dovoljenost revizije - nelegalna gradnja - ukrep gradbenega inšpektorja - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - zelo hude posledice niso izkazane - zavrženje revizije
V obravnavani zadevi je sporen izrek inšpekcijskega ukrepa odstranitve nelegalne gradnje. V tem sporu pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
V revizijskem postopku zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa odstranitve nelegalne gradnje mora inšpekcijski zavezanec zelo hude posledice izkazati s posebej kvalificiranimi okoliščinami. Za izkazanost teh mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme. O dovoljenosti revizije odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - odstop od sodne prakse - ni konkretizirana - zelo hude posledice - niso izkazane
Revidenti niso natančno in konkretno opredelili pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, glede katerega uveljavljajo odstop od sodne prakse. Prav tako niso v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opravili primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje odstop in zatrjevan odstop utemeljili. Zato uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
Z navedbo, da so kot dediči prvega dednega reda materialno prizadeti zaradi nevrnitve zaplenjenega premoženja njihovemu očetu oziroma dedku, zelo hudih posledic izpodbijanega akta niso izkazali.
ustavitev postopka po tožbi - neplačilo sodne takse - pritožba - izkazano pravočasno plačilo na blagajni sodišča
Ker je bila sodna taksa za tožbo pravočasno plačana na blagajni sodišča, kar je izkazano z blagajniškim prejemkom, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka razveljavilo.
ZUS-1 člen 28, 28/2, 64, 64/3, 83, 83/3. ZUP člen 281, 281/1.
revizija tožeče stranke - odpravljen upravni akt - pravni interes za revizijo - nedovoljena revizija
Revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ta je podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Ker pa ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov, pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDen člen 10, 10/2. ZUP (1986) člen 8, 143.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina tuje države - FIP - že rešeno vprašanje - dokazovanje v upravnem postopku - splošno vprašanje - jasne zakonske določbe
Vrhovno sodišče je v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013 že odgovorilo na vprašanja v zvezi z uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, ki jih revidenti navajajo (ali je FIP akt na podlagi katerega so imele osebe pravico oziroma možnost pridobiti odškodnino, tako tudi za podržavljeno nepremično premoženje in ali se kot dokaz upošteva potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije), zato ta vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Že na podlagi načela zaslišanja strank, kot ga določa 8. člen ZUP/86 in določbe 143. člena ZUP/86, ki vsebinsko konkretizira to načelo, je jasno, da lahko stranka v postopku denacionalizacije dokazuje dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo obstoja okoliščin po prvem stavku drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato to sicer splošno vprašanje dokazovanja dejstev in okoliščin ni pomembno pravno vprašanje.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 75, 75/2, 77. ZPP člen 137, 137/1, 339, 339/1-8. URS člen 23.
neplačilo sodne takse – vročitev plačilnega naloga stranki – stranka, zastopana po odvetniku – odprava plačilnega naloga stranki in dostava pooblastila na isti dan
Ker iz podatkov sodnega spisa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je sodišče ob odpravi plačilnega naloga že prejelo pooblastilo za zastopanje tožnice, je Vrhovno sodišče, tudi v izogib kršitvi pravice iz 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva) v dvomu odločilo v korist tožnice in štelo, da je pooblastilo že prispelo na sodišče in bi ga torej moralo upoštevati. V skladu z določbo prvega odstavka 137. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa bi sodišče torej moralo plačilni nalog vročati tožničini pooblaščenki.
dovoljenost revizije - priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj - pomembno pravno vprašanje - jasna zakonska določba - vpliv kazenskega postopka na upravičenost do odškodnine - uvedba kazenskega postopka - neenotna sodna praksa - nedovoljena revizija - zelo hude posledice - nekonkretizirane posledice
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Iz določb ZOZKD, ki so bile podlaga za izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča, jasno in nedvoumno izhaja, da uvedba kazenskega postopka (oziroma vodenje kazenskega postopka) ni pogoj za priznanje odškodnine po ZOZKD. V primeru, ko je kazenski postopek uveden, kakršen je tudi obravnavani primer, pa je upravičenec dolžan po izrecni zakonski določbi terjati odškodnino (prvenstveno) od storilca kaznivega dejanja, česar pa, kot izhaja iz spisa, revident ni storil. Zato vprašanja, ki jih revident v obravnavani zadevi postavlja, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
S sklicevanjem na sodbo prvostopenjskega sodišča, ki naj bi domnevno rešila postavljeno vprašanje drugače kot sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, brez obrazložitve, v čem je podobnost tega primera z obravnavanim, pri čemer stališče, na katerega se sklicuje, očitno ne izhaja iz obrazložitve te sodbe, revident ni izkazal neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča glede tega vprašanja.
