URS člen 125. ZS člen 3. ZDR člen 137, 137/3. ZZVZZ člen 29. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229.
nadomestilo plače - začasna nezmožnost za delo - nadomestilo v breme zavoda - stečaj delodajalca
V izjemnih situacijah, ko ni mogoče izplačevati nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo od 31. dneva dalje preko delodajalca, kateremu zavod refundira plačila (na primer zaradi stečaja delodajalca), ni ovir, da ne bi nadomestila zavarovancu izplačal neposredno zavod.
Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovalna pogodba nehala veljati po samem zakonu v letu dni od zapadlosti (prve) neplačane premije. Toženka za ta čas tožnici še dolguje plačilo po pogodbi.
življenjsko zavarovanje - smrt zavarovanca - namerna neresnična prijava podatkov - odklonitev izplačila zavarovalnine - kogentnost zakonske določbe
Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so v načelu kogentnega značaja, dispozitivne so samo tiste, ki so kot takšne določene. Tudi določbe 934. člena OZ o razširitvi uporabe določb o posledicah neresnične prijave ali zamolčanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, na tistega, v čigar korist je bilo zavarovanje sklenjeno (upravičenec), je kogentne narave in je pogodbeni stranki z zavarovalno pogodbo ali splošnimi pogoji ne moreta omejiti ali izključiti.
Delovna organizacija se po I. odst. 170. čl. ZOR razbremeni odgovornosti za svojega delavca, če dokaže, da je bilo ravnanje delavca v skladu z merili skrbnosti, ki veljajo za delovno organizacijo.
plačilo predujma - sodni cenilec - podaljšanje roka - rok
Pri izvršbi na nepremičnine je strošek sodnega cenilca, ki opravi cenitev, na podlagi katerega sodišče ugotovi tržno vrednost nepremičnine, ki je predmet izvršbe (II. odst. 178. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pričakovan in mora upnik, ki vloži predlog za nepremičninsko izvršbo, z njim računati že ob vložitvi predloga za izvršbo. Zato je v tovrstnih primerih podaljšanje roka za plačilo predujma za sodnega cenilca dovoljeno le v izjemnih primerih, kadar se torej upnik v času, ko mora plačati tak predujem, nepričakovano sooči z ovirami, zaradi katerih je njegovo plačilo tovrstnih stroškov bistveno oteženo.
Posest se izgubi, če posestnik preneha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj začasna neuporaba stvari, še nujno ne pomeni, da je oblast nad stvarjo prenehala po volji posestnika.
izvršilni postopek - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov - delodajalec
Delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani od prejema sklepa o izvršbi pa vse do vložitve izvršilnega predloga. Upnik zato mora v predlogu za izvršbo proti delodajalcu opredeliti višino teh zneskov.
stroški – stroški zapuščine – dolg zapuščine – odgovornost dedičev za dolgove zapustnika
Pogrebni in drugi stroški zapuščine so dolg zapuščine in se uporabljajo pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za dolgove zapustnika, za katere dedič odgovarja do vrednosti podedovanega premoženja.
najem poslovnega prostora - izpraznitev poslovnega prostora - pravica uporabe - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Ugovor, da najemnine ni plačevala zato, ker je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v letu 1997 postala lastnica spornega poslovnega prostora, ne more biti utemeljen.
Določbe 18. člena Sporazuma, da po končani prenovi objekta pridobijo posamezni podpisniki pravico uporabe na zgrajenih površinah, za katere so združevali sredstva, ni mogoče razumeti tako, da podpisniki pridobijo pravico uporabe kot stvarnopravno pravico v sistemu družbene lastnine, ki je bila po vsebini izenačena z lastninsko pravico, pač pa pravico uporabe v dejanskem pomenu besede kot najemniki.
