Kakšno konkretno kršitev ZKP bi naj zagrešilo prvostopno sodišče s tem, ko je na izrecno željo in vztrajanje obrambe na glavni obravnavi dne 28. 8. 2017 zaslišalo obdolženčevo ženo D.H., ki je očitno na obravnavo pristopila (ne da bi jo sodišče vabilo) po navodilih obrambe, pritožnik ni pojasnil. Da bi zaradi zaslišanja navedene priče prišlo do kakršnihkoli kršitev ZKP v škodo obdolženca, pa pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti, ni zasledilo.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - tek roka med sodnimi počitnicami - zavrženje prepozne tožbe
Rok za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe iz prvega odstavka 59. člena ZIZ je materialni prekluzivni rok, na katerega čas sodnih počitnic ne vpliva.
ZSDP-1 člen 25, 25/1,29, 29/2, 35, 114, 115, 115/4.. ZSDP člen 23.
očetovski dopust - večplodna nosečnost
Že po jezikovni razlagi 1. odstavka 25. člena ZSDP-1, po kateri ima oče ob rojstvu otroka oziroma otrok pravico do očetovskega dopusta v trajanju 30 dni, očetu dvojčkov ni mogoče priznati 60 dni očetovskega dopusta, torej 30 dni za vsakega otroka.
Trajanje očetovskega dopusta se torej v primeru rojstva dvojčkov ne more podaljšati. Podaljša pa se starševski dopust. Na podlagi 2. odstavka 29. člena ZSDP-1 se starševski dopust v primeru hkrati več živorojenih otrok podaljša za 90 dni. Vsak od staršev ima pravico do starševskega dopusta v trajanju 130 dni, ki ga eden od staršev izrabi neposredno po izteku materinskega dopusta. Mati lahko na očeta prenese 100 dni starševskega dopusta, 30 dni pa je neprenosljivih. Oče pa lahko prenese na mater 130 dni starševskega dopusta. Ob rojstvu dveh ali več hkrati živorojenih otrok lahko starši starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela izrabljajo istočasno, kar je dopustno samo v izjemnih primerih (35. člen ZSDP-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023997
ZKP člen 15,95,95/1,96,96/1,105,105/2,227,227/10,285.a,285.a/3,307,307/3,321,321/5,358,371,371/1. KZ člen 217,217/1,217/2. KZ-1 člen 58,58/3,211,211/1.
izrek oprostilne sodbe - pravni pouk obdolžencu - pouk o procesnih pravicah - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nedovoljen dokaz - zagovor obdolženca kot dokaz - preložitev naroka na predlog stranke - zavrnitev predloga za preložitev naroka - načelo materialne resnice - goljufija - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prepozen dokazni predlog - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - zakonski znaki goljufije - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja
Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih. Tudi dokazna ocena sodišča v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, ni oprta na sporne izjave obtoženca na glavni obravnavi, ampak prej na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila.
Obtoženec uveljavlja, da sodišče prošnji zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka ni ugodilo, ne da bi za to navedlo razloge. Substitut zagovornika z zadevo ni bil seznanjen, obtoženi pa se s substitucijo ni strinjal. S temi navedbami pritožnika se ni moč strinjati. V zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 je namreč sodeči sodnik na zagovornikov predlog za preložitev naroka odgovoril z dopisom z dne 22. 11. 2016, v kateremu je navedel, da se predlogu ne ugodi. V zvezi izvajanjem pravice do obrambe se pritožba ne more utemeljeno sklicevati na to, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, da pojasni razloge za nepreložitev naroka. Na podlagi dopisa sodišča, ki ga je zagovornik prejel dne 23. 11. 2016, je bilo namreč jasno, da se narok ne bo preložil. Tudi sicer zagovornikovo utemeljevanje predloga za preložitev naroka s tem, da ima na tisti dan že predvidene naroke v drugih postopkih, ne more predstavljati opravičljivega razloga, ki bi od sodišča terjal dodatno pojasnjevanje njegove odločitve. Pri očitno zelo veliki zasedenosti zagovornika z naroki v različnih sodnih postopkih gre tudi za stvar organiziranosti poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP.
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti v skladu z načelom iskanja materialne resnice. Sodišče prve stopnje je ustrezno zasledovalo izvajanje tega načela s tem, ko je obrambo na glavni obravnavi pozvalo, da obrazloži šele takrat podane (prepozne) dokazne predloge, ter se na ta način seznanilo z njihovo dokazno vrednostjo in relevantnostjo. Ravno tako je v 3. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se določeni dokazi nanašajo, ali na obdobje po dokončanju obravnavanih kaznivih dejanj ali pa da se bistveni dokazi že nahajajo v spisu (podatki iz stečajnega postopka), kakor tudi, da že drugi izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločanje. Sodišče je torej opravilo potrebno tehtanje in v zvezi s tem navedlo tudi zadostne in pravilne razloge, pri čemer pritožba obtoženca, ob tem ko v posledici procesnih kršitev zatrjuje nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sploh ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno.
neposlovna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost ponudnika internetnih storitev - protipravnost - nedopustno ravnanje - vdor v informacijski sistem - DDoS napad - vzročna zveza - predvidljivost negativne posledice - dolžnostno ravnanje - objektivna predvidljivost škodne posledice - standard profesionalne skrbnosti
Nedopustno ravnanje je le tisto, če lahko kot njegovo posledico objektivno predvidimo možnost nastanka škode.
