CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO DRUŽB
VSL00008299
ZGD-1 člen 50, 512, 513. ZPP člen 8. - tarifna številka 26, 26/1.
pravica do informacije in vpogleda - sodna odločba o pravici do informacije in vpogleda - načelo proste presoje dokazov - odvetniški stroški - določitev nagrade v razponu
Predlagateljica je trditve nasprotnega udeleženca, da ji je zahtevane listine iz točke II. izreka sklepa že izročil in dal tudi informacije iz III. točke izreka sklepa, prerekala v delu, ki se nanašajo na zahtevo, glede katere predloga ni umaknila. Zato se je v konkretnem primeru dokazno breme prevalilo na nasprotno stranko, ki pa mu po oceni sodišča prve stopnje ni zadostila.
Zakoniti zastopnik nasprotnega udeleženca (poslovodja), ki je zavezan dati predlagateljici navedene informacije, kljub vabilu na zaslišanje, na narok 21. 6. 2017 ni pristopil brez opravičljivega razloga. Na podlagi trditev, da je zaposleni M. B. naročil, da izroči predlagateljici listine, ki jih bo zahtevala, pa sodišču prve stopnje nasprotni udeleženec neutemeljeno očita, da bi moralo zavrniti predlog v delu, ki se nanaša na zahtevo po informacijah o poslih družbe, saj pritožnik ni trdil, da je M. B. poznala tudi vsa dejstva, o katerih zahteva predlagateljica v tem postopku informacije od poslovodje.
Res je sicer, da sodišče prve stopnje odločitve, da prizna predlagateljici za sestavo predloga po tarifni številki 26/1 OT 1400 točk (nagrada pa je določena v razponu od 300 do 2000 točk), ni obrazložilo glede na merila iz 3. člena Tarife, prav tako meril ni navedel niti nasprotni udeleženec v stroškovniku (niti v odgovoru na pritožbo ne), vendar pritožbeno sodišče kljub temu ocenjuje, da zaradi tega sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ki je podana, če odločitve sodišča tudi ni mogoče preizkusiti. Ob dejstvu, da je nasprotni udeleženec po tarifni številki 26/1 OT v istem postopku za sestavo odgovora na predlog priglasil 1.500 točk (100 točk več od predlagateljice), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v približno enakem obsegu kot ga je priznalo sodišče, očitno tudi sam ovrednotil zahtevnost in pomen zadeve glede na posamezna merila iz 3. člena Tarife, zato dodatna obrazložitev odločitve ni bila potrebna, pritožba zoper stroškovno odločitev pa je iz istega razloga neutemeljena.
Med pravdnima strankama je bila sklenjena Pogodba o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja in takšno pogodbeno razmerje je presojati po specialnih določbah Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar), veljavnim v času sklepanja Pogodbe o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja, ki je v 215. členu opredelil in določal naloge zavarovalnega zastopnika.
Položaj in pooblastila zavarovalnega zastopnika ureja zakon neposredno in določa, da pooblastilo zavarovalnega zastopnika za sklenitev zavarovalne pogodbe obsega tudi pooblastilo za spremembo oziroma podaljšanje te pogodbe in sprejemanje izjav zavarovalca o odstopu od zavarovalne pogodbe. Takšna ureditev pomeni, da naloge zavarovalnega zastopnika v razmerju do naročitelja in zavarovalca ne prenehajo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, temveč ima zavarovalni zastopnik dolžnost spremljati izvajanje pogodbe v času njene veljavnosti. Ko je temu tako, je tudi ureditev plačila provizije za opravljeno delo, tako kot sta jo uredili sedaj pravdni stranki, skladna z zakonsko opredeljenim obsegom pooblastil zavarovalnega agenta.
Ko je tožena stranka odpovedala pogodbo s tožečo stranko in je ta prenehala veljati, je s tem nastopil trenutek, ko je tožena stranka izgubila upravičenje do plačila nadaljnje provizije, saj od tega trenutka dalje tudi ni več izpolnjevala zakonsko določenih nalog zavarovalnega zastopnika, ki je v spremljanju izvajanja sklenjenih zavarovalnih pogodb.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00008543
OZ člen 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 151. ZBPP člen 9, 46, 46/1, 46/2, 46/3. ZST-1 člen 15, 15/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 2, 5.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - degenerativne spremembe - izvedensko mnenje - pripombe na izdelano izvedensko mnenje - potrebni pravdni stroški - stroški strank - potni stroški stranke - brezplačna pravna pomoč - vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je treba odškodnino za nepremoženjsko škodo vselej obravnavati kot celoto in ne zgolj po njenih posameznih pojavnih oblikah in zneskih.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00008332
ZKP člen 506a, 506a/3.
odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost izvršitelja - povrnitev premoženjske škode - pasivna stvarna legitimacija - prenos obveznosti - zaseg predmetov v kazenskem postopku - zaseg in hramba odvzetih predmetov - uničenje zaseženih predmetov - vzročna zveza
Odločanje o hrambi (v kazenskem postopku) zaseženih predmetov je v celoti v pristojnosti Republike Slovenije (oziroma njenih organov). Slednja se je v skladu z možnostjo, ki jo predvideva že tretji odstavek prej omenjenega člena, za takšno hrambo (in upravljanje zaseženih predmetov) v konkretnem primeru pogodbeno dogovorila z drugo tožencem (izvršiteljem). To pomeni, da je izpolnitev svojih (zakonskih) dolžnosti prenesla na sopogodbenika.
Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da naj bi že samo dejstvo, da so bili zaseženi predmeti, ki so bili v hrambi pri izvršitelju, uničeni v požaru (oziroma s kaznivim dejanjem), kazalo na to, da prostori niso bili zavarovani tako, kot bi po pravilniku in uredbi morali biti. To pa ustrezne obrazložitve obstoja vzročne zveze med opustitvami, ki jih sodišče prve stopnje očita drugo tožencu, in nastankom škodnega dogodka, ne predstavlja. Omenjeno vprašanje vzročne zveze pa ni pomembno le glede obstoja odškodninske obveznosti drugo toženca. Če namreč ni vzročne zveze med njegovim (nedopustnim) ravnanjem (opustitvami) in nastalo škodo, potem ob upoštevanju vsebine njunega (pogodbenega) razmerja ni videti, kako bi bila lahko ta podana v primeru prvo toženke (RS).
obveznost plačila zavarovalnice - pripoznava zahtevka - večja škoda - določila splošnih pogojev zavarovalnice - odvetniški stroški
Vtoževani stroški bi namreč (lahko) nastali tudi v primeru, če tožeča stranka ne bi kršila obveznosti iz Splošnih pogojev, torej tudi če tožeča stranka ne bi pripoznala zahtevka oškodovanca in bi nemudoma obvestila toženo stranko o zavarovalnem primeru, saj nikjer ni predpisano, da zavarovalec o nastopu zavarovalnega primera tožene stranke ne bi smel obvestiti preko odvetnika, prav tako višina odškodnine med pravdnima strankama ni bila sporna in zatorej tožena stranka zaradi tožničinega pripoznanja zahtevka ni bila nič na slabšem.
ZZZDR člen 12, 51, 56, 58, 58/2, 59, 59/2. ZMZPP člen 48, 48/1, 53, 53/2, 67, 67/2.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - privolitev stranke - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - obseg skupnega premoženja - delež zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju - ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju - dolgovi, ki obremenjujejo skupno premoženje - delitev skupnega premoženja v pravdi
Iz trditev obeh strank sicer izhaja, da v njuno skupno premoženje poleg hiše v Sloveniji sodita tudi dve nepremičnini v F., vendar pa tožbenega zahtevka, ki bi se nanašal na ugotovitev lastništva na nepremičninah v F., vsaj zaenkrat ni. Poleg tega se toženka, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 48. člena ZMZPP), pristojnosti slovenskega sodišča ni uprla, preden je vložila odgovor na tožbo, niti preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari (drugi odstavek 53. člena ZMZPP). Zato je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na drugi odstavek 67. člena ZMZPP materialno pravno zmotno in odločitev o zavrženju tistih delov tožbe, ki se neposredno ne nanašajo na hišo v Sloveniji, nima podlage v zakonu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prepoved diskriminacije - neutemeljen odpovedni razlog - bolniški stalež - individualni odpust
Toženka se je za zmanjšanje zaposlenih odločila zaradi upada prometa. Kljub takemu dejstvu pa je toženka v juliju in avgustu 2016 za določen čas zaposlila dva delavca, in to na delovnem mestu ključavničar II, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Ob nadaljnjem dejstvu, da je toženka na tem delovnem mestu imela zaposlenih 17 delavcev, da je menila, da je le eden od njih odveč, da ni počakala, da se iztečejo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak se je odločila podati odpoved tožniku, ki je bil v bolniškem staležu, vsa ta dejstva opravičujejo domnevo, da je toženka ob podaji odpovedi pogodbe tožniku kršila prepoved diskriminacije.
osebni stečaj - stečajna masa - plača in drugi prejemki - minimalna plača - plačilo na fiduciarni račun - prejemki izvzeti iz stečajne mase
Iz obračunov plač za dolžnika je razvidno, da v posameznih mesecih dolžnikova minimalna plača ni dosegala zakonsko določenega minimuma, upoštevajoč dodatek za prehrano in dnevnice pa ga je večkrat presegla.
