predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga - odločitev o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje skladno z določbo 116. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da je predpostavka za odločanje o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda roka oziroma naroka, ki se je pripetila stranki, zato ni mogoče zatrjevanih napak v zvezi z vročanjem vabila na narok uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje.
ZSDP-1 člen 25, 25/1,29, 29/2, 35, 114, 115, 115/4.. ZSDP člen 23.
očetovski dopust - večplodna nosečnost
Že po jezikovni razlagi 1. odstavka 25. člena ZSDP-1, po kateri ima oče ob rojstvu otroka oziroma otrok pravico do očetovskega dopusta v trajanju 30 dni, očetu dvojčkov ni mogoče priznati 60 dni očetovskega dopusta, torej 30 dni za vsakega otroka.
Trajanje očetovskega dopusta se torej v primeru rojstva dvojčkov ne more podaljšati. Podaljša pa se starševski dopust. Na podlagi 2. odstavka 29. člena ZSDP-1 se starševski dopust v primeru hkrati več živorojenih otrok podaljša za 90 dni. Vsak od staršev ima pravico do starševskega dopusta v trajanju 130 dni, ki ga eden od staršev izrabi neposredno po izteku materinskega dopusta. Mati lahko na očeta prenese 100 dni starševskega dopusta, 30 dni pa je neprenosljivih. Oče pa lahko prenese na mater 130 dni starševskega dopusta. Ob rojstvu dveh ali več hkrati živorojenih otrok lahko starši starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela izrabljajo istočasno, kar je dopustno samo v izjemnih primerih (35. člen ZSDP-1).
izločitev nedovoljenega dokaza - izvajanje videonadzora - javni prostor - sorazmernost posega - pravica do zasebnosti - pravica do zasebne lastnine
Uvodoma je potrebno pojasniti, da so posnetki video nadzornih kamer dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, in sicer zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti.
ZSDP-UPB2 člen 23, 25, 40, 40/2.. ZSDP-1 člen 25, 27, 27/1, 27/2, 42, 42/2, 114, 115, 115/3, 122.
očetovski dopust - sprememba zakona
Oče je imel po ZSDP pravico do t. i. plačanega očetovskega dopusta v trajanju 15 koledarskih dni, ki jo je moral izrabiti do dopolnjenega šestega meseca otrokove starosti, in pravico do t. i. neplačanega očetovskega dopusta v trajanju 75 koledarskih dni, ki jo je moral izrabiti do tretjega leta otrokove starosti.
Po ZSDP-1 ni več neplačanega očetovskega dopusta, je pa daljši plačani dopust, ki se lahko izkoristi vse do končanega prvega razreda osnove šole otroka.
V 114. členu ZSDP-1 je določeno, da oseba, ki je uveljavila pravico po prej veljavnem ZSDP, zadrži pravico v obsegu in trajanju, kot je bila priznana z odločbo centra. V primeru, da sta obseg in trajanje te pravice po ZSDP-1 ugodnejša, center na njeno zahtevo uskladi obseg in trajanje te pravice.
Pogoj za uskladitev obsega in trajanja očetovskega dopusta je torej pravica do neplačanega očetovskega dopusta po ZSDP, ki je bila priznana z odločbo ali pa so še vedno izpolnjeni zakonski pogoji za njeno priznanje. Oče je imel po ZSDP to pravico najdalj do tretjega leta otrokove starosti, po tej starosti pa je ni mogel več uveljaviti. Pomeni, da je tudi uskladitev pravice vezana na to starost otroka in je po dopolnitvi otrokove starosti tri leta ni več mogoče uskladiti. Pravica do neplačanega očetovskega dopusta po ZSDP je s starostjo otroka treh let ugasnila.
odločanje v sporu o pristojnosti - spor o stvarni pristojnosti - društvo - okrožno sodišče - okrajno sodišče - športno društvo
V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP pravila v postopku v gospodarskih sporih veljajo v sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je tožena stranka organizirana v pravnoorganizacijski obliki društva oziroma zveze društev in klubov, ki v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedeno kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - potni stroški - nagrada in stroški odvetnika
Odvetnik je na podlagi prvega odstavka 17. člena ZOdv upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi. Če izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. To pomeni, da je v primeru zastopanja po brezplačni pravni pomoči odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v polovičnem znesku, medtem ko mu je potrebno stroške, med katerimi so tudi potni stroški, povrniti v celoti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - invalid - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - ustrezno delovno mesto - denarno povračilo
ZZRZI v 40. členu določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas in delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti za delo in delovni zmožnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu, pri čemer je ustrezno delovno mesto tisto, ki ustreza invalidovi dejanski izobrazbi. Tako je delovno mesto varnostnika neustrezno, glede na to, da je tožnik po izobrazbi strojni inženir.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023997
ZKP člen 15,95,95/1,96,96/1,105,105/2,227,227/10,285.a,285.a/3,307,307/3,321,321/5,358,371,371/1. KZ člen 217,217/1,217/2. KZ-1 člen 58,58/3,211,211/1.
