CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - POGODBENO PRAVO
VSL00008520
ZPVPJN člen 2, 3, 3/2, 3/3, 6, 11, 42, 48, 49.
ničnost - pasivna legitimacija - nujni sosporniki - stranke pogodbe - stranke postopka - razlaga zakona - jezikovna razlaga - sistematična razlaga - pravno varstvo v postopkih javnega naročanja - javna naročila - splošna in specialna zakonska ureditev - kontradiktornost
Pogoje za ničnost pogodbe zaradi kršitev pravil o javnem naročanju in njeno uveljavljanje je potrebno v prvi vrsti presojati po ZPVPJN, po OZ in ZPP pa (le) tista vprašanja, ki jih ZPVPJN ne ureja.
Omenjeni zakon tudi v postopkih ugotavljanja ničnosti pogodbe, sklenjene med naročnikom in izbranim ponudnikom, izbranemu ponudniku ne daje položaja stranke.
ZPVPJN kot specialni predpis vprašanja, kdo je lahko oziroma ne more biti stranka sodnega postopka in način zagotavljanja kontradiktornosti, ureja (in to celo drugače kot ZPP), tako da po prepričanju pritožbenega sodišča razlogov za uporabo ZPP ni.
Tožena stranka je svoje trditve, da so bile posojilne pogodbe zgolj navidezne, sestavljene zato, da je tožnik svoje osebne stroške plačeval s pomočjo toženke in se na ta način izognil plačilu DDV, utemeljevala z navedbo stroškov, ki naj bi jih toženka plačevala za tožnika (adaptacija stanovanja, stroški šolnine in nakup osebnega vozila). Sodišče je ugotovilo, da je toženka izkazala, da je za tožnika poravnala stroške študija, vendar je zaključilo, da ti stroški niso predmet tega postopka in da bi morala toženka zahtevek za povrnitev teh stroškov določno uveljavljati, bodisi z nasprotno tožbo in pobotnim ugovorom. Utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, da ne uveljavlja zahtevka zoper tožečo stranko (saj ga nima), ampak z dokazanim plačilom šolnine za tožnika izkazuje sklenitev dogovora o plačevanju tožnikovih stroškov, kar je sodišče prezrlo.
Tožnikov pravni prednik, niti tožnik, pa nikoli nista imela na predmetnem zemljišču pravice uporabe, še manj lastninske pravice, tega tožnik tudi ni trdil v tem pravdnem postopku, predmetna nepremičnina pa očitno tudi ni bila lastninjena po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov pravni prednik na spornem zemljišču, ki je bilo v družbeni lasti, ni mogel pridobiti nobenih stvarnih pravic na podlagi predpisov o gradnji na tujem svetu in da tudi zatrjevan namen gradnje in uporaba gradnje tega ne morejo spremeniti.
ZDR člen 137, 137/2, 147, 147/7, 206.. ZSPJS člen 32.. KPJS člen 45.. OZ člen 365.
nadure - neenakomerno razporejen delovni čas - policist - referenčno obdobje - zastaranje
Ure, ki v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa ostanejo neizkoriščene po preteku posameznega referenčnega obdobja, predstavljajo delo preko polnega delovnega časa. Za takšne ure pripada delavcu nadomestilo plače v višini 100 % urne postavke v skladu z 32. členom ZSPJS in dodatek, ki po 45. členu KPJZ znaša 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca.
Delovni čas je mogoče razporejati le znotraj vsakokratnega referenčnega obdobja, ob koncu pa mora priti do izravnave, če izravnave ni in ima delavec višek ur, je opravil nadurno delo in ima pravico do plačila zanj, če pa ima manjko ur, mu delodajalec ni zagotovil dela, delavec pa je upravičen do nadomestila plače skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR-1. Vsako referenčno obdobje se mora šteti od nič, viški in manjki ur se lahko prenašajo iz meseca v mesec le znotraj referenčnega obdobja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00009255
ZTLR člen 22, 22/1.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - vzpostavitev etažne lastnine - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - zavlačevanje postopka - načelo ekonomičnosti postopka - stvarnopravni zahtevek - nova stvar - obseg vlaganj - sprememba vrednosti nepremičnine - izvedenec gradbene stroke - neplačilo predujma za izvedenca - zahtevek na povrnitev vlaganj
S spremembo tožbe se je tožnik oddaljil od prvotno postavljenega zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja, saj je uveljavljal zahtevek na vzpostavitev etažne lastnine. Za odločanje o tovrstnih zahtevkih pa je pristojno nepravdno sodišče. Dopustitev spremenjenega zahtevka bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ki je - kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče - odločilno pri presoji dopustnosti spremembe.
