Če zagovornik v pritožbi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni uveljavljal, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, kršitve iz omenjenega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati.
Ker je bilo ugotovljeno, da je škoda z verjetnostjo, ki presega 50 odstotkov, nastala zaradi vzroka, ki ne izvira iz toženčeve sfere (napredovane koronarne bolezni), je odškodninska odgovornost toženca izključena.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - nepremoženjska korist - opis kaznivega dejanja – namensko kaznivo dejanje
Nepremoženjske koristi v kazenskopravnem smislu na splošno ne gre omejiti le na nepremoženjske pravice.
V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da le pripisovanje oziroma delovanje z namenom pripisovanja zaslug za izvedbo določenega projekta ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka nepremoženjske koristi, če se storilcu nadalje ne očita še, da bi si tako pridobil oziroma da je imel namen pridobiti si določeno drugo korist, kot na primer izboljšanja, ugodnosti, privilegije, prednosti pred drugimi osebami ipd.
ZPP člen 285, 337, 337/1, 337/2, 371, 371/1, 372. OZ člen 131, 239, 240, 289. URS člen 23. ZZK-1 člen 128.
pogodbena odškodninska odgovornost - nepogodbena odškodninska odgovornost - zapadlost terjatve - nova dejstva - pritožba - uveljavljanje nezapadlosti terjatve v pritožbi - ureditev zemljiškoknjižnega stanja - izpodbijanje obstoja škode v pritožbi - sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravni interes za uveljavljanje procesnih kršitev
Zapadlost terjatve pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna oziroma toženka ni podala nobenih ugovorov s tem v zvezi, zato se sodišče prve stopnje s tem pravilno ni ukvarjalo. Zmotno pa je sklepanje toženke, da so trditve o zapadlosti terjatve potrebne že za samo sklepčnost tožbe. Šele ob ustreznem ugovoru toženke bi bil tožnik dolžan dopolniti svoje navedbe.
Ne gre za sodbo presenečenja, če je sodišče druge stopnje ob drugem sojenju, potem ko je Vrhovno sodišče njegovo sodbo razveljavilo in ga opozorilo, da preizkusi pravočasnost pritožbenih navedb, drugače kot predhodno, presodilo, da so prepozne. Nasprotno bi bila sodba, če bi sodišče ugotavljalo obseg in višino škode, čeprav to pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, presenečenje za tožečo stranko.
Tožnik bi bil dolžan dopolniti svoje navedbe, če bi toženka obstoju in višini škode ugovarjala. Šele v tem položaju bi sodišče morda moralo opraviti materialno procesno vodstvo in tožnika pozvati, da dopolni svoje navedbe. Tudi v tem primeru pa bi se na pomanjkljivo postopanje sodišča lahko skliceval kvečjemu tožnik, če bi sodišče prav zaradi nepopolnosti njegovih trditev, odločilo njemu v škodo. Te procesne kršitve, storjene v škodo ene pravdne stranke (tožnika), namreč druga pravdna stranka (toženka) ne more uveljavljati, saj zanjo nima pravnega interesa.
SPZ člen 37. ZSKZG člen 2, 2/3, 2/5, 3, 4. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - nepremičnina v lasti države - priposestvovanje - stvarna legitimacija Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja pravilnosti materialnopravne presoje obstoja (pasivne) stvarne legitimacije Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS v konkretnem primeru.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/2. ZInfP člen 10, 10/3.
začasna odredba v revizijskem postopku - informacije javnega značaja - banka kot zavezanec za dajanje podatkov - ureditvena začasna odredba - zadržanje izvršitve upravnega akta - težko popravljiva škoda - učinkovitost sodnega varstva - poslovna skrivnost
V postopku revizije je glede na sporno pravno razmerje stanje mogoče urediti tudi z zadržanjem izvršitve upravnega akta, ki je predmet tega upravnega spora. Seveda revizijsko sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli.
pripor - odreditev pripora - begosumnost - utemeljen sum - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Za izvršitev kaznivega dejanja v primeru, ko ga je mogoče izvršiti z več izvršitvenimi oblikami, zadošča, da storilec izpolni zakonske znake ene od izvršitvenih oblik.
Kaznivega denarja pranja denarja ni brez tako imenovanega predikatnega kaznivega dejanja. Storilec kaznivega dejanja pranja denarja ne more, s tem ko naj bi izvrševal zakonske znake predhodnega kaznivega dejanja, hkrati tudi prati denarja.