Pod pojem objektivno predvidljive posledice ne spadajo le običajne in najpogostejše posledice, ampak tudi manj verjetne. Pri presoji objektivne predvidljivosti pa so bistvene okoliščine konkretnega primera, ki so spremljale določeno ravnanje.
Zahteva po obveščanju uporabnika oziroma celo tožeče stranke, ki ni bila naročnik storitev, brez vednosti o predhodnem vdoru v informacijski sistem tožeče stranke, o DDoS napadu oziroma še več, celo pojasnjevanju hipotetično možnih razlogov za tak napad bi bila v konkretnih okoliščinah pretirana in nerazumna.
V tem individualnem delovnem sporu je bila odločba že izdana in kasneje razveljavljena, zato ne pride v poštev uporaba tar. št. 2312 ZST-1. Obveznost plačila sodne takse namreč za postopek zapade že ob vložitvi tožbe, o tej tožbi pa je bila sodba že izdana, sodišče je torej v tem postopku že izvedlo vsa dejanja na prvi stopnji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili sodne poravnave pred izdajo sodne odločbe, saj sta jo sklenili šele po tem, ko je bila v istem postopku že izdana sodba razveljavljena s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča. V takem primeru pa zakon ne predvideva znižanja oziroma vrnitev sodne takse.
Sodišče prve stopnje je glede plačil, ki se nanašajo na čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije (v posledici ugotovitve nezakonitosti te odpovedi na podlagi pravnomočne sodbe), pravilno uporabilo 190. člen OZ. Ta v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Na podlagi tretjega odstavka pa je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla, dolžan prejeto vrniti. Zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek, je torej odpadla podlaga za priznanje delovnega razmerja v spornem času.
Tožeča stranka je toženca 11. 12. 2013 pozvala na delo in ga nato z 12. 12. 2013 napotila na čakanje na delo na domu, dne 16. 12. 2013 pa mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z odpovednim rokom, ki se je iztekel 15. 1. 2014. Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje, ni podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske plače za to obdobje od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 in odpravnine, ki mu je bila izplačana ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 108. člena ZDR-1.
Ker sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo višine tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo, preizkus sodbe ni mogoč, izrek sam pa je nerazumljiv. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
prestajanje zaporne kazni - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - priznanje krivde
Glede na pritožbene trditve, da so podani pogoji za alternativno prestajanje kazni, saj mu je le to bilo ponujano tudi s strani tožilstva v primeru priznanja krivde, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je bila ta ponudba dana le v primeru priznanja krivde. Obsojencu je torej bila ponujena možnost, ki pa je tedaj ni izkoristil, tako da je prišlo do sojenja. In več let po tem, ko mu je bila podana že navedena ponudba, se obsojenec na to ponudbo pač ne more več sklicevati. Rok za sprejem te ponudbe je namreč zamudil.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 133, 133/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 12, 12/1, 15, 16.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - nujne zdravstvene storitve - sporazum z bosno in hercegovino - začasno bivanje v tuji državi
Zaradi postopanja v nasprotju s Sporazumom o socialnem zavarovanju v tožnikovem primeru, ko je šlo pri njem za nujno zdravljenje in si sam ni izbiral, niti ni mogel izbirati kje se bo zdravil in tožniku tudi ni mogoče očitati, da je uveljavljal zdravstvene storitve mimo postopka, poleg tega pa iz nobenega dokaza ni razvidno, da bi bil tožnik obravnavan tako kot zavarovanec druge pogodbenice, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik za nujne zdravstvene storitve med začasnim bivanjem v BiH upravičen do povračila celotnega zneska, ki ga je za te storitve plačal in ne zgolj do zneska, ki mu ga je z izpodbijanima odločbama priznal toženec.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8.. ZPP člen 318.
zamudna sodba - vročitev sodnih pisanj v tujino - zavrnitev sprejema pisanja - pravica do zavrnitve sprejema pisanja - pisanje v tujem jeziku - jezik pisanj
Samo v primeru, če bi pritožnik izkazal, da so mu bila sodna pisanja vročena v jeziku, zaradi katerega bi lahko vročitev zavrnil, bi se lahko tudi skliceval na to, da o možnosti zavrnitve ni bil pravilno obveščen.
Tožnik s predlagano začasno odredbo zahteva izplačilo nadomestila plače z vsemi dodatki in pravicami, kot je bilo pred izdajo dokončne odločbe ZPIZ. V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pri tem pa niti ne navede, kdaj in iz katerega razloga, niti tožnik ne predloži ustreznega dokazila o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik tako dosedaj ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve.