izrek oprostilne sodbe - pravni pouk obdolžencu - pouk o procesnih pravicah - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nedovoljen dokaz - zagovor obdolženca kot dokaz - preložitev naroka na predlog stranke - zavrnitev predloga za preložitev naroka - načelo materialne resnice - goljufija - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prepozen dokazni predlog - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - zakonski znaki goljufije - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja
Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih. Tudi dokazna ocena sodišča v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, ni oprta na sporne izjave obtoženca na glavni obravnavi, ampak prej na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila.
Obtoženec uveljavlja, da sodišče prošnji zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka ni ugodilo, ne da bi za to navedlo razloge. Substitut zagovornika z zadevo ni bil seznanjen, obtoženi pa se s substitucijo ni strinjal. S temi navedbami pritožnika se ni moč strinjati. V zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 je namreč sodeči sodnik na zagovornikov predlog za preložitev naroka odgovoril z dopisom z dne 22. 11. 2016, v kateremu je navedel, da se predlogu ne ugodi. V zvezi izvajanjem pravice do obrambe se pritožba ne more utemeljeno sklicevati na to, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, da pojasni razloge za nepreložitev naroka. Na podlagi dopisa sodišča, ki ga je zagovornik prejel dne 23. 11. 2016, je bilo namreč jasno, da se narok ne bo preložil. Tudi sicer zagovornikovo utemeljevanje predloga za preložitev naroka s tem, da ima na tisti dan že predvidene naroke v drugih postopkih, ne more predstavljati opravičljivega razloga, ki bi od sodišča terjal dodatno pojasnjevanje njegove odločitve. Pri očitno zelo veliki zasedenosti zagovornika z naroki v različnih sodnih postopkih gre tudi za stvar organiziranosti poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP.
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti v skladu z načelom iskanja materialne resnice. Sodišče prve stopnje je ustrezno zasledovalo izvajanje tega načela s tem, ko je obrambo na glavni obravnavi pozvalo, da obrazloži šele takrat podane (prepozne) dokazne predloge, ter se na ta način seznanilo z njihovo dokazno vrednostjo in relevantnostjo. Ravno tako je v 3. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se določeni dokazi nanašajo, ali na obdobje po dokončanju obravnavanih kaznivih dejanj ali pa da se bistveni dokazi že nahajajo v spisu (podatki iz stečajnega postopka), kakor tudi, da že drugi izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločanje. Sodišče je torej opravilo potrebno tehtanje in v zvezi s tem navedlo tudi zadostne in pravilne razloge, pri čemer pritožba obtoženca, ob tem ko v posledici procesnih kršitev zatrjuje nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sploh ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno.
V tem individualnem delovnem sporu je bila odločba že izdana in kasneje razveljavljena, zato ne pride v poštev uporaba tar. št. 2312 ZST-1. Obveznost plačila sodne takse namreč za postopek zapade že ob vložitvi tožbe, o tej tožbi pa je bila sodba že izdana, sodišče je torej v tem postopku že izvedlo vsa dejanja na prvi stopnji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili sodne poravnave pred izdajo sodne odločbe, saj sta jo sklenili šele po tem, ko je bila v istem postopku že izdana sodba razveljavljena s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča. V takem primeru pa zakon ne predvideva znižanja oziroma vrnitev sodne takse.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1.. ZPP člen 17, 17/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - ugovor mednarodne nepristojnosti - pogodba o opravljanju storitev - Bruseljska uredba I
V nasprotju s pritožbo je sodišče druge stopnje mnenja, da se je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi v zvezi z ugovorom mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča pravilno oprlo na drugo alinejo (b) točke prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I, iz katere izhaja, da se v primeru opravljanja storitev za kraj izpolnitve zadevne obveznosti šteje kraj, kjer so bile storitve opravljene ali bi morale biti opravljene. Pri presoji ugovora je pravilno upoštevalo tudi domače procesno pravo, predvsem drugi odstavek 17. člena ZPP, čeprav se v razlogih nanj izrecno ni sklicevalo, iz katerega izhaja, da sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču splošno znana.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 29, 398, 398/2.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00007996
ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b. ZPP člen 155, 155/2. ZOdv člen 20, 20/1.
znamka - predmet varstva - pravice iz znamke - razlikovalni učinek znamke - stroški odvetnika - obvezna razlaga odvetniške tarife - nagrada za zastopanje na naroku - poravnalni narok - prvi narok za glavno obravnavo
"Prepoznavnosti" ni mogoče utemeljiti s posplošenim sklepanjem o časovnem zaporedju registracije znamke in časom, ko so se odvili dogodki, to je v smislu, da če je bila znamka registrirana pred številnimi dogodki, ki so se odvili kasneje, je bilo to prav zaradi prepoznavnosti znamke tožeče stranke.
