Tožnikov pravni prednik, niti tožnik, pa nikoli nista imela na predmetnem zemljišču pravice uporabe, še manj lastninske pravice, tega tožnik tudi ni trdil v tem pravdnem postopku, predmetna nepremičnina pa očitno tudi ni bila lastninjena po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov pravni prednik na spornem zemljišču, ki je bilo v družbeni lasti, ni mogel pridobiti nobenih stvarnih pravic na podlagi predpisov o gradnji na tujem svetu in da tudi zatrjevan namen gradnje in uporaba gradnje tega ne morejo spremeniti.
upravnik večstanovanjske stavbe - terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš - storitve upravljanja - zastaranje terjatev upravnikov - zastaralni rok - enoletni zastaralni rok
V skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Pravna narava obligacijskega razmerja na vprašanje zastaralnega roka ne vpliva. Tudi vse druge terjatve upravnikov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu.
spor majhne vrednosti - pritožbeni rok - prekluzivni rok za vložitev pritožbe - sprememba ZPP
V sporu majhne vrednosti je pritožbeni rok zoper sodbo oziroma sklep 8 dni. Ker je takšna posebna ureditev veljala že pred novelo ZPP-E, prav tako pa velja tudi sedaj, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na (z novelo ZPP-E) spremenjeno določbo 363. člena ZPP, ki določa 15-dnevni rok za pritožbo predviden (le), če ni v istem zakonu določen kakšen drug rok.
Tožena stranka je svoje trditve, da so bile posojilne pogodbe zgolj navidezne, sestavljene zato, da je tožnik svoje osebne stroške plačeval s pomočjo toženke in se na ta način izognil plačilu DDV, utemeljevala z navedbo stroškov, ki naj bi jih toženka plačevala za tožnika (adaptacija stanovanja, stroški šolnine in nakup osebnega vozila). Sodišče je ugotovilo, da je toženka izkazala, da je za tožnika poravnala stroške študija, vendar je zaključilo, da ti stroški niso predmet tega postopka in da bi morala toženka zahtevek za povrnitev teh stroškov določno uveljavljati, bodisi z nasprotno tožbo in pobotnim ugovorom. Utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, da ne uveljavlja zahtevka zoper tožečo stranko (saj ga nima), ampak z dokazanim plačilom šolnine za tožnika izkazuje sklenitev dogovora o plačevanju tožnikovih stroškov, kar je sodišče prezrlo.
dedovanje - zakoniti dedič - krog zakonitih dedičev - smrt dediča po uvedbi dedovanja in pred izdajo sklepa o dedovanju - spor o obsegu zapuščine - prekinitev postopka - napotitev na pravdo - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari
Sodišče je zmotno opredelilo krog zakonitih dedičev po pokojni A. Njen zakoniti dedič je tudi pokojni mož C. starejši, ki je umrl tekom zapuščinskega postopka po njej. Treba je ugotoviti, kdo so dediči po njem.
Zahtevana napotitev na pravdo bi pomenila nedopustno ponovno vsebinsko odločanje o vprašanju obsega zapustničinega premoženja, o katerem je med dediči že pravnomočno odločeno. Nenazadnje pa bi ponovna prekinitev postopka nedopustno podaljšala zapuščinski postopek.
ZDR člen 137, 137/2, 147, 147/7, 206.. ZSPJS člen 32.. KPJS člen 45.. OZ člen 365.
nadure - neenakomerno razporejen delovni čas - policist - referenčno obdobje - zastaranje
Ure, ki v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa ostanejo neizkoriščene po preteku posameznega referenčnega obdobja, predstavljajo delo preko polnega delovnega časa. Za takšne ure pripada delavcu nadomestilo plače v višini 100 % urne postavke v skladu z 32. členom ZSPJS in dodatek, ki po 45. členu KPJZ znaša 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca.
Delovni čas je mogoče razporejati le znotraj vsakokratnega referenčnega obdobja, ob koncu pa mora priti do izravnave, če izravnave ni in ima delavec višek ur, je opravil nadurno delo in ima pravico do plačila zanj, če pa ima manjko ur, mu delodajalec ni zagotovil dela, delavec pa je upravičen do nadomestila plače skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR-1. Vsako referenčno obdobje se mora šteti od nič, viški in manjki ur se lahko prenašajo iz meseca v mesec le znotraj referenčnega obdobja.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00008543
OZ člen 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 151. ZBPP člen 9, 46, 46/1, 46/2, 46/3. ZST-1 člen 15, 15/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 2, 5.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - degenerativne spremembe - izvedensko mnenje - pripombe na izdelano izvedensko mnenje - potrebni pravdni stroški - stroški strank - potni stroški stranke - brezplačna pravna pomoč - vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je treba odškodnino za nepremoženjsko škodo vselej obravnavati kot celoto in ne zgolj po njenih posameznih pojavnih oblikah in zneskih.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00008332
ZKP člen 506a, 506a/3.
odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost izvršitelja - povrnitev premoženjske škode - pasivna stvarna legitimacija - prenos obveznosti - zaseg predmetov v kazenskem postopku - zaseg in hramba odvzetih predmetov - uničenje zaseženih predmetov - vzročna zveza
Odločanje o hrambi (v kazenskem postopku) zaseženih predmetov je v celoti v pristojnosti Republike Slovenije (oziroma njenih organov). Slednja se je v skladu z možnostjo, ki jo predvideva že tretji odstavek prej omenjenega člena, za takšno hrambo (in upravljanje zaseženih predmetov) v konkretnem primeru pogodbeno dogovorila z drugo tožencem (izvršiteljem). To pomeni, da je izpolnitev svojih (zakonskih) dolžnosti prenesla na sopogodbenika.
Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da naj bi že samo dejstvo, da so bili zaseženi predmeti, ki so bili v hrambi pri izvršitelju, uničeni v požaru (oziroma s kaznivim dejanjem), kazalo na to, da prostori niso bili zavarovani tako, kot bi po pravilniku in uredbi morali biti. To pa ustrezne obrazložitve obstoja vzročne zveze med opustitvami, ki jih sodišče prve stopnje očita drugo tožencu, in nastankom škodnega dogodka, ne predstavlja. Omenjeno vprašanje vzročne zveze pa ni pomembno le glede obstoja odškodninske obveznosti drugo toženca. Če namreč ni vzročne zveze med njegovim (nedopustnim) ravnanjem (opustitvami) in nastalo škodo, potem ob upoštevanju vsebine njunega (pogodbenega) razmerja ni videti, kako bi bila lahko ta podana v primeru prvo toženke (RS).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00008747
OZ člen 190, 191, 319. ZZZDR člen 123.
neupravičena pridobitev - načelo volenti non fit in iuria - privolitev v prikrajšanje - prenehanje preživninske obveznosti - izterjava preživnine - odpust dolga - celovita dokazna ocena - dokazna ocena priče - sodba presenečenja
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v obrazložitvi izpodbijane odločitve manjka opredelitev, kako je s prenehanjem obveznosti, če obstaja pravnomočen sklep o izvršbi, iz katerega izhaja, da je upnik upravičen do preživnine tudi po 26. letu starosti. Najprej je treba ugotoviti, da kaj takšnega v sklepu o izvršbi niti ni določeno. Poleg tega pa odgovor na vprašanje o prenehanju zakonske obveznosti preživljanja izhaja iz 123. člena ZZZDR ne pa iz izreka sklepa o izvršbi.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1.. ZPIZ-1 člen 102, 103.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Zmanjšanje obsega prejetih faktur, ki jih je potrebno skenirati, ukinitev vpisovanja računov ter raznašanja pošte za druge oddelke, zaradi česar se je potreba po tožnikovem delu zmanjšala, preostanek njegovih delovnih nalog pa so si razdelili, prav gotovo pomeni ekonomski pa tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.
Dolžnost, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela niti od pravil o prekluziji. Sodišče mora ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo ne sklicuje, le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.
obveznost plačila zavarovalnice - pripoznava zahtevka - večja škoda - določila splošnih pogojev zavarovalnice - odvetniški stroški
Vtoževani stroški bi namreč (lahko) nastali tudi v primeru, če tožeča stranka ne bi kršila obveznosti iz Splošnih pogojev, torej tudi če tožeča stranka ne bi pripoznala zahtevka oškodovanca in bi nemudoma obvestila toženo stranko o zavarovalnem primeru, saj nikjer ni predpisano, da zavarovalec o nastopu zavarovalnega primera tožene stranke ne bi smel obvestiti preko odvetnika, prav tako višina odškodnine med pravdnima strankama ni bila sporna in zatorej tožena stranka zaradi tožničinega pripoznanja zahtevka ni bila nič na slabšem.
oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem - soglasje sodišča za oddajo v najem - pritožba - stranka stečajnega postopka - legitimacija za vložitev pritožbe
Ker pritožnica ni stranka stečajnega postopka niti ji zakon kot osebi, ki se zanima za najem, ne daje pravice do pritožbe zoper sklep o soglasju za oddajo premoženja stečajnega dolžnika v najem, se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe zoper sklep izkaže kot pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00008341
ZPP člen 186, 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/2, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 221d, 221d/4.
upravnik - stroški upravljanja in vzdrževanja - trditveno in dokazno breme - prekluzija - prekinitev postopka - pripojitev - priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave - posodobljen seznam terjatev
Prekinitev je nastopila na podlagi zakona, ker je prvotna tožena stranka zaradi pripojitve k sedanji toženi stranki prenehala obstajati.