Kadar znesek dolžnikove plače ne dosega zakonsko določenega minimuma, z dodatki (za malice in iz naslova dnevnic) pa ga presega, mora delodajalec dolžniku izplačati tolikšen znesek, ki skupaj s plačo in dodatki predstavlja tisti minimum dohodkov, ki jih dolžniku zagotavlja citirano določilo tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP.
Toženec ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da ni poskrbel za dovolj natančen popis tožnikovih stvari (dokumentov), ki jih je sprejel v hrambo. Ta opustitev brez dvoma nasprotuje zahtevani poklicni skrbnosti bolnišnice pri ravnanju s stvarmi hospitaliziranih pacientov, ki so ji bile izročene v hrambo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, toženec za obravnavano škodo odgovarja objektivno (in popolno) na podlagi četrtega odstavka 741. člena v zvezi s 746. členom OZ. Toženec se te odgovornosti ne more razbremeniti s pojasnilom, da zlorabe ni pričakoval.
nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - preplačilo - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - neupravičena obogatitev
Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo zgolj prvi odstavek odločbe z dne 28. 10. 2015, ker je bilo odločeno, da tožnici s 1. 3. 2014 preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Ni pa upoštevalo drugega odstavka navedene odločbe iz katerega izhaja, da se je izplačevanje nadomestila plače ustavilo šele z dnem 28. 10. 2015, torej z dnem, ko je bila izdana omenjena odločba. Ker je bilo izplačevanje ustavljeno šele z 28. 10. 2015 to pomeni, da v zadevi ne gre niti za stanje, da se podlaga ne bi uresničila, niti ta podlaga vse do 28. 10. 2015 ni odpadla. Izrek je postal pravnomočen in na podlagi veljavnega pravnega naslova se je tožnici izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru pa do preplačila vse do 28. 10. 2015 ni prišlo.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 366, 366/1, 371, 371/10.
sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase - pritožbeni razlogi - nedovoljenost pritožbe - nagrada stečajnega upravitelja - nedopustna pritožba zoper sklep o prvi razdelitvi - posebna razdelitvena masa
Z ugovorom zoper načrt prve razdelitve posebne stečajne mase lahko vsak upnik poda tudi ugovor, da je strošek nadomestila upravitelju previsoko obračunan ter da je posledično v tej višini prenizek znesek posebne razdelitvene mase, ki je predmet prve razdelitve.
Višje sodišče je že v več zadevah na podlagi določbe prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP zavrglo pritožbo upnika kot nedovoljeno v primeru, če upnik predhodno ni izkoristil pravnega sredstva ugovora zoper načrt delitve stečajne mase, s pritožbo pa ni uveljavljal niti nasprotja med objavljenim načrtom razdelitve in končnim načrtom razdelitve, ki je bil sestavni del izreka sklepa o razdelitvi stečajne mase.
Ker v konkretnem primeru upnica ugovora ni vložila, to možnost pa je imela, sklep sodišča prve stopnje pravilno ne vsebuje odločitve o ugovoru. Ker je končni načrt razdelitve enak objavljenemu načrtu razdelitve, zoper katerega ni noben upnik vložil ugovora, sklepa o razdelitvi glede na zakonsko določbo prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP tudi ni dovoljeno izpodbijati.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev upnika na pravdo - položaj stranke v postopku - zahteva za ločitev zapuščine
Sklep o dedovanju lahko izpodbijajo le stranke zapuščinskega postopka, to pa so dediči zapustnice. Po ustaljeni sodni praksi so stranke zapuščinskega postopka tudi upniki v primeru, ko uveljavljajo ločitev zapuščine od dedičevega premoženja, kar lahko storijo v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja (prvi odstavek 143. člena ZD), dedovanje pa se uvede s smrtjo zapustnika (prvi odstavek 123. člena ZD). Iz podatkov v spisu ni razvidno, da je prvi pritožnik v zakonskem roku zahteval ločitev zapuščine, torej prvemu tožniku ni mogoče priznati položaja stranke v tem zapuščinskem postopku. Prvi pritožnik ima položaj upnika, ki ima terjatev do zapustnice (glede stvarno pravnega zahtevka) in terjatev do zapuščine (glede zneska iz naslova pogrebnih stroškov), ti dve terjatvi pa lahko uveljavlja v pravdi zoper dediče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00008517
ZPP člen 333, 333/1, 339, 343, 343/2, 352. OZ člen 347, 349, 355, 355/1, 355/1-6, 427, 427/1, 429, 429/1. SZ-1 člen 2, 17, 24, 30, 30/3. SPZ člen 115.