V razmerju do prve toženke je zahtevek iz naslova vlaganj, skladno z utrjeno sodno prakso, preuranjen. Tožnik nepremičnine še vedno uporablja, zato prikrajšanje pri njem še ni nastopilo.
dedovanje - zakoniti dedič - krog zakonitih dedičev - smrt dediča po uvedbi dedovanja in pred izdajo sklepa o dedovanju - spor o obsegu zapuščine - prekinitev postopka - napotitev na pravdo - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari
Sodišče je zmotno opredelilo krog zakonitih dedičev po pokojni A. Njen zakoniti dedič je tudi pokojni mož C. starejši, ki je umrl tekom zapuščinskega postopka po njej. Treba je ugotoviti, kdo so dediči po njem.
Zahtevana napotitev na pravdo bi pomenila nedopustno ponovno vsebinsko odločanje o vprašanju obsega zapustničinega premoženja, o katerem je med dediči že pravnomočno odločeno. Nenazadnje pa bi ponovna prekinitev postopka nedopustno podaljšala zapuščinski postopek.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00008543
OZ člen 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 151. ZBPP člen 9, 46, 46/1, 46/2, 46/3. ZST-1 člen 15, 15/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 2, 5.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - degenerativne spremembe - izvedensko mnenje - pripombe na izdelano izvedensko mnenje - potrebni pravdni stroški - stroški strank - potni stroški stranke - brezplačna pravna pomoč - vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je treba odškodnino za nepremoženjsko škodo vselej obravnavati kot celoto in ne zgolj po njenih posameznih pojavnih oblikah in zneskih.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00008332
ZKP člen 506a, 506a/3.
odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost izvršitelja - povrnitev premoženjske škode - pasivna stvarna legitimacija - prenos obveznosti - zaseg predmetov v kazenskem postopku - zaseg in hramba odvzetih predmetov - uničenje zaseženih predmetov - vzročna zveza
Odločanje o hrambi (v kazenskem postopku) zaseženih predmetov je v celoti v pristojnosti Republike Slovenije (oziroma njenih organov). Slednja se je v skladu z možnostjo, ki jo predvideva že tretji odstavek prej omenjenega člena, za takšno hrambo (in upravljanje zaseženih predmetov) v konkretnem primeru pogodbeno dogovorila z drugo tožencem (izvršiteljem). To pomeni, da je izpolnitev svojih (zakonskih) dolžnosti prenesla na sopogodbenika.
Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da naj bi že samo dejstvo, da so bili zaseženi predmeti, ki so bili v hrambi pri izvršitelju, uničeni v požaru (oziroma s kaznivim dejanjem), kazalo na to, da prostori niso bili zavarovani tako, kot bi po pravilniku in uredbi morali biti. To pa ustrezne obrazložitve obstoja vzročne zveze med opustitvami, ki jih sodišče prve stopnje očita drugo tožencu, in nastankom škodnega dogodka, ne predstavlja. Omenjeno vprašanje vzročne zveze pa ni pomembno le glede obstoja odškodninske obveznosti drugo toženca. Če namreč ni vzročne zveze med njegovim (nedopustnim) ravnanjem (opustitvami) in nastalo škodo, potem ob upoštevanju vsebine njunega (pogodbenega) razmerja ni videti, kako bi bila lahko ta podana v primeru prvo toženke (RS).
odlog izvršbe na predlog dolžnika - verjetnost nastanka škode - nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda - tožba za razveljavitev pogodbe - notarski zapis - tuja pravna oseba - višina upnikove terjatve - nasprotna izvršba - stroški predloga za odlog - neutemeljeno povzročeni stroški
Pri odločitvi o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe ni bilo upoštevano, da sta dolžnika vložila tožbo na ugotovitev neveljavnosti pogodbe v notarskem zapisu, da gre za visok znesek terjatve, da je upnik tuja gospodarska družba s sedežem v Švici in da obstaja bojazen, da bi dolžnika v primeru realizacije plačila ostala brez premoženja in bi z nasprotno izvršbo težko izterjala zneske.
Dolžnik kljub uspehu s predlogom za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku ni upravičen do povračila stroškov v zvezi s predlogom za odlog izvršbe, saj mu upnik teh stroškov ni povzročil neutemeljeno.
pravično zadoščenje - nadzorstvena pritožba - rokovni predlog - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - obveznost uveljavljanja pospešitvenih sredstev - vsebina vloge - predpostavka za uveljavljanje odškodnine
Pravično zadoščenje, ki ga tožniki zahtevajo v obliki odškodnine, je pogojeno z izčrpanjem pospešitvenih pravnih sredstev. To sta: nadzorstvena pritožba, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovni predlog.