Za to, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali so zelo hude posledice izkazane, mora revident izpolniti tako trditveno kot tudi dokazno breme.
imenovanje članov komisije Občinskega sveta - začasna odredba - težko popravljiva škoda - ni izkazana
Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala.
ZUS-1 člen 83, 83/2. ZDen člen 6, 10, 10/2. ZUP/86 člen 8, 143.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - že rešeno vprašanje - dokazovanje dejstev - splošno vprašanje
Ker je na vprašanja, ki jih revident navaja, Vrhovno sodišče že odgovorilo v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013, vprašanje ni pomembno pravno vprašanje. V citiranih odločbah je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je tudi FIP lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je na podlagi te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, torej če je izpolnjevala v FIP in njenih prilogah določene pogoje glede državljanstva, bivanja, izgube bivališča v povezavi z dogodki 2. svetovne vojne in pogoj pregnanske škode. Pojasnilo je tudi vsebino in namen odškodnine po ZDen in opozorilo na ustaljeno sodno prakso, po kateri pravica dobiti odškodnino od tuje države (v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen) ni vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja. Zato tudi pri presoji izpolnjevanja pogoja po drugem odstavku 10. člena ZDen ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačati odškodnine. Navedlo je tudi razloge, zaradi katerih upravni organ, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, ni vezan na potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance o tem, ali je določena oseba imela pravico do odškodnine oziroma prejela odškodnino od Avstrije.
Na vprašanje možnosti dokazovanja dejstev in okoliščin, odločilnih za obstoj ovire po drugem odstavku 10. člena ZDen, daje odgovor že načelo zaslišanja strank v upravnem postopku, kot ga določa 8. člen ZUP/86, in določba 143. člena ZUP/86, ki vsebinsko konkretizira to načelo, zato tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.
ZMZ člen 2, 24, 25, 26, 28, 68. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - notranja zaščita - aktivna vloga strank - materialno procesno vodstvo glavne obravnave
Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga zagotavlja 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev se poleg splošnih okoliščin, ki prevladujejo v tem delu države, upoštevajo tudi osebne okoliščine vsakega konkretnega prosilca, mednje pa gotovo spada med drugim tudi eventualen obstoj sorodnikov v varnem delu države oziroma možnost nastanitve pri njih ali vsaj njihove pomoči pri tem.
Sodnik ima aktivno vlogo in s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in sploh da se dajo vsa pojasnila, ki so pomembna za odločitev, tudi glede na pravno naziranje sodišča.
ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o izvršbi - ni upravni akt
Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi sklep o dovolitvi izvršbe, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, pravilno in skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (EU) št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 18, 18/1-c,d, 19, 19/2, 20, 20/5, 22, 23. Uredba sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 4, 4/2, 4/2-5, 16, 16/2, 16/3, 16/4. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.
Dublinska uredba - prošnja za mednarodno zaščito - predaja prosilca drugi državi - odgovorna država članica za obravnavo prošnje - skupni evropski azilni sistem
Drugi pododstavek Dublinske uredbe III predstavlja logično izpeljavo dejstva, da je prosilec zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, zato se po pravilih Dublinske uredbe III postopek začne znova. Ta okoliščina sicer posredno (tako kot je to veljalo po določbah Dublinske uredbe II) lahko vpliva na pristojnost države, ki bo odločala o prosilčevi prošnji, vendar le v primeru, če odgovorna država na podlagi neposrednih dokazov in posrednih okoliščin, navedenih v standardnem obrazcu, oceni, da ni pristojna za sprejem prosilca; nesporno pa je, da o tem odloča odgovorna država članica.