Upravnik mora za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med lastnike. Nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od ugovorov tožene stranke.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - nezadostna trditvena podlaga
Spor v predmetni zadevi se nanaša na odškodninski zahtevek tožnice zoper toženo stranko iz naslova nepravočasnega odločanja tožene stranke o pritožbah tožnice zoper izdane odločbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala dokazati višino vtoževane nematerialne škode, jo po posameznih postavkah konkretno opredeliti. Zgolj navedba, da je hodila k psihiatrinji, še ne izkazuje vtoževane nematerialne škode. Enako velja za višino materialne škode.
goljufija na škodo EU - goljufija na škodo Evropskih skupnosti - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba kazenskega zakona - stek - oškodovanec - dejanje po zakonu ni kaznivo - sprememba zakona
V času storitve dejanja je kazenski zakon inkriminiral le nenamensko porabo subvencije, pridobljene s preslepitvijo, kar se obdolžencu ne očita, očita se mu namreč nenamenska poraba sicer zakonito pridobljene subvencije. Uporaba zakonito pridobljene subvencije oziroma posojila v druge namene, kot so bili dogovorjeni, je bila inkriminirana šele s spremembo drugega odstavka 230. člena v noveli KZ-1B, uveljavljeni 15. 5. 2012.
Medtem ko je KZ-1 (že po poimenovanju člena sodeč) inkriminiral zgolj preslepitev pri "pridobitvi" posojila ali ugodnosti, je novela KZ-1B uzakonila tudi podlago za kazenski pregon protagonistov preslepitev pri pridobivanju "in uporabi" posojila ali ugodnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00008289
OZ člen 131, 147, 148, 186, 299, 299/1, 299/2. ZS člen 1, 84, 84/1, 86, 86/1, 90, 90/2. ZPP člen 7, 145, 145/1, 153, 153/1, 154, 154/1, 165, 244, 245, 245/2, 246, 247, 248, 337. ZDen člen 72. URS člen 26. ZJU člen 135.
povrnitev škode - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodninska odgovornost izvedenca - neposredna odškodninska odgovornost izvedenca - odgovornost neposrednega povzročitelja - pasivna stvarna legitimacija - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - odškodninska odgovornost za drugega - sodni izvedenec - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - protipravno ravnanje izvedenca - neodvisnost - trajanje sodnega postopka - tek zamudnih obresti - nevestno delo - vzročna zveza - zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti kot škoda - škoda - zapadlost obveznosti - nedopustne pritožbene novote
Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena.
Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodninsko odgovarjati.
Zamudne obresti (tožnica trdi, da ji je škoda nastala le zaradi njihovega plačila) in njihov tek so objektivna posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, torej posledica kršitve, ki jo stori dolžnik s tem, ko ob zapadlosti svoje obveznosti ne plača. V konkretnem primeru je bila tožnica dolžna denacionalizacijskim upravičencem plačati nadomestilo po 72. členu ZDen, plačati pa ga ni bila dolžna šele po pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak že ob njegovi zapadlosti, to je najkasneje ob vložitvi tožbe. Ker obveznosti takrat ni poravnala, je prišla tudi v zamudo. Tožnica je torej zamudne obresti, ki so tekle v času sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, plačala ne zaradi ravnanja toženca (izvedenca) in posledično daljšega sodnega postopka, ampak zato, ker obveznosti ni izpolnila pravočasno, to je ob zapadlosti, in je z izpolnitvijo zamujala. Povedano še drugače: če bi tožnica svojo obveznost poravnala najkasneje ob vložitvi tožbe, ji vtoževana škoda (ne glede na ravnanje toženca) ne bi nastala. Res je sicer, da bi toženec (glede na odločitev tožnice, da bo obveznost poravnala šele, ko bo o njej pravnomočno razsojeno) s svojim ravnanjem škodo lahko zmanjšal, a njegovo drugačno ravnanje ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00008998
ZKP člen 538, 542. OZ člen 179. URS člen 27, 30.
povračilo škode - odškodninska odgovornost države zaradi neutemeljenega pripora - neupravičena obsodba - neutemeljeno odvzeta prostost - ustavitev kazenskega postopka - prestajanje zaporne kazni - odškodnina za neutemeljen pripor - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti - odmera odškodnine - enotna odškodnina - vzročna zveza - pravnorelevantna vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem - duševne bolečine - osebnostna ali vedenjska motenost - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Pravno pomembno je samo dejstvo, da se je za priprtega/zaprtega končal postopek na enega izmed zakonsko naštetih načinov. Če je temu tako, govorimo o neutemeljeno odvzeti prostosti. V obravnavanem primeru je bila tožniku izrečena kazenska sankcija, v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa je bil zaradi zastaranja kazenskega pregona nato kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Zato gre tožniku (za 1287 dni odvzeto prostost) pravica do odškodnine.