ZPP člen 371, 371/2, 380, 380/2. OZ člen 147, 148. URS člen 2, 26, 26/1, 26/2, 120, 120/2. ZVRS člen 5, 5/1. Sklep o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade Republike Slovenije za invalide člen 2, 3, 4, 5, 8, 8/3. ZJU člen 135.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - odgovornost države - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - stvarna pasivna legitimacija - Svet Vlade RS za invalide - odgovornost za delavce - odškodnina - razžalitev dobrega imena in časti - kršitev osebnostnih pravic - neposredna odškodninska odgovornost člana organa pravne osebe - neposredna odškodninska odgovornost sodnika - neposredna odškodninska odgovornost državnega tožilca - neposredna odškodninska odgovornost državnega pravobranilca
Naš pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Namen določitve pravice do povračila škode kot temeljne pravice v Ustavi je v zagotavljanju pravne države. Načelo pravne države sicer v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, katerih ravnanja morajo temeljiti na ustavi in zakonu. Da bi nosilci oblasti tako tudi dejansko ravnali, pa se primarno zagotavlja s postopki in pravnimi sredstvi. Kljub predvidenim postopkom pa ta način zagotavljanja ustavnosti in zakonitost včasih odpove. Ravno v takih primerih nastopa pravica do povračila škode kot ultima ratio za uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti.
Svet Vlade za invalide, kot strokovno in posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije, ni „organ“ pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Svet Vlade RS za invalide ne izvaja oblasti v imenu države na podlagi podeljenih pooblastil oziroma nima pristojnosti odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov. To izhaja že iz samega sklepa o njegovi ustanovitvi in nalogah. Poleg tega morajo ravnanja nosilcev oblasti temeljiti na ustavi in zakonu (2. člen in drugi odstavek 120. člena Ustave). Položaj in naloge Sveta Vlade RS za invalide pa sploh niso urejene z ustavo ali zakonom, pač pa zgolj s sklepom Vlade. Tudi to potrjuje, da ne gre za izvajalca oblasti, zastopnika Republike Slovenije kot pravne osebe oziroma „državni organ“. Zaradi navedenega tudi delovanja članov sveta ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa - Vlade oziroma pravne osebe - države. Člani sveta namreč sploh ne tvorijo personalne sestave državnega organa. Na podlagi navedenega neposredna odškodninska odgovornost članov Sveta Vlade RS za invalide ni izključena.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi
Sojenje v obravnavani zadevi, ki je obsežna in zapletena, bi za sodnike z drugih pravnih področij (drugi sodniki oddelka za kazensko sodstvo so izločeni, v zvezi s sodnikom poročevalcem, ki mu je zadeva trenutno dodeljena pa ni zagotovljen videz nepristranskosti sojenja) terjalo pripravo, ki bi upoštevaje siceršnji postopek pred sodiščem druge stopnje, pomenila nesorazmerno podaljšanje postopka in bi lahko povzročila celo kršitev pravice obtoženca do sojenja v razumnem roku (23. člen URS).
ZPP člen 337, 347, 372. OZ člen 180. URS člen 14, 22, 23, 25, 26.
odgovornost države za delo sodnika - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - povrnitev nepremoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - pravica do družinskega življenja - duševne bolečine - razžalitev dobrega imena in časti - posredni oškodovanci - lastna škoda - pravno priznana škoda - pritožbeni postopek - obravnava pred sodiščem druge stopnje - pravica do izjave v postopku - pravni interes za uveljavljanje procesnih kršitev
Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v tožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja in zaradi razžalitve časti in dobrega imena kot posledice nedopustnega odvzema svobode njegovima staršema, ni utemeljen že zato, ker je tožnik glede te nepremoženjske škode t. i. posredni oškodovanec. S strani tožnika zatrjevane nezakonitosti v kazenskem postopku, ki ga je toženka vodila proti njegovima staršema, niso bile usmerjene proti tožniku in ne morejo pomeniti neposredne kršitve njegovih pravic. Zatrjevana nepremoženjska škoda tožnika kot posrednega oškodovanca ni pravno priznana škoda oziroma ni vzročni zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji toženke. Glede na 180. člen OZ je namreč povrnitev nepremoženjske škode posrednim oškodovancev natančno zamejena z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega) in subjektivnim kriterijem (le ožji družinski člani). Oba kriterija morata biti podana kumulativno, v obravnavanem primeru pa ni podan objektivni kriterij.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 131, 179.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - osebnostne pravice - razžalitev dobrega imena in časti - odgovornost izvedenca - psihiatrično izvedensko mnenje
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje psihiatra, ki je izdelal psihiatrično poročilo, v katerem je tožnika ocenil za osebnostno moteno osebo z vidika zahtevanih strokovnih standardov korektno in zato ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost;
- ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da ni objektivno žaljiva toženčeva ocena tožnika v psihiatričnem poročilu.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007707
URS člen 29, 29-3. ZKP člen 18, 329, 329/4, 371, 371/2. KZ-1 člen 160, 160/1, 160/4.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe – izvajanje dokazov v korist obdolženca – kršitev kazenskega zakona – žaljiva obdolžitev – raznašanje trditev – dokaz resničnosti
Z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe je bila obsojenki kršena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist, saj je bila onemogočena pri dokazovanju, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, storjeno z raznašanjem stori, kdor raznaša tuje trditve (raznašanje lastnih žaljivih obdolžitev je še vedno le zatrjevanje).
