KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00014788
KZ-1 člen 206, 206/1. ZKP člen 373.
rop - dejansko stanje
Pritožbena izvajanja o nepopolnosti in pomanjkljivosti sodbe, ker naj bi se opirala samo na izpovedbo priče, ne vzdržijo resne presoje, saj se je sodišče v razlogih sodbe jasno opredelilo tudi do drugih izvedenih dokazov in tudi v povezavi s slednjimi ovrednotilo izpovedbo navedene priče
odškodninska odgovornost imetnika živali - ugriz psa - soprispevek oškodovanca - javni kraj - skrbnost dobrega gospodarja - prepoved povzročanja škode - potrebno varstvo in nadzorstvo
Imetnik psa mora imeti psa ves čas pod kontrolo, posebej, ko gre za javni kraj, kjer je pričakovati, da bodo mimo prihajali tudi ljudje. Pri tem bi moral imeti v vidu, da so ljudje, ki se psov bojijo, pa tudi otroci, ki se ne zavedajo nevarnosti, ki jim lahko preti. Zgolj dejstvo, da imaš psa na povodcu (ne glede na njegovo dolžino) ne pomeni, da imaš tudi kontrolo nad njim. Povodec je namreč zgolj sredstvo za obvladovanje psa.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009919
ZDR člen 184.. OZ člen 131.. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - kooperacijska pogodba - gradbeni podizvajalec - glavni izvajalec
Tožnik je bil v delovnem razmerju s prvotoženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za opravljanje del na delovnem mestu gradbeni delavec ‒ tesar za določen čas na območju Republike Slovenije. Toženi stranki sta sklenili kooperacijsko pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bosta skupno, a vsaka s svojimi delavci, poslovno sodelovali in organizirali izvajanje posameznih gradbenih del na objektih, ki jih je na gradbišču v tujini gradila drugotožena stranka. Prvotožena stranka je bila v skladu z določili kooperacije pogodbe dolžna biti stalno prisotna na gradbišču v tujini ter skrbeti za koordinacijo in varnost svojih delavcev na gradbišču. Za izvedbo del na gradbišču je bila dolžna določiti odgovornega vodjo. Prvotožena stranka na gradbišču v tujini ni zagotovila prisotnosti odgovorne osebe, ki bi izpolnjevala navedene obveznosti iz kooperacijske pogodbe. S takšno opustitvijo nadzora nad delovnim procesom (posledično pa z opustitvijo nadzora nad delom tožnika) je kršila določila kooperacijske pogodbe in opustila svojo obveznost iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1.
Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke. Ta je imela na gradbišču vlogo glavnega izvajalca del, prvotožena stranka pa je bila le njen podizvajalec. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da iz določil kooperacijske pogodbe ne izhaja, da bi bil tožnik ali drugi delavci prvotožene stranke vključeni v delovni proces drugotožene stranke, namesto da bi raziskalo tudi dejanske okoliščine v zvezi s tem.
Tožena stranka je svoje trditve, da so bile posojilne pogodbe zgolj navidezne, sestavljene zato, da je tožnik svoje osebne stroške plačeval s pomočjo toženke in se na ta način izognil plačilu DDV, utemeljevala z navedbo stroškov, ki naj bi jih toženka plačevala za tožnika (adaptacija stanovanja, stroški šolnine in nakup osebnega vozila). Sodišče je ugotovilo, da je toženka izkazala, da je za tožnika poravnala stroške študija, vendar je zaključilo, da ti stroški niso predmet tega postopka in da bi morala toženka zahtevek za povrnitev teh stroškov določno uveljavljati, bodisi z nasprotno tožbo in pobotnim ugovorom. Utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, da ne uveljavlja zahtevka zoper tožečo stranko (saj ga nima), ampak z dokazanim plačilom šolnine za tožnika izkazuje sklenitev dogovora o plačevanju tožnikovih stroškov, kar je sodišče prezrlo.
dedovanje - zakoniti dedič - krog zakonitih dedičev - smrt dediča po uvedbi dedovanja in pred izdajo sklepa o dedovanju - spor o obsegu zapuščine - prekinitev postopka - napotitev na pravdo - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari
Sodišče je zmotno opredelilo krog zakonitih dedičev po pokojni A. Njen zakoniti dedič je tudi pokojni mož C. starejši, ki je umrl tekom zapuščinskega postopka po njej. Treba je ugotoviti, kdo so dediči po njem.
Zahtevana napotitev na pravdo bi pomenila nedopustno ponovno vsebinsko odločanje o vprašanju obsega zapustničinega premoženja, o katerem je med dediči že pravnomočno odločeno. Nenazadnje pa bi ponovna prekinitev postopka nedopustno podaljšala zapuščinski postopek.
upravnik večstanovanjske stavbe - terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš - storitve upravljanja - zastaranje terjatev upravnikov - zastaralni rok - enoletni zastaralni rok
V skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Pravna narava obligacijskega razmerja na vprašanje zastaralnega roka ne vpliva. Tudi vse druge terjatve upravnikov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu.
ZDR člen 137, 137/2, 147, 147/7, 206.. ZSPJS člen 32.. KPJS člen 45.. OZ člen 365.
nadure - neenakomerno razporejen delovni čas - policist - referenčno obdobje - zastaranje
Ure, ki v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa ostanejo neizkoriščene po preteku posameznega referenčnega obdobja, predstavljajo delo preko polnega delovnega časa. Za takšne ure pripada delavcu nadomestilo plače v višini 100 % urne postavke v skladu z 32. členom ZSPJS in dodatek, ki po 45. členu KPJZ znaša 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca.
Delovni čas je mogoče razporejati le znotraj vsakokratnega referenčnega obdobja, ob koncu pa mora priti do izravnave, če izravnave ni in ima delavec višek ur, je opravil nadurno delo in ima pravico do plačila zanj, če pa ima manjko ur, mu delodajalec ni zagotovil dela, delavec pa je upravičen do nadomestila plače skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR-1. Vsako referenčno obdobje se mora šteti od nič, viški in manjki ur se lahko prenašajo iz meseca v mesec le znotraj referenčnega obdobja.
regres za letni dopust - odpravnina - pobotni ugovor - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - procesni pobot - likvidnost - vračilo neupravičeno prejetih sredstev
Ob upoštevanju pogojev za pobot, kot so določeni v 311. členu OZ, to so, vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatev, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo še pogoja iztožljivosti in likvidnosti (nespornosti terjatve), ki jih je dodala sodna praksa. Likvidnost je pravni standard, pri uporabi katerega mora sodišče ugotoviti njegovo vsebino in s tako ugotovljeno vsebino primerjati konkretne okoliščine. Tožnikova terjatev iz naslova sorazmerne odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni likvidna, saj ji je tožena stranka nasprotovala po temelju in po višini. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da v času pobotne izjave (in tudi kasneje) ni bilo pogojev za materialni pobot terjatev, zato je tožnikov ugovor prenehanja terjatve utemeljeno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - kolektivni odpust - sodna razveza - denarno povračilo - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Ob pravilni uporabi materialnega prava je treba tožnici priznati trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki do 31. 8. 2016, saj se je 1. 9. 2016 za nedoločen čas s polnim delovnim časom zaposlila pri drugem podjetju, izvzeti pa je treba obdobji, ko je bila za določen čas zaposlena od 4. 6. do 30. 9. 2015 in od 10. 3. 2016 do 30. 6. 2016.
Ni podlage, da bi se uspeh delavca, ki v sporu glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi uspe s temeljem (ugotovitev nezakonitosti odpovedi), ugotavljal na podlagi prisojene višine odmerjene reparacije, časa trajanja delovnega razmerja ali odmere denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v razmerju do tožbenega zahtevka.
V primeru tožnice je izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po določbah 52. in 53. člena ZPIZ-2. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to ali je tožnica v obravnavanem obdobju poleg sorazmernega dela starostne pokojnine upravičena tudi do dela vdovske pokojnine glede na reaktivacijo tožnice. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ima tožnica še vedno priznano starostno pokojnino in da ima v tem primeru, glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2, še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Zakon izrecno ne določa, da bi v primeru kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine. Zakonska določba je jasna in v tem primeru ne potrebuje dodatne interpretacije.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00008292
ZDR-1 člen 4. OZ člen 82, 83.
pogodba o štipendiranju - kršitev pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - vračilo štipendije - vračilo izplačanih sredstev - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - zaposlitev štipendista - zaposlitev pri slovenskem delodajalcu - zaposlitev pri tujem delodajalcu - pogodba o zaposlitvi - fiktivna pogodba - fiktivna zaposlitev - dejansko opravljanje dela - delovno razmerje - definicija delovnega razmerja - uporaba določil pogodbe - razlaga pogodbenih določil - razlaga spornih določil pogodbe - nejasna določila pogodbe - jasna pogodbena določila - namen pogodbe - namen pogodbenih strank
Po pogodbi o štipendiranju bi moral toženec skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v RS s polnim delovnim časom vsaj za toliko let, kolikor študijskih let je trajalo štipendijsko razmerje. Obstoj takšnega razmerja pa predpostavlja ne le sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi delavčevo vključenost v delovni proces oziroma dejansko opravljanje dela za delodajalca (glej 4. člen ZDR-1). Da bi bilo temu tako, pa toženec ni izkazal.
