Čeprav toženka v času prometne nesreče ni bila voznik, je kršila zavarovalno pogodbo s tem, ko je dopustila uporabo svojega vozila vozniku, čeprav je vedela, da le-ta nima veljavnega vozniškega dovoljenja (2. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP ter drugi odstavek 1. člena splošnih pogojev in 2. točka prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev).
Ugovor neprištevnosti iz 159. člena ZOR, ki ga je potrebno aplicirati v tem škodnem dogodku, predstavlja obrambo toženca, usmerjeno v izpodbijanje obstoja njegove krivde kot ene od predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za obstoj temelja odškodninskega zahtevka. Zaradi takšne narave omenjenega ugovora, se mora sodišče do njega v primeru izdaje vmesne sodbe z vidika pravice do izjave nedvomno opredeliti.
Ni sporno, da v zavarovalni polici ni bila izbrana nobena od širin kritja A, B in C. Vendar je obseg zavarovanja, ki je naveden v „Dodatnih opombah in klavzulah“ ožji od obsega zavarovanja, kot ga določa 2. člen Splošnih pogojev, saj obsega le nevarnost elementarne nesreče, vlomsko tatvino v skuter ter udarec v plavajoč predmet. Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da ta specialnejša določba po pravilu iz petega odstavka 926. člena OZ derogira uporabo Splošnih pogojev, ki veljajo za vsa plovila in da zavarovanje krije le tiste nevarnosti, ki so s polico določene in ne vseh tistih, ki s polico niso izključene. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da zavarovalno kritje v sklenjeni pogodbi ne obsega rizika tatvine in je tožnikov zahtevek neutemeljen.
Bistvo samostojne ugotovitvene tožbe je v preventivnem pravnem varstvu stranke v fazi, ko njena pravica še ni kršena, vendar je ogrožena. Njen cilj je med stranke vnesti gotovost o (ne)obstoju pravice ali pravnega razmerja in s tem preprečiti grozečo kršitev pravic ter vložitev naknadnih dajatvenih ali oblikovalnih zahtevkov za odpravo takšnih kršitev. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da z izvirnikom razvezane prodajne pogodbe, ki vsebuje popolno intabulacijsko klavzulo, razpolaga nepremičninski posrednik. V tej situaciji je nedvomno ogrožen tožnikov pravni položaj, saj obstaja nevarnost vknjižbe lastninske pravice kupca ali kupčevih dedičev v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče je ogroženost tožnikovega pravnega položaja presojalo z vidika utemeljenosti morebitnega bodočega tožnikovega dajatvenega ali oblikovalnega zahtevka, če bi do kršitve tožnikovih pravic na podlagi razvezane pogodbe (z izročitvijo izvirnika pogodbe in vknjižbo lastninske pravice) v resnici prišlo. Takšna argumentacija pritožbenega sodišča torej nasprotuje osnovnemu preventivnem cilju ugotovitvene tožbe in posledično ne more predstavljati ustrezne podlage za presojo ogroženosti njegovega pravnega položaja.