-2 je v letu 2016, ko je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ta starost znašala 55 let oziroma vsaj 50 let za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 55 let. Glede na to, da je bila tožnica ob moževi smrti stara 30 let oziroma, ob prenehanju šolanja zadnjega otroka 44 let in 3 mesece, to pomeni, da pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.