Premoženjskopravni zahtevek, v katerem je tožnica navajala, da „postavlja vrednost, ki jo bo sodišče ocenilo kot vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi, za katero jo je tožena stranka oškodovala, kot osnovo za vračilo zneska, za katerega je bila oškodovana“ izkazuje namen upnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev in narekuje uporabo določbe 365. člena OZ o pretrganju zastaranja.
ZPP člen 286, 286b, 339, 339/1, 370, 370/3. OZ člen 569, 766.
posojilna pogodba - pogodba o naročilu - prekluzija - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji
Dogovor pravdnih strank, da bo toženec s prejetim denarjem za tožnico kupil delnice T., jih hranil na svojem računu pri B. in jih po dogovoru prodal ter tožnici izročil izkupiček, ima vse bistvene elemente mandatne pogodbe oziroma pogodbe o naročilu. Tožnik kot prevzemnik naročila ima sicer pravico do plačila za svoj trud, če ni drugače dogovorjeno ali če iz narave medsebojnega razmerja ne sledi kaj drugega (tretji odstavek 766. člena OZ), vendar samo dejstvo, da si takšnega plačila toženec ni izgovoril, ne spreminja narave pogodbe in posledic, ki izhajajo iz nje.
Tudi če nakazilo ni bilo izvršeno do začetka stečajnega postopka oziroma je do izvršitve nakazila (poplačila) prišlo zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka oziroma na podlagi zakonskih določb o pobotu iz 261. člena ZFPPIPP, je mogoče zahtevati razveljavitev učinkov sprejema pooblastila za nakazilo.
gospodarska družba - odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora - prisilna poravnava - prepoved preusmeritve finančnih tokov - domneva neenakopravnega obravnavanja upnikov - domneva vzročne zveze - domneva višine škode - trditveno in dokazno breme - omejitev odškodninske odgovornosti - krivda - navadna malomarnost - huda malomarnost - naklep
Stranka, ki se sklicuje na domnevo, mora dokazati domnevno bazo. Če to dokaže, je na nasprotni stranki breme, da domnevo izpodbije. Ker je tožeča stranka dokazala, da je prvi toženec kot direktor preusmeril poslovanje oziroma finančne tokove na drugo pravno osebo, je bil (zaradi domneve iz 1. točke petega odstavka 15. člena ZFPPod) prvi toženec tisti, ki bi moral trditi in dokazati, kateri so bili tisti upniki, ki zaradi navedenega ravnanja niso bili oškodovani.
Če uprava krši prepoved iz 15. člena ZFPPod, se na podlagi 19. člena ZFPPod pri presoji njene odškodninske odgovornosti domneva tako obstoj vzročne zveze kot tudi višina škode.
Čeprav se krivda pri odškodninski odgovornosti domneva (odškodninska odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom), se na podlagi 21. člena ZFPPod domneva le najlažja stopnja krivde, to pa je navadna malomarnost. Hujša oblika krivde (huda malomarnost in naklep) je glede na navedeno določbo izjema, saj omejitev odškodninske odgovornosti velja, razen če se dokaže drugače. Obstoj hujše oblike krivde mora zato dokazati oškodovanec. Naklep oziroma huda malomarnost, ki je podlaga za izključitev omejitve odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 21. člena ZFPPod, mora biti namreč podana v razmerju do povzročitve škode in ne (le) v razmerju do protipravnega ravnanja.
dopuščena revizija - neupravičena pridobitev - pogodba - obličnost - teorija o realizaciji - pasivna legitimacija
J. K. kot pooblaščenec toženke je odobril in pisno potrdil račune za dodatno opremo. Tako se izkaže, da so bila dodatna dela naročena v okviru izvajanja (glavne) pogodbe. Obrazloženo utemeljuje teorijo o realizaciji v zvezi z oblikovno pomanjkljivimi naknadnimi dopolnitvami Pogodbe, saj sta stranki spora osnovno pogodbo sklenili prav zaradi funkcionalne rabe operacijskih miz. Pravilna materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka je zato pogodbena in ne kondikcijska, kot sta to materialnopravno zmotno presodili sodišči prve in druge stopnje, kar pa ne vpliva na odgovor na dopuščeno vprašanje, ki je pozitiven, saj je bila toženka v pogodbenem odnosu s tožnico, pri čemer za odločitev v tem sporu ni bistveno, kdo je bil končni uporabnik operacijske opreme.