V splošnih zavarovalnih pogojih je določeno, da zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke, če zavarovanec ali pri njem zaposleno osebje povzroči strokovno napako naklepno ali z veliko malomarnostjo. Ta določba ni v skladu z 944. členom OZ, ki izključuje odgovornost zavarovalnice pri nameri in prevari, ne pa tudi kadar je podana lažja oblika krivde - malomarnost.
Podlago za presojo skrbnosti v primeru, ko se zatrjujejo protipravna ali neskrbna ravnanja tako povzročitelja škode na eni strani kot tudi oškodovanca na drugi strani, predstavlja določba 179. člena OZ, ki zahteva tehtanje soprispevkov oziroma vzrokov, ki lahko bremenijo pravdne stranke, torej na eni strani povzročitelja škode, na drugi strani pa oškodovanca. Uzakonjeno je torej soočanje „krivdnih“ soprispevkov k nastanku škode in/ali ugotavljanje obojestranskih vzrokov, ki so posledično povzročili presežek škode od tiste, ki bi nastala, če bi vzročno posledični „neksus“ bremenil le povzročitelja škode. Nujno je tako tehtanje oziroma ocenjevanje mreže vzročnosti, v katero so lahko vpeta vsa ravnanja, ki so povzročila večji obseg škode, kot bi kljub napačnemu pravnemu pouku nastala v primeru vložitve pritožbe zoper napačen sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka, kot tudi/ali odgovornostnih deležev pri nastanku škode ne le tožnic, temveč tudi tožene stranke.
Glede na to, da je tožnica trdila, in po prepričanju sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je na sporni nepremičnini izvajala dobroverno (lastniško) posest 20 let, pojasnila pa je tudi okoliščino in razloge v zvezi z napačnim vpisom lastništva v zemljiško knjigo pri sporni nepremičnini, je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da že zgolj zavedanje in hotenje tožnice glede dejstva vpisa lastninske pravice pri sporni nepremičnini na pravnega prednika toženca, zanika njeno dobroverno posest sporno nepremičnino.