res iudicata - istovetnost zahtevka - istovetnost strank - priznanje terjatve v stečajnem postopku - prepozna dopolnitev pritožbe - subsidiarna odgovornost lastnika za neplačane obveznosti najemnika - poslovne stavbe in poslovni prostori - stroški obratovanja in upravljanja - prevzem izpolnitve - prevzem dolga - zastaranje terjatve iz naslova stroškov upravljanja - obvestilo upravniku o spremembi lastništva posameznega dela
Priznanja terjatve v stečajnem postopku se nanaša na primere, kadar obstaja kumulativno istovetnost strank ter istovetnost terjatev. Četudi bi v okviru pritožbenih navedb obstajala istovetnost terjatve, pa ne obstaja istovetnost strank. Ker je bila v stečajnem postopku terjatev tožeče stranke priznana s strani druge družbe, z ugovorom pravnomočno razsojene stvari tožena stranka ne bi mogla uspeti.
Določba 24. člena SZ-1 ne zajema subsidiarne odgovornosti lastnika poslovnih prostorov. Že jezikovna razlaga citirane določbe povsem nedvoumno določa meje pomena konkretnega pravnega pravila: subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja. Glede na izrecno ločitev stanovanjskih in poslovnih prostorov v 2. členu SZ-1, poslovni prostori tako že po jezikovni razlagi spadajo izven meja konkretnega določila.
Na podlagi 115. člena SPZ za obveznosti na skupnih delih odgovarja (etažni) lastnik, v obravnavanem primeru tožena stranka. Navedeno velja kljub dogovoru med toženo stranko in leasingojemalcem, da bodo ti stroški bremenili leasingojemalca. Tak dogovor je namreč mogoče šteti zgolj kot prevzem izpolnitve v smislu 434. člena OZ, ki učinkuje izključno med strankama, ne pa tudi nasproti tretjim osebam, v tej zadevi tožeči stranki.
stečajni postopek - aktivna procesna legitimacija upnika - priznanje položaja stranke v postopku - položaj upnika
Če pritožnica terjatve v stečajnem postopku ni prijavila, z nikakršnimi postopki, ki naj bi na njeno pobudo tekli zoper upravitelja (in sodnico), položaja upnice ni pridobila.
postopek osebnega stečaja - stroški upnika - stroški dolžnika - načelo krivde - načelo uspeha
Zaradi specifične narave stečajnega postopka sicer res ni mogoče določiti, katera stranka je v tem postopku uspela, kot je to mogoče storiti v pravdnem postopku, vendar to ni ovira, da se ne bi glede dolžnikovih stroškov insolvenčnega postopka smiselno uporabile določbe ZPP o stroških pravdnega postopka (prim. prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Sodna praksa je že zavzela stališče, da upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - fizična oseba - izbris podjetnika posameznika iz poslovnega registra - izbris samostojnega podjetnika
Vtoževana terjatev je nastala po 30. 6. 2015, ko je bil toženec kot samostojni podjetnik posameznik že izbrisan iz sodnega registra. V konkretnem primeru tako ni izpolnjen pogoj iz 481. člena ZPP, saj vtoževana terjatev ne izvira iz pravnega razmerja med tožencem in tožnico v zvezi z opravljanjem toženčeve pridobitne dejavnosti.
ZFPPIPP člen 401, 401/1, 402, 402/3, 406, 406/1, 406/1-1.
postopek odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - kršitev obveznosti
Ker dolžnik upraviteljice ni obvestil o zaposlitvi, prav tako je ni obvestil o prejeti plači in o odprtem transakcijskem računu, je svoje obveznosti nedvomno kršil.