Da zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni dovolj za veljavno izpolnitev pogodbenih obveznosti, je jasno razvidno že iz samega besedila pogodbene določbe (oziroma ob uporabi zgolj t.i. jezikovne razlage). Že samo besedilo določbe daje namreč nedvoumen odgovor, da mora štipendist z delodajalcem v RS skleniti delovno razmerje, katerega vsebino jasno opredeljuje 4. člen ZDR-1. Pritožnikovo nasprotovanje navedbi sodišča prve stopnje, da je potrebno pri razlagi pogodbe upoštevati tudi njen namen (ki naj mu ne bi bil znan), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistveno.
Za veljavnost oporoke morajo biti kumulativno podani znaki oporočne sposobnosti, in sicer mora oporočitelj biti pri zavesti, mora prepoznati osebe, katerim kaj zapušča, mora vedeti, kaj zapušča z oporoko, ter se mora zavedati, da sestavlja oporoko.
Dolžnost, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela niti od pravil o prekluziji. Sodišče mora ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo ne sklicuje, le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.
ugovor tretjega - verjetno izkazana pravica - pravda za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - odlog izvršbe na predlog tretjega - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - nezmožnost nadomestitve
Če je sodišče že pri presoji ugovora tretjega ugotovilo, da je tretji izkazal verjetnost obstoja pravice na zarubljenih predmetih, mu tega ni treba posebej še enkrat utemeljevati pri predlogu za odlog. Sodišče drugačne odločitve ob presoji predloga za odlog izvršbe glede verjetnega obstoja pravice niti ne more sprejeti.
Za verjeten izkaz težko nadomestljive škode zadošča ugotovitev, da je prvi dolžnik že v stečaju, zoper preostale tri (poroka in zastavitelj) pa izvršba niti delno še ni bila uspešna, kar kaže na njihovo premoženjsko stanje. V takem primeru bi bila namreč v primeru uspeha tretjih realizacija zahtevkov zoper dolžnike močno vprašljiva.
DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00009496
URS člen 26. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 234, 267, 267/3. ZDDV člen 40. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 22, 167, 168, 178, 220, 226.
odškodninska odgovornost države - evropsko pravo - uporaba prava EU - kršitev prava EU - odbitek vstopnega DDV - praksa SEU - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske skupnosti - predhodno odločanje SEU - ustrezen račun
Vrhovno sodišče kot sodišče v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU je dolžno predložiti zadevo SEU, ob predpostavki, da je vprašanje razlage prava EU za odločitev bistveno, v sodni praksi SEU pa nanj še ni bil dan odgovor. Pritožnik je predlagal postavitev predhodnih vprašanj SEU v zvezi z izvajanjem Šeste direktive, pri čemer je prvo vprašanje navezal na dejstvo, da je kupec plačal prodajalcu del zneska iz računa (v višini DDV), drugo vprašanje o pravici do odbitka DDV pa se nanaša na primer, kadar zavezanec prejme račun, ki dokazuje avansno plačilo. Vrhovno sodišče je tožeči stranki odgovorilo, da za odločitev v konkretnem primeru ni bistvena razlaga Šeste direktive glede na dejstvo, da je tožeča stranka kot podlago za odbitek vstopnega davka uporabila neustrezen račun, oziroma listino, ki te lastnosti nima, ker vsebuje neresnične podatke. Ker torej prvi pogoj za predložitev zadeve SEU ni bil podan, je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče ravnalo protipravno, ker je opustilo svojo dolžnost predložitve zadeve SEU.
V konkretnem primeru račun ne potrjuje tistega poslovnega dogodka, ki se je zgodil glede na ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku, za katerega tožeča stranka ni trdila, da v njem ni sodelovala. Če je tožeča stranka za blago, ki ga je kupila za opravljanje svoje obdavčljive dejavnosti, plačala del kupnine kot avans za blago, katerega lastnica naj bi postala ob sklenitvi pogodbe, bi morala zahtevati, da ji prodajalec izda račun, ki ustreza takemu dejanskemu stanju. Tožeča stranka pa je pri davčnem obračunu upoštevala račun, ki potrjuje neka popolnoma druga dejstva. Tako stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhaja in ga tožeča stranka nekritično obrača s ponujanjem možnosti, kako naj se račun lahko bere drugače od tistega kar je v njem zapisano. S tem pa Vrhovnemu sodišču tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno očita kršitev prava EU.
invalidska pokojnina - II. kategorija invalidnosti - pokojninska doba - datum nastanka invalidnosti
Priznanje pravice do invalidske pokojnine je v primeru, da je II. kategorija pri zavarovancu ugotovljena zaradi bolezni pogojena z izpolnitvijo zahtevane pokojninske dobe in sicer, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna dela kot polna leta.