Sodišča so vezana na ustavo in zakon (prvi odstavek 125. člena Ustave RS in prvi odstavek 3. člena ZS). V zakonu je predpisana uporaba odvetniške tarife, in sicer v prvem odstavku 20. člena ZOdv, ki določa, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo. Podobno določilo vsebuje drugi odstavek 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z uporabo OT zakonske določbe upoštevalo. Ni pa bilo dolžno upoštevati obvezne razlage UO OZS, saj to ni z zakonom ali z ustavo določeno.
Stranka ni upravičena do ločene nagrade za poravnalni narok, če je temu sledil narok za glavno obravnavo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010310
OZ člen 169, 179, 179/1, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - premoženjska škoda
Sodišče mora pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabiti tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe 5. 11. 2015 invalidnosti še ni bilo mogoče ugotoviti, saj ni bilo na razpolago medicinske dokumentacije, ki je dejansko podlaga za ugotavljanje invalidnosti. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik takšno dokumentacijo dostavil. Vso dokumentacijo, ki jo je tožnik dostavil se nanaša na obdobje po 5. 11. 2015, torej gre za dokumentacijo, ki jo v izvedenem invalidskem postopku ni mogoče upoštevati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - izbira presežnih delavcev - večje število delavcev
Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka v odpovedi ni bila dolžna konkretneje opredeliti izbire "presežnega" delavca, če je več potencialnih izbrancev za prejem odpovedi zaradi opravljanja istega dela. Konkretna izbira delavca za podajo odpovedi pa ne sme biti diskriminatorna.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s tem, ko je tožena stranka zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov opravila kadrovsko prestrukturiranje, v posledici česar je zmanjšala število novinarjev urednikov, dela in naloge tožnika pa prerazporedila na druge delavce, pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki v času tožnikove odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - plačilo sodne takse - delno plačilo sodne takse - delni uspeh v postopku - sodna taksa za postopek na prvi stopnji - oprostitev plačila sodne takse
Tožnica je v postopku delno uspela in sicer s 85 %. Glede na ta uspeh je ob upoštevanju četrtega odstavka 15. člena ZST-1 dolžna plačati 15% takse, torej del, ki ustreza delu zahtevka, s katerim ni uspela.
ZPP člen 318, 339, 339/2, 339/2-14.. ZDR-1 člen 33, 34, 36, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - upoštevanje delodajalčevih navodil - neupravičena odsotnost z dela - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do samostojnega očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik ni upošteval delodajalčevega navodila (34. člen ZDR-1), saj se ni odzval na poziv na delo z dne 10. 3. 2017. S tem je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj o tem odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe.
igralništvo - igre na srečo - delovna uspešnost - prejemek iz delovnega razmerja - davki in prispevki - napitnina
Tožeča stranka je zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu vale (gostinski delavec). Pri presoji pravne narave plačila, ki ga je tožnica v tem obdobju prejela, je treba izhajati iz dejstva, da tožnica sicer ni zaposlena na delovnem mestu, ki neposredno sodeluje pri igrah na srečo (kot je npr. krupje, blagajnik v igralnici, manipulant žetonov in gotovine, biljeter ...), vendar pa je bistveno, da tožnica dela pri istem delodajalcu kot delavci, ki sodelujejo pri igrah na srečo, ter da je tožena stranka dolžna igralniške napitnine zbirati po 91. členu ZIS. Odločilno je, da gre pri dajanju napitnin, ki jih prejemajo tudi "gostinski" delavci, za iste osebe (igralce), ki dajejo napitnine gostinskim delavcem pri toženi stranki z enakim motivom, kot igralniškim delavcem, torej kot nagrado zaradi dobitka pri igrah na srečo in ne zaradi opravljene gostinske storitve. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, pogojuje prejemke tako gostinskih delavcev kot tudi igralniških delavcev iz naslova napitnine. Zato je potrebno vprašanje napitnine za vse navedene delavce pri toženi stranki urediti enotno.
Glede na navedeno, ter ob dejstvu, da je tožena stranka v obravnavanem obdobju tudi za gostinske delavce uporabila določbo 91. člena ZIS, ter zneske izplačevala pri plači, ni v okoliščinah konkretnega primera nobenega razloga, da tudi ta izplačila ne bi imela narave delovne uspešnosti kot to velja za izplačila delavcem na igralniških delovnih mestih v smislu drugega odstavka 91. člena ZIS. Posledično je tudi prejemke, ki jih je v spornem obdobju prejemala tožnica, treba šteti za prejemek iz delovnega razmerja, zaradi česar je morala tožena stranka obračunati in odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost.