Tožnica je bila s pravnomočno sodbo zaradi nezakonitosti prenehanja reintegrirana v delovno razmerje do 14. 11. 2014. Na podlagi te sodbe je bila tožnici z odločbo z dne 13. 12. 2015 priznana lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na temelju delovnega razmerja od 15. 11. 2012 do 14. 11. 2014. Z odločbo z dne 2. 7. 2015 je bila tožnici priznana pravica do višje starostne pokojnine od 15. 11. 2014 dalje. Vendar je bilo z odločbo z dne 20. 5. 2015, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, izplačevanje starostne pokojnine dejansko ustavljeno šele z 20. 5. 2015. Pomeni, da podlaga za izplačevanje starostne pokojnine ob sočasno pravnomočno priznani pravici do te pokojninske dajatve od 15. 11. 2012 dalje ni odpadla že 15. 11. 2012, temveč kvečjemu šele od 20. 5. 2015 dalje.
invalidska pokojnina - invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana, in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.
Tožnica je zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je edino 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
Glede na ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 21. 3. 2003 dalje.
Napačna odločitev upravnega organa še ne pomeni krivdnega ravnanja njegovih delavcev, niti protipravnega ravnanja. Ugotovljena nezakonitost posameznega upravnega akta sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov, se namreč glede na ustaljeno sodno prakso, zahteva hujše odstopanje od ustaljenega oziroma standardnega postopanja. Takšnega odstopanja od nekega pravnega standarda pa predstavljajo le težje kršitve kot je zloraba, samovolja in podobno.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/3, 406/4, 406/5.. ZMEPIZ-1 člen 115.. ZMEPIZ-1A člen 7.. ZPIZ-1 člen 156.. ZPIZ-2B člen 37, 37/2.
lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja - starostna pokojnina
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
ponovna odmera pokojnine - odločba Ustavnega sodišča - prekluzivni rok
Upoštevaje, da je bila odločba Ustavnega sodišča RS v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev vloženih po izteku navedenega roka ni dovoljeno obravnavati po vsebini. Ker se je 60-dnevni rok iz tretjega odstavka ustavne odločbe iztekel 29. 6. 2015, so zahteve, ki so bile vložene po tem datumu, vložene prepozno.
URS člen 158.. ZUP člen 129, 260, 263, 267, 267/2.
pravnomočnost - obnova postopka - rok za vložitev predloga - vdovska pokojnina
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, priporočeno na pošto oddan 26. 9. 2015, sicer vložen znotraj objektivnega roka treh let, vendar po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Hkrati pravilno zaključuje, da dejstva, ki jih je predlagateljica navajala kot razlog za obnovo, ne predstavljajo obnovitvenega razloga, ki bi lahko pripeljal do drugačnega zaključka, oz. do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine. V predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali dokaz, ki ga tožnica ne bi mogla navajati v pravnomočno procesno končanem postopku na temelju 129. člena ZUP-a, ki tudi sicer ne daje podlage za vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 41, 42, 396, 396/1, 396/3.
I. kategorija invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice od invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 36, 37, 47, 55, 193, 399. ZPIZ-2 člen 394, 394/8.
višina pokojnine - odmera starostne pokojnine
Tožnici je bila starostna pokojnina skladno z določbo 394. člena ZPIZ-2 priznana po določbah ZPIZ-1 (ob upoštevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 36. členu ZPIZ-1), kar pomeni, da je toženec pravilno pri odmeri pokojnine upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki je izrecno določena v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Pokojninsko osnovo je potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine (v konkretnem primeru na leto 2015) s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov.
Tožnica je ob moževi smrti dopolnila 24 let starosti, ob prenehanju pravice do družinske pokojnine otroka pa 46 let starosti. Zakonsko določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti za t. i. čakanje na priznanje pravice ni izpolnila, zato ji je pravica do vdovske pokojnine zakonito prenehala z dnem 8. 3. 2016, njeno izplačevanje pa zakonito ustavljeno za naprej, od izdaje odločbe.
Tožnik s skupno pokojninsko dobo ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe tj. 15 let tako, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo enotno pravo stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej, kar izhaja tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/2014, Up 1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015.
Ker se je 60 dnevni rok iz tretjega odstavka odločbe Ustavnega sodišča RS iztekel 29. 6. 2015 so zahteve, vložene po tem datumu, vložene prepozno. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi, ko je tožnica svojo zahtevo vložila na zapisnik pri tožencu dne 27. 7. 2015. Takšno zahtevo je toženec pravilno s sklepom z dne 2. 11. 2015 zavrgel.
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (I. točka izreka), ker ni zagotavljal tako imenovane neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 (II. točka izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere revizija podatkov ni bila opravljena, omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Ur. l. RS, zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile plačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (III. točka izreka). Citirana odločba US je bila objavljena v Ur. l. RS 30. 4. 2015. 60-dnevni rok se je tako iztekel 29. 6. 2015. Navedeni rok je materialno prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebiti ponovno, višjo odmero pokojnine.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo niti do spremenjene III. kategorije invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Tožnica je res že v letu 1995 vložila zahtevo za ponovno odmero svoje pokojnine, vendar je bila njena zahteva zavrnjena, ne pa zavržena. Ni pa imela odprtega sodnega postopka ali da o njeni zadevi ne bi bilo z dokončno odločbo že pravnomočno odločeno. Tako je potrebno upoštevati njeno zahtevo, ki jo je dala k toženi stranki dne 29. 4. 2015. Upoštevajoč dano zahtevo se ji ponovna odmera pokojnine odmeri s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, torej s 1. 5. 2015.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starost 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost in da bi kot invalid III. kategorije invalidnosti pri starosti 65 let pridobil pravico do invalidske pokojnine.
Vendar pa tožnik tudi, če bi pogoje, določene v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 izpolnjeval in tudi če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, da bi šlo za stanje iz 1. alineje 41. člena ZPIZ-2, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti. Ker je pri tožniku invalidnost nedvomno podana zaradi posledic bolezni, mora tožnik v skladu z določbo 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ob nastanku invalidnosti izpolnjevati tudi pogoje pokojninske dobe (gostota pokojninske dobe) in sicer mora pokojninska doba znašati najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.