Pri kontragaranciji so vzpostavljena drugačna pravna razmerja kot pri garanciji. Med naročnikom kontragarancije in njenim upravičencem ni nobenega osnovnega razmerja, na podlagi katerega bi naročnik lahko uveljavljal kakršenkoli ugovor v smislu določbe tretjega odstavka 1087. člena ZOR.
Glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka že med izvajanjem del napake podjemniku (tožeči stranki) notificirala, ni pravilen zaključek, da bi morala to storiti ponovno po zaključku izvajanja del. Če naročnik podjemnika že med samim izvajanjem del obvesti o tem, da ima delo napake, je namen grajanja napak dosežen še v večji meri, kot če naročnik izvajalca o napakah obvesti ob prevzemu del.
Druga toženka se je s Pogodbo o poravnavi, pristopu k dolgu in poroštvu poleg jamčevanja za izpolnitev obveznosti L., d.o.o., iz te pogodbe, zavezala jamčiti kot porok tudi za izpolnitev obveznosti glavne dolžnice. Tega, da bi se ob sklenjeni Pogodbi glavna dolžnica in tožeča stranka dogovorili, da bo glavna dolžnica dolg poravnala z izvedbo storitev, druga toženka ni trdila. Ker je imela glavna dolžnica do tožeče stranke denarno obveznost, je bila tudi s Pogodbo prevzeta poroštvena obveznost druge toženke za dolg glavne dolžnice denarna (prvi odstavek 1012. člena OZ).
Po določbi prvega odstavka 119. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi ex lege, pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Ker je pravnomočnost odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije nastopila (šele) z dnem pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča (to je z dnem 18. 6. 2008), ni mogoče šteti, da je pred tem datumom odpadla pravna podlaga za sporna izplačila delavcu. Četudi sta bili izpodbijani odločbi toženke s sodbo Delovnega in socialnega sodišča odpravljeni, s tem še ni odpadla pravna podlaga za izplačila dohodka delavcu v času od izdaje izpodbijanih odločb toženke do pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča.
Ker ZGD-1 ne določa kaj drugega, kot je določeno v prvem odstavku 19. člena OZ, velja, da je soglasje skupščine k pogodbi, s katero se delniška družba zaveže prenesti najmanj 25 % premoženja družbe, lahko dano kot dovoljenje (pred sklenitvijo pogodbe) ali kot odobritev (po sklenitvi pogodbe). V prvem primeru začne pogodba učinkovati, ko stranki izjavita soglasje za sklenitev pogodbe in ko se izpolnijo druge (splošne) predpostavke za njeno veljavno sklenitev, v drugem primeru pa takrat, ko je soglasje dano.
OZ ne določa obveznosti upnika z več dolžniki glede iste terjatve, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih najprej poskuša poplačati od vseh ostalih. Šteje se namreč, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik (in ne kdo drugi) nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ).
Kumulacija ali vrstni red unovčevanja solidarnih osebnih zavarovanj ni zakonsko predpisan. Vzpostavitev take obveznosti kot pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj posameznega dolžnika bi v razmerju do upnika negirala namen instituta solidarnosti, ki je namenjen enostavnejšemu in hitrejšemu poplačilu upnika od tistega solidarnega dolžnika, od katerega bo po njegovem mnenju najlažje prišel do (polnega) plačila svoje terjatve.
Unovčevanje zavarovanj, ki nimajo podlage v realnem premoženju, ne more voditi do poplačila upnika. To zlasti velja za menico, ki je po naravi finančno zavarovanje, zato obstoj menice per se še ne pomeni, da ima dolžnik unovčljivo premoženje in da je plačevit. Posledično je treba zaključiti, da unovčenje menic v takem primeru ne more biti pogoj za presojo (ne)obstoja objektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.