V primeru tožnice je izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po določbah 52. in 53. člena ZPIZ-2. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to ali je tožnica v obravnavanem obdobju poleg sorazmernega dela starostne pokojnine upravičena tudi do dela vdovske pokojnine glede na reaktivacijo tožnice. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ima tožnica še vedno priznano starostno pokojnino in da ima v tem primeru, glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2, še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Zakon izrecno ne določa, da bi v primeru kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine. Zakonska določba je jasna in v tem primeru ne potrebuje dodatne interpretacije.
posredniška pogodba - ugovor aktivne legitimacije - posredniška provizija - plačilo provizije - novacija - trditveno in dokazno breme
Nedvomno je bilo dokazno breme glede dejstva, da je provizijo plačal, na strani toženca. Ta se je v dokaz skliceval na navedeni račun, katerega vsebina je jasna. Iz te listine izhaja, da je bil račun izstavljen kot plačilo za posredovanje pri nakupu hiše. Račun je izstavila tožnica in s tem vsebino listine tudi sama potrdila. Zato je toženec s predložitvijo te listine in z dokazom o plačilu, svojemu dokaznemu bremenu zadostil.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - nezadostna trditvena podlaga
Spor v predmetni zadevi se nanaša na odškodninski zahtevek tožnice zoper toženo stranko iz naslova nepravočasnega odločanja tožene stranke o pritožbah tožnice zoper izdane odločbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala dokazati višino vtoževane nematerialne škode, jo po posameznih postavkah konkretno opredeliti. Zgolj navedba, da je hodila k psihiatrinji, še ne izkazuje vtoževane nematerialne škode. Enako velja za višino materialne škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00008289
OZ člen 131, 147, 148, 186, 299, 299/1, 299/2. ZS člen 1, 84, 84/1, 86, 86/1, 90, 90/2. ZPP člen 7, 145, 145/1, 153, 153/1, 154, 154/1, 165, 244, 245, 245/2, 246, 247, 248, 337. ZDen člen 72. URS člen 26. ZJU člen 135.
povrnitev škode - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodninska odgovornost izvedenca - neposredna odškodninska odgovornost izvedenca - odgovornost neposrednega povzročitelja - pasivna stvarna legitimacija - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - odškodninska odgovornost za drugega - sodni izvedenec - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - protipravno ravnanje izvedenca - neodvisnost - trajanje sodnega postopka - tek zamudnih obresti - nevestno delo - vzročna zveza - zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti kot škoda - škoda - zapadlost obveznosti - nedopustne pritožbene novote
Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena.
Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodninsko odgovarjati.
Zamudne obresti (tožnica trdi, da ji je škoda nastala le zaradi njihovega plačila) in njihov tek so objektivna posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, torej posledica kršitve, ki jo stori dolžnik s tem, ko ob zapadlosti svoje obveznosti ne plača. V konkretnem primeru je bila tožnica dolžna denacionalizacijskim upravičencem plačati nadomestilo po 72. členu ZDen, plačati pa ga ni bila dolžna šele po pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak že ob njegovi zapadlosti, to je najkasneje ob vložitvi tožbe. Ker obveznosti takrat ni poravnala, je prišla tudi v zamudo. Tožnica je torej zamudne obresti, ki so tekle v času sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, plačala ne zaradi ravnanja toženca (izvedenca) in posledično daljšega sodnega postopka, ampak zato, ker obveznosti ni izpolnila pravočasno, to je ob zapadlosti, in je z izpolnitvijo zamujala. Povedano še drugače: če bi tožnica svojo obveznost poravnala najkasneje ob vložitvi tožbe, ji vtoževana škoda (ne glede na ravnanje toženca) ne bi nastala. Res je sicer, da bi toženec (glede na odločitev tožnice, da bo obveznost poravnala šele, ko bo o njej pravnomočno razsojeno) s svojim ravnanjem škodo lahko zmanjšal, a njegovo drugačno ravnanje ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev upnika na pravdo - položaj stranke v postopku - zahteva za ločitev zapuščine
Sklep o dedovanju lahko izpodbijajo le stranke zapuščinskega postopka, to pa so dediči zapustnice. Po ustaljeni sodni praksi so stranke zapuščinskega postopka tudi upniki v primeru, ko uveljavljajo ločitev zapuščine od dedičevega premoženja, kar lahko storijo v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja (prvi odstavek 143. člena ZD), dedovanje pa se uvede s smrtjo zapustnika (prvi odstavek 123. člena ZD). Iz podatkov v spisu ni razvidno, da je prvi pritožnik v zakonskem roku zahteval ločitev zapuščine, torej prvemu tožniku ni mogoče priznati položaja stranke v tem zapuščinskem postopku. Prvi pritožnik ima položaj upnika, ki ima terjatev do zapustnice (glede stvarno pravnega zahtevka) in terjatev do zapuščine (glede zneska iz naslova pogrebnih stroškov), ti dve terjatvi pa lahko uveljavlja v pravdi zoper dediče.
Zdravnik mora pacientu pojasniti tipična tveganja medicinskega posega, to so tveganja, ki so posebej značilna za določen poseg in se jim tudi ob največji skrbnosti in opravi posega brez napak ni mogoče vedno izogniti, ter so tako pomembna, da so sposobna vplivati na pacientovo odločitev. Čeprav tipičnost ne izhaja iz pogostnosti, pojasnilo ni potrebno, če nastane škoda le v ekstremno redkih primerih in je domnevati, da pri razumnem pacientu omenjeno tveganje ne bi vplivalo na njegovo privolitev v poseg. V konkretnem primeru je trditev toženke, da je pojavnost sepse pri operacijah, kot je bila izvedena pri tožnici, merjena v promilih, ostala neprerekana. Po mnenju pritožbenega sodišča je bila tožnica ustrezno obveščena o tveganju vnetja, tako izjemno redko negativno posledico kot je bila v konkretnem primeru sepsa, pa ni mogoče uvrstiti med tveganja, ki bi od zdravnika terjala ustrezno pojasnilo.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 75, 75/1, 85, 85/2, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-2, 90, 91, 91/3, 118, 200, 200/1, 200/2.. OZ člen 59, 59/3.. Direktiva Sveta z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje 91/533/EGS člen 2.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 3.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - pravica do zagovora - razvezni pogoj - sprememba delodajalca - prenos dejavnosti - sodna razveza - visokošolski učitelj
Za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikoma ni bil podan poslovni razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ukinila študijskih programov oziroma predmetov, pri katerih sta sodelovala tožnika, ampak jih je v naslednjem študijskem letu nadomestila z drugimi izvajalci, kar pomeni, da delo tožnikov ni postalo nepotrebno.
Za presojo nastanka pogodbe o zaposlitvi je pomembno, ali je med strankama doseženo soglasje o njenih bistvenih sestavinah, ni pa pomembno, kako je to soglasje izraženo - pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zato lahko v konkretnem primeru delavec uveljavlja večji odstotek pedagoškega dela kot je določen s pisno pogodbo o zaposlitvi.
V obravnavanem primeru je prišlo do prenosa raziskovalne dejavnosti (ne pa pedagoške). Zato prenos velja le za delavce, ki so opravljali delo v okviru prenesene raziskovalne dejavnosti. Tožena stranka kot delodajalec prenosnik glede na določbe o prenosu ne more prenesti na javni raziskovalni zavod večjega obsega raziskovalne dejavnosti oziroma delovnega razmerja kot ga je imel javni uslužbenec pri toženi stranki pred prevzemom oziroma pred nezakonito odpovedjo.
Tožnik ne more biti upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ki ga sodišče delavcu lahko prisodi le v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ne pa v drugih primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz 77. člena ZDR-1.
Z ozirom na to, da je tožeča stranka izrecno trdila, da ji je skupni pooblaščenec etažnih lastnikov v skladu s s Pogodbo o dobavi toplote in Sporazumom o delitvi stroškov dobavljene toplote in sporočanju mesečnih delilnikov stroškov sporočil, da je imela tožena stranka na tem odjemnem mestu porabo tudi v obdobju od aprila do septembra 2015 ter višino te porabe, v zvezi s čimer je tožeča stranka predložila prejete delilnike skupnega pooblaščenca etažnih lastnikov za omenjeno obdobje za to odjemno mesto ter nazorno pojasnila izračun zneskov na računih za to obdobje, pri čemer se deleži tožene stranke pri porabi toplotne energije, kakršne je sporočil skupni pooblaščenec etažnih lastnikov, in deleži, ki jih je pri izračunu upoštevala tožeča stranka, ujemajo, bi morala tožena stranka tem trditvam nasprotovati vsaj tako, da bi zatrjevala, da je skupni pooblaščenec etažnih lastnikov pri odčitavanju porabe toplotne energije storil napako. Takšnih navedb tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, pač pa šele v pritožbi. Ker torej tožena stranka ustreznih trditev ni (pravočasno) podala, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njena dokazna predloga za zaslišanje stečajnega upravitelja tožene stranke in skupnega pooblaščenca etažnih lastnikov, saj izvedba dokazov v informativne namene ni dopustna.