Pokojninska doba in izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine se ugotavlja na dan nastanka invalidnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00010516
OZ člen 179, 182, 299. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu člen 20a.
obseg nepremoženjske škode - odškodnina za strah - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - bodoča škoda - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - tek zakonskih zamudnih obresti
Prisojena odškodnina v celoti ustreza merilom iz določbe 179. člena OZ, po kateri gre tožniku pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, glede na okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje.
Uporaba 20.a člena ZOZP ne pride v poštev, ker ureja le primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. Če pa zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačale odškodnine, pa ta določba teka zakonitih zamudnih obresti oz. zamude zavarovalnice ne ureja in je treba v tem primeru za tek zamudnih obresti uporabiti določbo 299. člena OZ.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - nezadostna trditvena podlaga
Spor v predmetni zadevi se nanaša na odškodninski zahtevek tožnice zoper toženo stranko iz naslova nepravočasnega odločanja tožene stranke o pritožbah tožnice zoper izdane odločbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala dokazati višino vtoževane nematerialne škode, jo po posameznih postavkah konkretno opredeliti. Zgolj navedba, da je hodila k psihiatrinji, še ne izkazuje vtoževane nematerialne škode. Enako velja za višino materialne škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00008289
OZ člen 131, 147, 148, 186, 299, 299/1, 299/2. ZS člen 1, 84, 84/1, 86, 86/1, 90, 90/2. ZPP člen 7, 145, 145/1, 153, 153/1, 154, 154/1, 165, 244, 245, 245/2, 246, 247, 248, 337. ZDen člen 72. URS člen 26. ZJU člen 135.
povrnitev škode - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodninska odgovornost izvedenca - neposredna odškodninska odgovornost izvedenca - odgovornost neposrednega povzročitelja - pasivna stvarna legitimacija - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - odškodninska odgovornost za drugega - sodni izvedenec - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - protipravno ravnanje izvedenca - neodvisnost - trajanje sodnega postopka - tek zamudnih obresti - nevestno delo - vzročna zveza - zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti kot škoda - škoda - zapadlost obveznosti - nedopustne pritožbene novote
Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena.
Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodninsko odgovarjati.
Zamudne obresti (tožnica trdi, da ji je škoda nastala le zaradi njihovega plačila) in njihov tek so objektivna posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, torej posledica kršitve, ki jo stori dolžnik s tem, ko ob zapadlosti svoje obveznosti ne plača. V konkretnem primeru je bila tožnica dolžna denacionalizacijskim upravičencem plačati nadomestilo po 72. členu ZDen, plačati pa ga ni bila dolžna šele po pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak že ob njegovi zapadlosti, to je najkasneje ob vložitvi tožbe. Ker obveznosti takrat ni poravnala, je prišla tudi v zamudo. Tožnica je torej zamudne obresti, ki so tekle v času sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, plačala ne zaradi ravnanja toženca (izvedenca) in posledično daljšega sodnega postopka, ampak zato, ker obveznosti ni izpolnila pravočasno, to je ob zapadlosti, in je z izpolnitvijo zamujala. Povedano še drugače: če bi tožnica svojo obveznost poravnala najkasneje ob vložitvi tožbe, ji vtoževana škoda (ne glede na ravnanje toženca) ne bi nastala. Res je sicer, da bi toženec (glede na odločitev tožnice, da bo obveznost poravnala šele, ko bo o njej pravnomočno razsojeno) s svojim ravnanjem škodo lahko zmanjšal, a njegovo drugačno ravnanje ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - POGODBENO PRAVO
VSL00008520
ZPVPJN člen 2, 3, 3/2, 3/3, 6, 11, 42, 48, 49.
ničnost - pasivna legitimacija - nujni sosporniki - stranke pogodbe - stranke postopka - razlaga zakona - jezikovna razlaga - sistematična razlaga - pravno varstvo v postopkih javnega naročanja - javna naročila - splošna in specialna zakonska ureditev - kontradiktornost
Pogoje za ničnost pogodbe zaradi kršitev pravil o javnem naročanju in njeno uveljavljanje je potrebno v prvi vrsti presojati po ZPVPJN, po OZ in ZPP pa (le) tista vprašanja, ki jih ZPVPJN ne ureja.
Omenjeni zakon tudi v postopkih ugotavljanja ničnosti pogodbe, sklenjene med naročnikom in izbranim ponudnikom, izbranemu ponudniku ne daje položaja stranke.
ZPVPJN kot specialni predpis vprašanja, kdo je lahko oziroma ne more biti stranka sodnega postopka in način zagotavljanja kontradiktornosti, ureja (in to celo drugače kot ZPP), tako da po prepričanju pritožbenega sodišča razlogov za uporabo ZPP ni.