KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023997
ZKP člen 15,95,95/1,96,96/1,105,105/2,227,227/10,285.a,285.a/3,307,307/3,321,321/5,358,371,371/1. KZ člen 217,217/1,217/2. KZ-1 člen 58,58/3,211,211/1.
izrek oprostilne sodbe - pravni pouk obdolžencu - pouk o procesnih pravicah - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nedovoljen dokaz - zagovor obdolženca kot dokaz - preložitev naroka na predlog stranke - zavrnitev predloga za preložitev naroka - načelo materialne resnice - goljufija - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prepozen dokazni predlog - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - zakonski znaki goljufije - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja
Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih. Tudi dokazna ocena sodišča v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, ni oprta na sporne izjave obtoženca na glavni obravnavi, ampak prej na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila.
Obtoženec uveljavlja, da sodišče prošnji zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka ni ugodilo, ne da bi za to navedlo razloge. Substitut zagovornika z zadevo ni bil seznanjen, obtoženi pa se s substitucijo ni strinjal. S temi navedbami pritožnika se ni moč strinjati. V zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 je namreč sodeči sodnik na zagovornikov predlog za preložitev naroka odgovoril z dopisom z dne 22. 11. 2016, v kateremu je navedel, da se predlogu ne ugodi. V zvezi izvajanjem pravice do obrambe se pritožba ne more utemeljeno sklicevati na to, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, da pojasni razloge za nepreložitev naroka. Na podlagi dopisa sodišča, ki ga je zagovornik prejel dne 23. 11. 2016, je bilo namreč jasno, da se narok ne bo preložil. Tudi sicer zagovornikovo utemeljevanje predloga za preložitev naroka s tem, da ima na tisti dan že predvidene naroke v drugih postopkih, ne more predstavljati opravičljivega razloga, ki bi od sodišča terjal dodatno pojasnjevanje njegove odločitve. Pri očitno zelo veliki zasedenosti zagovornika z naroki v različnih sodnih postopkih gre tudi za stvar organiziranosti poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP.
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti v skladu z načelom iskanja materialne resnice. Sodišče prve stopnje je ustrezno zasledovalo izvajanje tega načela s tem, ko je obrambo na glavni obravnavi pozvalo, da obrazloži šele takrat podane (prepozne) dokazne predloge, ter se na ta način seznanilo z njihovo dokazno vrednostjo in relevantnostjo. Ravno tako je v 3. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se določeni dokazi nanašajo, ali na obdobje po dokončanju obravnavanih kaznivih dejanj ali pa da se bistveni dokazi že nahajajo v spisu (podatki iz stečajnega postopka), kakor tudi, da že drugi izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločanje. Sodišče je torej opravilo potrebno tehtanje in v zvezi s tem navedlo tudi zadostne in pravilne razloge, pri čemer pritožba obtoženca, ob tem ko v posledici procesnih kršitev zatrjuje nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sploh ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno.