ZSVarPre člen 32, 38, 45, 66, 68, 71. ZUPJS člen 34, 56. ZUP člen 281.
socialno varstveni prejemki - varstveni dodatek - prehod v nov sistem - prenehanje upravičenosti do plačila po prejšnji odločbi - razveljavitev odločbe
ZSVarPre je s prenosom pravic do varstvenega dodatka in državne pokojnine v sistem socialno varstvenih prejemkov posegel v pridobljene pravice upravičencev do omenjenih pravic, s tem pa posegel tudi v načelo pravne varnosti oziroma načelo zaupanja v pravo, vendar je prav z upoštevanjem narave tega posega določil izplačevanje dajatev starim upravičencem do varstvenega dodatka vse do zadnjega v mesecu, v katerem je izdana nova odločba, in katere sprejem je predhodno predvidel zaradi prevedbe v nov sistem.
ZSVarPre in ZUPJS tudi ne izključujeta pravil ZUP. ZUPJS v 34. členu izrecno določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP-u, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. Zato se je s tem v zvezi mogoče dodatno sklicevati, ob upoštevanju posebnosti iz četrtega odstavka 68. člena ZSVarPre, tudi na določbo drugega odstavka 281. člena ZUP, po kateri se v primeru razveljavitvene odločbe ne odpravijo pravne posledice, ki so že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice.
ZPP člen 213, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 77, 81.
prenehanje delovnega razmerja - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - pogoji - napake volje - zavrnitev dokaznih predlogov
ZDR-1 v 77. členu med načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi našteva tako prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazum kot tudi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšno odpoved lahko podata delavec in delodajalec. Gre za dva različna načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z različnimi posledicami. Tožniku je delovno razmerje prenehalo s podpisom sporazuma (na dan podpisa sporazuma) in ne po poteku odpovednega roka. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi stranki "sporazumno odpoved" šteli kot enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika. Zato je za presojo bistven sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni in v nasprotju z izrekom, saj je sodišče druge stopnje pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana invalidnost II. kategorije, kljub temu pa je brez pojasnila zavrnilo zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke o invalidnosti III. kategorije in zavrnitvi zahtevka za priznanje invalidske pokojnine (pravica do invalidske pokojnine ni edina pravica, ki izhaja iz invalidnosti II. kategorije). Če ugotovljena invalidnost II. kategorije na tožnikove pravice nima nobenega vpliva, bi moralo sodišče druge stopnje pojasniti, zakaj.
V načelu je delavec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do plačila. Vendar pa je tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela.
Tožnik je s kompenzacijo ur, za katere je prejel nadomestilo plače s prisojenim dodatkom v višini 30%, prejel ustrezno plačilo za opravljeno delo. Zahtevek za višje plačilo (še v višini 100% urne postavke) je brez podlage.
invalidnost - opredelitev pojma svoj poklic - sprememba zdravstvenega stanja - upoštevno delovno mesto
Definicija invalidnosti, uveljavljena z ZPIZ-1, se bistveno razlikuje od predhodnih definicij, saj je za obstoj in stopnjo invalidnosti pomemben vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo in ne le na zmožnost za delo na delovnem mestu, na katerem je trenutno razporejen.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - čas trajanja nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas - vojak
Zakonska določba toženi stranki določa le možnost podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za največ 10 let, jo pa ne zavezuje k takemu podaljšanju, niti ne pomeni, da bi bilo z vojakom mogoče pogodbo o zaposlitvi podaljšati zgolj za obdobje, za kakršno je bila sklenjena z njim prva pogodba o zaposlitvi.
plačilo odškodnine - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - kršitev delavčeve osebnosti - razrešitev direktorice javnega zavoda
Posamezna sporna ravnanja niso pomenila elementov trpinčenja oziroma kršitve obveznosti varovanja tožničine osebnosti, niti ni moglo iti za trpinčenje tožnice v smislu 6a. člena ZDR glede na časovno povezanost vseh spornih ravnanj, oziroma da sploh ni šlo za nedopustna ravnanja, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do denarne odškodnine iz naslova zatrjevane nepremoženjske škode in premoženjske škode v zvezi z njenim zdravljenjem ter bodočim prikrajšanjem na dohodkih.
Pri tem je sodišče utemeljeno izhajalo iz objektivne dopustnosti posameznih spornih ravnanj glede na utemeljene interese tožene stranke in položaj tožnice in ne iz subjektivne presoje tožnice, ki v tem primeru ni mogla biti pravno upoštevna.