Stečajni dolžnik stečajne mase ne sme porabljati za svoje potrebe, tudi če gre za stroške zdravljenja. Sodišče pa nima možnosti, da bi stečajnemu dolžniku to napako, kot sam označuje svoje dejanje, oprostilo, saj bi sicer poseglo v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine, katere del je tudi pravica do plačila terjatev.
ZPP člen 226, 226/5. ZUKSB člen 10, 10/2, 10/2-6. ZGD-1 člen 263, 263/1, 265, 265/1. ZBan-1 člen 66, 173, 177, 177/3, 177/4. ZOR člen 1065. OZ člen 323, 323/1.
odškodninska odgovornost direktorja - pogodbeni prenos terjatve - aktivna legitimacija - bančni kredit - skrbno vodenje poslov družbe - vodenje gospodarske družbe - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - dolžnost izvajanja nadzora - prosta podjetniška presoja - naložbe - poslovno tveganje banke - interni akt pravne osebe - kreditna tveganja - glavna obravnava na pritožbeni stopnji
Kakorkoli že imenujemo sporne naložbe, ali obnove naložb ali nove naložbe, je dejstvo, mimo katerega enostavno ni mogoče, da se je nov kredit (izjema je delno naložba, odobrena družbi S. g. d.o.o. - v stečaju) črpal za poplačilo prejšnjega - banka je odobrila novo izpostavljenost zaradi poplačila prejšnje, ali nasprotno, prejšnja izpostavljenost je prenehala zaradi odobritve nove.
Spregledalo določbo 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ, ki ureja kreditno pogodbo in s katero se banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, za neki namen ali brez določenega namena, slednji pa se zavezuje banki plačevati dogovorjene obresti, dobljeni znesek denarja pa vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. Dejstvo je, da banka ni izpolnila svoje osnovne obveznosti po kreditni pogodbi (uporabniku kredita ni dala na voljo določenega zneska denarnih sredstev).
Toženca sta bila kot člana uprave v skladu z določbo 173. člena ZBan-1 v okviru odgovornosti, da banka posluje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, odgovorna za jasno razmejitev pristojnosti in nalog v banki in z njo povezane odgovornosti. V okviru tega je (bila) pri tožnici bančna storitev odobravanja naložb (vertikalno) prenesena na nižje ravni odločanja, med drugim tudi na Kreditni odbor banke (v nadaljevanju KOB).
To seveda uprave ne odvezuje vsakršne odgovornosti, na njej še vedno ostane dolžnost nadziranja.
Je pa bistveno, da je bil KOB (druga toženka je bila po funkciji predsednica KOB, prvi toženec pa njen namestnik) tisti, ki je samostojno, z večino glasov (prisotnost enega od tožencev je bila pogoj za sklepčnost KOB, a je bil njun glas enakovreden ostalim, odločal o predlogih za naložbe komitentom banke, ki so v njegovi pristojnosti.
Tisti, ki odloča, pa mora (na lastno odgovornost) preizkusiti pravilnost podlag za sprejeto odločitev (četrti odstavek 177. člena ZBan-11). Takšno je primerjalno gledano tudi stališče nemške sodne prakse.
Odločitev, ali naložbo odobriti ali ne, je prognostična odločitev, kot takšna pa tipična poslovna (podjetniška) odločitev. Tistemu, ki o tem odloča, je dopuščena zavestna izbira med dvema ali več alternativami, ki so dejansko mogoče in tudi pravno dopustne.
Čeprav se pravilo podjetniške presoje v okviru korporacijske odgovornosti nanaša na upravo, sodišče druge stopnje ne vidi nobenega tehtnega razloga, da se tudi presoja razumnosti odločitve KOB-a (organa uprave1, v katerem sta sodelovala in soodločala toženca) v zvezi s posameznim kreditnim poslom, predvsem v zvezi s priporočenimi kriteriji zavarovanja (Navodila za zavarovanje naložb, Priporočeni kriteriji zavarovanja glede na vrsto zavarovanja) ne bi presojala ob upoštevanju tega pravila (takšno stališče je v enem od omenjenih delovnih sporov zavzelo že VS RS, in sicer v odločbi VIII Ips 301/2016 z dne 6. 6. 20173). Presoditi je torej treba, ali je smel KOB pri vsaki od naložb razumno domnevati, da na podlagi primernih informacij ravna v najboljšem interesu banke.