V tem individualnem delovnem sporu je bila odločba že izdana in kasneje razveljavljena, zato ne pride v poštev uporaba tar. št. 2312 ZST-1. Obveznost plačila sodne takse namreč za postopek zapade že ob vložitvi tožbe, o tej tožbi pa je bila sodba že izdana, sodišče je torej v tem postopku že izvedlo vsa dejanja na prvi stopnji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili sodne poravnave pred izdajo sodne odločbe, saj sta jo sklenili šele po tem, ko je bila v istem postopku že izdana sodba razveljavljena s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča. V takem primeru pa zakon ne predvideva znižanja oziroma vrnitev sodne takse.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - invalid - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - ustrezno delovno mesto - denarno povračilo
ZZRZI v 40. členu določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas in delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti za delo in delovni zmožnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu, pri čemer je ustrezno delovno mesto tisto, ki ustreza invalidovi dejanski izobrazbi. Tako je delovno mesto varnostnika neustrezno, glede na to, da je tožnik po izobrazbi strojni inženir.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - poslabšanje zdravstvenega stanja - nova invalidnost
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri tožniku do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in nastanka nove invalidnosti, po že ugotovljeni invalidnosti od 11. 4. 2013, pri tožniku ni prišlo in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe 5. 11. 2015 invalidnosti še ni bilo mogoče ugotoviti, saj ni bilo na razpolago medicinske dokumentacije, ki je dejansko podlaga za ugotavljanje invalidnosti. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik takšno dokumentacijo dostavil. Vso dokumentacijo, ki jo je tožnik dostavil se nanaša na obdobje po 5. 11. 2015, torej gre za dokumentacijo, ki jo v izvedenem invalidskem postopku ni mogoče upoštevati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - izbira presežnih delavcev - večje število delavcev
Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka v odpovedi ni bila dolžna konkretneje opredeliti izbire "presežnega" delavca, če je več potencialnih izbrancev za prejem odpovedi zaradi opravljanja istega dela. Konkretna izbira delavca za podajo odpovedi pa ne sme biti diskriminatorna.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s tem, ko je tožena stranka zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov opravila kadrovsko prestrukturiranje, v posledici česar je zmanjšala število novinarjev urednikov, dela in naloge tožnika pa prerazporedila na druge delavce, pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki v času tožnikove odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
starostna pokojnina - ponovna odmera - delnice podjetja
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - potni stroški - nagrada in stroški odvetnika
Odvetnik je na podlagi prvega odstavka 17. člena ZOdv upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi. Če izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. To pomeni, da je v primeru zastopanja po brezplačni pravni pomoči odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v polovičnem znesku, medtem ko mu je potrebno stroške, med katerimi so tudi potni stroški, povrniti v celoti.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 296, 296/5, 354.. ZPP člen 163, 163/3.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - stečajni postopek - prijava terjatve v stečajnem postopku
Za terjatve iz naslova stroškov postopka, ki niso nastale pred začetkom stečajnega postopka, ampak sodišče o njih odloči v pravdah, ki se končajo med tekom stečajnega postopka, ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku.
ZPP člen 318, 339, 339/2, 339/2-14.. ZDR-1 člen 33, 34, 36, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - upoštevanje delodajalčevih navodil - neupravičena odsotnost z dela - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do samostojnega očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik ni upošteval delodajalčevega navodila (34. člen ZDR-1), saj se ni odzval na poziv na delo z dne 10. 3. 2017. S tem je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj o tem odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe.
Tožnik s predlagano začasno odredbo zahteva izplačilo nadomestila plače z vsemi dodatki in pravicami, kot je bilo pred izdajo dokončne odločbe ZPIZ. V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pri tem pa niti ne navede, kdaj in iz katerega razloga, niti tožnik ne predloži ustreznega dokazila o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik tako dosedaj ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve.
Izročevalec, ki odklanja izvrševanje obveznosti s strani prevzemnika in ki so določene v pogodbi o preužitku, ne more zahtevati razveze pogodbe o preužitku.
igralništvo - igre na srečo - delovna uspešnost - prejemek iz delovnega razmerja - davki in prispevki - napitnina
Tožeča stranka je zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu vale (gostinski delavec). Pri presoji pravne narave plačila, ki ga je tožnica v tem obdobju prejela, je treba izhajati iz dejstva, da tožnica sicer ni zaposlena na delovnem mestu, ki neposredno sodeluje pri igrah na srečo (kot je npr. krupje, blagajnik v igralnici, manipulant žetonov in gotovine, biljeter ...), vendar pa je bistveno, da tožnica dela pri istem delodajalcu kot delavci, ki sodelujejo pri igrah na srečo, ter da je tožena stranka dolžna igralniške napitnine zbirati po 91. členu ZIS. Odločilno je, da gre pri dajanju napitnin, ki jih prejemajo tudi "gostinski" delavci, za iste osebe (igralce), ki dajejo napitnine gostinskim delavcem pri toženi stranki z enakim motivom, kot igralniškim delavcem, torej kot nagrado zaradi dobitka pri igrah na srečo in ne zaradi opravljene gostinske storitve. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, pogojuje prejemke tako gostinskih delavcev kot tudi igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je potrebno vprašanje napitnine za vse navedene delavce pri toženi stranki urediti enotno.
Glede na navedeno, ter ob dejstvu, da je tožena stranka v obravnavanem obdobju tudi za gostinske delavce uporabila določbo 91. člena ZIS, ter zneske izplačevala pri plači, ni v okoliščinah konkretnega primera nobenega razloga, da tudi ta izplačila ne bi imela narave delovne uspešnosti kot to velja za izplačila delavcem na igralniških delovnih mestih v smislu drugega odstavka 91. člena ZIS. Posledično je tudi prejemke, ki jih je v spornem obdobju prejemala tožnica, treba šteti za prejemek iz delovnega razmerja, zaradi česar je morala tožena stranka obračunati in odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost.
Odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba toženca šteje za umaknjeno, je bila sprejeta ob predpostavki, da slednji ni poravnal sodne takse za pritožbo. Toženec s priloženim gradivom prepričljivo izkazuje nasprotno. Sodno takso je namreč poravnal, vendar ne v enkratnem znesku 5.535,00 EUR, temveč s šestimi zaporednimi plačili po 930,00 EUR. Vsa plačila so bila opravljena v imenu toženca in s pravilno referenco ter pravočasno.
popravni sklep - končna sodba - dopolnilna sodba - spor majhne vrednosti
S popravnim sklepom je mogoče popraviti napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, medtem ko o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, sodišče odloči s sodbo.
plača - pobotni ugovor - posojilo - preplačilo plače
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev vračila posojila v višini 1.000,00 EUR ni terjatev tožene stranke, ter da iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi bila terjatev za vračilo posojila zapadla (v tem delu pobotni ugovor tožene stranke ni sklepčen). Ker nista izpolnjena že dva zahtevana pogoja za pobot terjatve za vračilo posojila v višini 1.000,00 EUR, pobotni ugovor tožene stranke v tem delu ni utemeljen.
Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke, ki se nanaša na terjatev vračila preplačila plač. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je navedena terjatev tožene stranke neiztožljiva.
ZSDP-UPB2 člen 23, 25, 40, 40/2.. ZSDP-1 člen 25, 27, 27/1, 27/2, 42, 42/2, 114, 115, 115/3, 122.
očetovski dopust - sprememba zakona
Oče je imel po ZSDP pravico do t. i. plačanega očetovskega dopusta v trajanju 15 koledarskih dni, ki jo je moral izrabiti do dopolnjenega šestega meseca otrokove starosti, in pravico do t. i. neplačanega očetovskega dopusta v trajanju 75 koledarskih dni, ki jo je moral izrabiti do tretjega leta otrokove starosti.
Po ZSDP-1 ni več neplačanega očetovskega dopusta, je pa daljši plačani dopust, ki se lahko izkoristi vse do končanega prvega razreda osnove šole otroka.
V 114. členu ZSDP-1 je določeno, da oseba, ki je uveljavila pravico po prej veljavnem ZSDP, zadrži pravico v obsegu in trajanju, kot je bila priznana z odločbo centra. V primeru, da sta obseg in trajanje te pravice po ZSDP-1 ugodnejša, center na njeno zahtevo uskladi obseg in trajanje te pravice.
Pogoj za uskladitev obsega in trajanja očetovskega dopusta je torej pravica do neplačanega očetovskega dopusta po ZSDP, ki je bila priznana z odločbo ali pa so še vedno izpolnjeni zakonski pogoji za njeno priznanje. Oče je imel po ZSDP to pravico najdalj do tretjega leta otrokove starosti, po tej starosti pa je ni mogel več uveljaviti. Pomeni, da je tudi uskladitev pravice vezana na to starost otroka in je po dopolnitvi otrokove starosti tri leta ni več mogoče uskladiti. Pravica do neplačanega očetovskega dopusta po ZSDP je s starostjo otroka treh let ugasnila.
Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 48.. ZDR-1 člen 9, 9/2, 9/3, 92, 94, 129, 129/1, 129/2, 222.. ZKolP člen 4.
dodatek za delovno dobo - plačilo razlike plače - delovna doba - višina dodatka
Prvi odstavek 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Navedeno določbo je možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca. Če bi imel namreč zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno. Zakon je kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo.