Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.
III. kategorija invalidnosti - datum - nove pravice na podlagi invalidnosti
Ob dejstvu, ki je med strankama nesporno, in sicer da je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti z 21. 12. 2015 dalje, je v zadevi odprto vprašanje, od kdaj naprej gredo tožniku nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 126. člen ZPIZ-2. V prvem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je prišlo do spremembe same pravice. V takem primeru pa nova pravica ne pripada že vse od 21. 12. 2015 dalje, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje, temveč upoštevaje drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2016 dalje.
V zadevi je sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je tožnica dolžna toženi stranki vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek. Za odločitev v sporni zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnici tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.
Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.
I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.
ZPIZ-2 člen 19, 21, 123, 396, 396/1.. ZPIZ-1 člen 22, 93, 93/2, 93/3, 93/3-2, 93/6, 159, 159/3, 160, 160/1, 160/1-1..
delna invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Po tretjem odstavku 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Ker je tožnica po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in bila v tem času zavarovana kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, se ji delna invalidska pokojnina ob smiselni uporabi 1. alineje prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1 prizna od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, to je od 1. 10. 2014 dalje.
ZPIZ-2 člen 42.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 20, 20/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - zavarovalna doba - sporazum z bosno in hercegovino
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da posebna doba, priznana iz naslova udeležbe v oboroženih silah BiH ob pravilni razlagi in ob uporabi Mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ni upoštevna.
Tožnik s sešteto pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem in bosanskem nosilcu zavarovanja brez posebne dobe, ki glede na Mednarodni sporazum in po nacionalni zakonodaji nosilca zavarovanja v BiH ni izenačena z zavarovalno dobo, ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 in zato ni pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 66, 68, 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 149.
invalidnina za telesno okvaro - poškodba pri delu - poklicna bolezen
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v prehodni določbi 3. odst. 403. člena ZPIZ-2. Navedena pravna norma povsem jasno in nedvoumno določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesne okvare (TO), lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO) pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 149. člena ZPIZ-1 pridobijo le še za TO, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Takšnega vzroka tožnica ni nikoli zatrjevala in ga v okoliščinah konkretnega primera ne bi bilo mogoče niti dokazati.
ZPIZ-2 člen 14, 14/1.. ZMEPIZ-1 člen 6, 22, 26, 80, 81.. ZDR-1 člen 11.
lastnost zavarovanca
Ni se mogoče uspešno sklicevati na pravnomočnost pravnega razmerja o vpisanih podatkih v matični evidenci, če ta ni odraz objektivnega in resničnega dejanskega stanja. Pravilnost in resničnost vpisanih podatkov mora biti bistvena lastnost vsake uradne evidence, ki jo pri vodenju podatkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja mora zasledovati tudi toženi zavod. Ker imajo izpisi iz uradnih evidenc značaj javne listine, kar velja tudi za izpise podatkov iz matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (87. člen), je že načeloma mogoče vedno dokazovati, da v njej potrjena oz. vpisana dejstva niso resnična.
ZPIZ-2 člen 183, 194.. ZDSS-1 člen 63.. OZ člen 190, 190/3, 191.
sorazmerni del starostne pokojnine - neprava obnova postopka - izredno pravno sredstvo
V konkretnem primeru je tožnica zaradi spremembe, ki vpliva na pravico do prejemanja pokojnine, njen obseg oziroma izplačevanje, prejela v relevantnem obdobju višjo pokojnino, kot ji je bila na podlagi odločbe z dne 18. 5. 2016 priznana. Posledično je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ dolžna preveč izplačano starostno pokojnino tožencu vrniti kot je pravilno odločil v izpodbijanih odločbah.
Tožnica se v obravnavanem primeru neutemeljeno sklicuje na pravilo vračanja, določeno v 191. členu OZ. Pomota pri izplačilu izključuje uporabo 191. člena OZ. Glede na besedno zvezo določeno v 191. členu OZ je potrebna volja izpolnitve, vsako pomotno izplačilo pa izključuje hotenje. Ker za zahtevano vrnitev ni potrebno niti, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da se pomotna štejejo tudi tista izplačila, do katerih pride zaradi nekoordinacije med posameznimi službami.
pravica do pokojnine - ponovna odmera pokojnine - notranji odkup delnic - rok za vložitev zahteve
Tožena stranka je bila torej dolžna v roku 60 dni po objavi odločbe ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za primer, ko revizija podatkov ni bila opravljena. Po odločbi Ustavnega sodišča RS pa v tem primeru lahko zavarovanci sami zahtevajo revizijo podatkov ter novo odmero pokojnine in sicer prav tako v roku 60 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS. Tožničina zahteva je bila vložena po izteku 60 dnevnega roka, kar pomeni, da jo je tožena stranka utemeljeno kot prepozno vloženo zavrgla.
Ker je od vročitve dokončne odločbe tožnici v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine z dne 6. 10. 2003, ki je bila tožnici vročena 13. 10. 2003 preteklo več kot 10 let, tožnica spremembo dokončne odločbe ne more uspešno uveljavljati niti po določbi 183. člena ZPIZ-2.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 in posledično v zvezi z vprašanje, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo.
nadomestilo za invalidnost - skrajšan delovni čas - pogoji za pridobitev pravice do nadomestila
ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) ni odločilno za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 259, 259/1.. ZPIZ-2 člen 111, 111/2, 178, 394.
starostna pokojnina
Zavarovanec lahko zahteva neko pravico takrat ko izpolni pogoje, lahko pa neko pravico uveljavi tudi kasneje. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana (kakor je v primeru tožnice), se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahteve (1. 7. 2015) je tožena stranka tožnici pravilno priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje.
V predmetni zadevi je tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 38, 38/3, 399.
starostna pokojnina
Po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 je za leto 2016 določen splošni pogoj za upokojitev, če zavarovanec izpolnjuje starost 59 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na to, da tožnikova povečana zavarovalna doba znaša 5 let in 10 mesecev, se skladno z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2 starostna meja 59 let in 4 mesece tožniku lahko zniža za 5 let in 10 mesecev na račun benifikacije, in sicer na starost 53 let in 6 mesecev. Tožnik je na dan vložitve zahteve 18. 2. 2016 dopolnil 51 let, 4 mesece in 27 dni starosti in 38 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe brez dokupa. To pa pomeni, da tožnik na dan 18. 2. 2016 ne izpolnjuje niti pogoja pokojninske dobe brez dokupa niti starosti za pridobitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za izplačilo 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2B.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status, in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
ZPP člen 212, 254, 254/3.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/2.
I. kategorija invalidnosti - datum
S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.