Zahtevek tožeče stranke po izpraznitvi poslovnega prostora iz krivdnega razloga iz 2. alineje 28. člena ZPSPP je utemeljen, saj je bila toženka v zamudi s plačilom najemnine dva meseca od dneva, ko jo je tožeča stranka opomnila.
leasing - kršitev pogodbe o leasingu - poslovna odškodninska odgovornost - neposlovna odškodninska odgovornost - pobotni ugovor
Ker tožnica očita toženki kršitev pogodbe, je potrebno presojati odškodninsko odgovornost toženke po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ), ki (kot posebna pravila) izključujejo uporabo splošnega pravila 1. odstavka 131. člena OZ.
Zgolj (delna) pripoznava tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo (oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari) tožene stranke ne opravičuje do povrnitve stroškov, ki jih je imela s pripoznanim delom zahtevka. Izpolnjevati mora namreč še nadaljnji, kumulativno predpisani pogoj – da ni dala povoda za tožbo.
Sodba prvega sodišča, ki je bila v obsodilnem delu razveljavljena, kar je povzročilo nadaljevanje sojenja, v zavrnilnem pa pravnomočna, glede na specifičnost zahtevka za plačilo premoženjske škode, ki se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, ne predstavlja pravnomočno razsojene stvari, ki bi preprečevala odločanje o zvišanem tožbenem zahtevku, če je ta ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, prilagojen izvedenskemu mnenju, izdelanem v ponovnem sojenju.
Stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa nato za vročitev dejansko ni zvedela, tudi morebiti zato, ker se je pošiljka izgubila, mora biti omogočena vrnitev v prejšnje stanje.
pogodba o naročilu – mandatna pogodba – pooblastilo odvetniku – zavarovanje terjatve iz mandatne pogodbe – naročilo – avans – povrnitev preveč plačanega avansa
Šele po izstavitvi obračuna, če je le-ta urejen v roku 8 dni po zaključku dela, sicer pa v primernem roku po tem, ko je delo po sklenjeni mandatni pogodbi opredeljeno, lahko govorimo o tem, da ima tožnik pravico terjati vračilo preveč plačanega avansa.
Tožena stranka je opravljala dejavnost (pilotiranje), iz katere nedvomno izhaja večja nevarnost za okolico, zlasti še, ker gre za barjanska tla, za katera je splošno znano, kako se obnašajo, in je zaradi tega gradnja na takih tleh težka oz. zahtevna in problematična. Dokazno breme razbremenitve odgovornosti je tako padlo na toženo stranko, ki pa ji ni uspelo dokazati, da je do škode prišlo zaradi dejanja tožeče stranke ali koga tretjega.
V primeru, da je poškodba nastala, pa še ni sanirana, lahko škodo le ocenimo. Oceni jo edino le strokovnjak.
Strah mora biti intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka. Pri tem pa je še poudariti, da odškodnina za strah za drugega sploh ni priznana škoda. Odškodnina se priznava le za lasten strah.
Če je bila v prometni nesreči prizadeta samo telesna celovitost neke osebe in je nastala materialna škoda le na obdolženčevem vozilu, po določbah ZVCP-1 ne gre za prometno nesrečo.
Res je sicer, da bi storilka glede na določbo 59. člena 1. odstavka 19. člena prej veljavnega ZVCP, veljavno v času pridobitve vozniškega dovoljenja, štela za voznico začetnico do dopolnjenega 18. leta, medtem ko ima v skladu s 66. točko 1. odstavka 23. člena ZVCP-1 takšen status do dopolnjenega 21. leta starosti, vendar pa na podlagi 2. odstavka 2. člena ZP-1 ni mogoče uporabiti zakona, ki v času storitve prekrška ni več veljal.
popolna pritožba – popolnost pritožbe – novo pooblastilo - nova dejstva in dokazi po razveljavitvi sodbe
Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena ZPP uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.
Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/21420 z dne 28.10.1997 razveljavi še za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1997 do 31.12.2001 ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.701,61 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 357,54 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o toženkinem ugovoru zoper sklep istega sodišča o izvršbi, po katerem bi toženka morala tožniku plačati 4.178,97 EUR (prej 1.001.447,86 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do plačila in mu povrniti 108,83 EUR (prej 26.079,00 SIT) izvršilnih stroškov. Tokrat je njenemu ugovoru delno ugodilo in navedeni sklep ohranilo v veljavi za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti še 1.802,99 EUR pravdnih stroškov.
Toženka se je ponovno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženke pri posnetku ni vodila dokazna stiska. S kopijami položnic ne bi mogla dokazati ničesar, saj je tožniku oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku plačevala z gotovino na roke, potrdila o plačilu pa ji ni nikoli izročil. Toženka tega drugače kot s pričama in lastno izpovedjo ne more dokazati. Sporna terjatev je s plačilom prenehala. Vsebina posnetega razgovora dokazuje, da se je tožnik kljub temu odločil za izterjavo zaradi grožnje z inšpekcijskim nadzorom. Sodišče ni verjelo ne toženki, ne nobenemu njenemu dokazu. Čeprav je prepis telefonskega pogovora pravdnih strank povsem jasen, je nekritično sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je „vsebina vzeta iz konteksta“, in zaključilo, da se dokaz nanaša na plačilo 89.000,00 SIT. Pri tem je spregledalo, da tožnik za ta znesek nikdar ni izstavil računa in ga niti ne terja. Končno se tožnik ni opredelil do tistega dela telefonskega pogovora, kjer je izrecno priznal, da dolg ne obstaja več in da je faktura lažna. Sodišče izvedenih dokazov ni vestno in skrbno ocenilo, izpodbijano sodbo pa je oprlo na trditve, ki jih je tožnik podal šele na zadnjem naroku, torej prepozno. Tudi samo sojenje je potekalo skrajno neobičajno, pristransko in v izrazito toženkino škodo.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje, ker ni bila vložena v skladu s pravnim poukom.
Pritožba je pravočasna, popolna in dovoljena. Za predlagano zavrženje pritožbe tako ni zakonske podlage. Pritožba je bila vložena v predpisanem zakonskem roku. Tudi sodna taksa za pritožbo je bila plačana. Pritožba je opremljena s podpisom pritožnika in navedbo izpodbijane sodbe. Res je v uvodu pritožbe zapisana opravilna številka prejšnje, že razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje (VI P 116/98 z dne 19.10.2006), vendar gre za očitno pisno pomoto, saj je v tožbenem predlogu kot izpodbijana sodba pravilno navedena nova sodba VI P 2922/2007 z dne 11.11.2008. Nobenega dvoma torej ni, katera sodba se izpodbija. Toženko je v pravdi najprej zastopal odvetnik, ki je predložil pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju (v letu 2000). Pozneje je toženkino zastopanje prevzela njegova odvetniška družba, ki je v toženkinem imenu vložila tudi pritožbo. Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Po navedenem ni bilo formalnih ovir za vsebinsko obravnavanje toženkine pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je v sklepu I Cp 231/2007 z dne 10.10.2007 razveljavilo prejšnjo sodbo, ne pa tudi opravljenih pravdnih dejanj. Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem ponavljalo že izvedene dokaze. V skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP bi moralo le dopolniti dokazovanje z zaslišanjem pravdnih strank o vsebini spornega telefonskega pogovora in z branjem prepisa tega pogovora. Toženka tudi upravičeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo prepovedi navajanja novih dejstev. Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti. Tožnikova trditev, da naj bi bile njegove izjave v spornem telefonskem pogovoru vzete iz konteksta, tega pogoja očitno ne izpolnjuje, saj je bil tožnik s tem listinskim dokazom seznanjen že v prejšnjem postopku. Sicer pa ta tožnikova trditev niti nima teže, saj je ostala nesubstancirana. Dejstva, da naj bi se sporne tožnikove izjave v telefonskem pogovoru s toženko v resnici nanašale na plačilo zalog pijače v znesku 89.000,00 SIT, pa tožnik sploh ni zatrjeval, ampak je o tem le izpovedoval. Sodišče prve stopnje torej na to dejstvo svoje sodbe ne bi smelo opreti. Za povrh pa je takšno tožnikovo pojasnilo v popolnem nasprotju z jasno vsebino spornega telefonskega pogovora, pri čemer tožnik pristnosti prepisa pogovora v ponovljenem postopku niti ni več ugovarjal.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tokrat sicer prebralo prepis spornega telefonskega pogovora, vendar tega dokaza nato ni pravilno ocenilo. Razlogi, s katerimi mu je v izpodbijani sodbi odreklo dokazno vrednost, namreč po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi. Pomisleki o dopustnosti tega dokaza so odveč. Čeprav je toženka pogovor posnela brez tožnikove vednosti, s tem ni prišlo do posega v njegovo pravico do zasebnosti, ker je šlo za pogovor poslovne narave. Očitno je tudi, da je toženko pri takem ravnanju vodila dokazna stiska, saj razen svoje izpovedi nima nobenega dokaza o tem, da je tožnikovo terjatev že poravnala. Tožnikovemu direktorju je namreč plačevala na roke, kar pomeni, da listinskih dokazov o plačilu nima. Izpovedi njenih prič, ki sta tožnikovega direktorja videli prihajati v lokal k toženki, pa sta zgolj indic, saj priči ne moreta zagotovo vedeti, kaj oziroma katero terjatev je toženka tedaj plačala. Končno tožnik vse doslej sploh ni zanikal, da je toženki v telefonskem pogovoru priznal, da je sporno terjatev v resnici že plačala, vendar ji je kljub temu izstavil račun in začel sodni postopek samo zato, da bi se zaščitil pred zagroženim inšpekcijskim pregledom njegovega poslovanja. Tega tožnikovega priznanja, ki povsem jasno izhaja iz prepisa pogovora, nobena tožnikova (pravočasna) trditev v tej pravdi ne more ovreči. Po navedenem je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o domnevno nedopustnem nižanju dokaznega standarda brez podlage, še posebej, ker so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna.
Toženka torej upravičeno očita izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na račun št. 97/00197 z dne 15.5.1997, ki ga je tožnik izstavil toženki. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik to storil šele po koncu pogodbenega razmerja, četudi naj bi šlo za plačilo tekočih obratovalnih stroškov. Predvsem pa je toženka s prepisom telefonskega pogovora dokazala, da je tožnikovo terjatev plačala že pred pravdo, s čimer je njena obveznost ugasnila. Sodišče prve stopnje je navedeni dve listini napačno ocenilo. Hkrati je iz ostalih ponujenih in izvedenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče le posredno sklepati o obstoju terjatve, napačno sklepalo, da tožnikova terjatev še vedno obstaja.
Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek še v preostalem delu zavrnilo in izdani sklep o izvršbi razveljavilo.
V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je bilo zaradi spremembe sodbe treba odločiti o stroških vsega postopka. Te mora po 1. odstavku 154. člena ZPP poravnati tožnik, ker je v pravdi propadel. Toženki mora poravnati tako njene stroške prvostopenjskega, kot pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvi znašajo 1.701,61 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika. Pritožbeni stroški znašajo 357,54 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo.
začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – hujše neugodne posledice – zatrjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe
Tožeča stranka je v predlogu navedla samo zakonski tekst citirane predpostavke, ni pa navedla nobenih konkretnih podatkov oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko ugotavljalo, kateri od strank bi nastala hujša neugodnejša posledica. Konkretne okoliščine bi tožeča stranka lahko navedla, to je v čem je tožeča stranka ovirana pri izvrševanju svoje posesti na nepremičnini, če bi tožena stranka napeljala električno napeljavo, in na drugi strani, kakšne posledice bi nastale za toženo stranko, če električne napeljave ne bi napeljala.