Izročevalec, ki odklanja izvrševanje obveznosti s strani prevzemnika in ki so določene v pogodbi o preužitku, ne more zahtevati razveze pogodbe o preužitku.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - poslabšanje zdravstvenega stanja - nova invalidnost
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri tožniku do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in nastanka nove invalidnosti, po že ugotovljeni invalidnosti od 11. 4. 2013, pri tožniku ni prišlo in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.
Odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba toženca šteje za umaknjeno, je bila sprejeta ob predpostavki, da slednji ni poravnal sodne takse za pritožbo. Toženec s priloženim gradivom prepričljivo izkazuje nasprotno. Sodno takso je namreč poravnal, vendar ne v enkratnem znesku 5.535,00 EUR, temveč s šestimi zaporednimi plačili po 930,00 EUR. Vsa plačila so bila opravljena v imenu toženca in s pravilno referenco ter pravočasno.
popravni sklep - končna sodba - dopolnilna sodba - spor majhne vrednosti
S popravnim sklepom je mogoče popraviti napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, medtem ko o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, sodišče odloči s sodbo.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1.. ZPP člen 17, 17/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - ugovor mednarodne nepristojnosti - pogodba o opravljanju storitev - Bruseljska uredba I
V nasprotju s pritožbo je sodišče druge stopnje mnenja, da se je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi v zvezi z ugovorom mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča pravilno oprlo na drugo alinejo (b) točke prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I, iz katere izhaja, da se v primeru opravljanja storitev za kraj izpolnitve zadevne obveznosti šteje kraj, kjer so bile storitve opravljene ali bi morale biti opravljene. Pri presoji ugovora je pravilno upoštevalo tudi domače procesno pravo, predvsem drugi odstavek 17. člena ZPP, čeprav se v razlogih nanj izrecno ni sklicevalo, iz katerega izhaja, da sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču splošno znana.
zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - oddaja pošiljke na bencinskem servisu
Tožnica je pritožbo oddala priporočeno in sicer na pooblaščenem bencinskem servisu na ustrezni pisemski ovojnici. Pošiljka je bila priporočeno oddana 18. 12. 2017. Omenjeno izhaja tudi iz potrdila o oddaji pošiljke. Iz potrdila Pošte Slovenije izhaja, da je šlo za priporočeno pismo in da ga je pošta prevzela 18. 12. 2017. Iz splošnih pogojev za sprejem in izročanje pošiljk na bencinskih servisih (ki so začeli veljati 15. 10. 2008) izhaja, da lahko pošiljatelj na A. odda priporočeno pismo v predpisani, predtiskani ovojnici, kateri doda potrdilo o oddaji pošiljke. Omenjeno je bilo v predmetni zadevi tudi storjeno. V tem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila poštna pošiljka (pritožba) oddana priporočeno na pooblaščenem bencinskem servisu in sicer 18. 12. 2017, torej še v okviru pritožbenega roka.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 29, 398, 398/2.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.
ZSDP-UPB2 člen 23, 25, 40, 40/2.. ZSDP-1 člen 25, 27, 27/1, 27/2, 42, 42/2, 114, 115, 115/3, 122.
očetovski dopust - sprememba zakona
Oče je imel po ZSDP pravico do t. i. plačanega očetovskega dopusta v trajanju 15 koledarskih dni, ki jo je moral izrabiti do dopolnjenega šestega meseca otrokove starosti, in pravico do t. i. neplačanega očetovskega dopusta v trajanju 75 koledarskih dni, ki jo je moral izrabiti do tretjega leta otrokove starosti.
Po ZSDP-1 ni več neplačanega očetovskega dopusta, je pa daljši plačani dopust, ki se lahko izkoristi vse do končanega prvega razreda osnove šole otroka.
V 114. členu ZSDP-1 je določeno, da oseba, ki je uveljavila pravico po prej veljavnem ZSDP, zadrži pravico v obsegu in trajanju, kot je bila priznana z odločbo centra. V primeru, da sta obseg in trajanje te pravice po ZSDP-1 ugodnejša, center na njeno zahtevo uskladi obseg in trajanje te pravice.
Pogoj za uskladitev obsega in trajanja očetovskega dopusta je torej pravica do neplačanega očetovskega dopusta po ZSDP, ki je bila priznana z odločbo ali pa so še vedno izpolnjeni zakonski pogoji za njeno priznanje. Oče je imel po ZSDP to pravico najdalj do tretjega leta otrokove starosti, po tej starosti pa je ni mogel več uveljaviti. Pomeni, da je tudi uskladitev pravice vezana na to starost otroka in je po dopolnitvi otrokove starosti tri leta ni več mogoče uskladiti. Pravica do neplačanega očetovskega dopusta po ZSDP je s starostjo otroka treh let ugasnila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - invalid - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - ustrezno delovno mesto - denarno povračilo
ZZRZI v 40. členu določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas in delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti za delo in delovni zmožnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu, pri čemer je ustrezno delovno mesto tisto, ki ustreza invalidovi dejanski izobrazbi. Tako je delovno mesto varnostnika neustrezno, glede na to, da je tožnik po izobrazbi strojni inženir.