načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - sodba kot podlaga za vknjižbo pravice - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju - delitev stvari
Ugotovitev deležev na skupnem premoženju še ne pomeni delitve konkretne stvari.
zemljiškoknjižni postopek - vpis poočitve - dovoljene pritožbene novote - predložitev listin v pritožbi
Predlagateljica je bila šele z izpodbijanim sklepom seznanjena, katere listine bi morala priložiti sovjemu predlogu. Te listine je priložila pritožbi, torej pravočasno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00043648
ZPP člen 8, 339, 339/1.. ZZK-1 člen 243.
izbrisna tožba - zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - sklepčnost zahtevka - celovita presoja dokazov - vestna in skrbna presoja dokazov - dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje - pritožbena obravnava - prenos lastništva - geodetska napaka - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - dobrovernost pridobitelja - raziskovalna dolžnost kupca - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo
Čeprav se dobra vera domneva, ne zadostuje, da pridobitelj preveri le zemljiškoknjižno stanje nepremičnine in ker so v konkretnem primeru obstajali jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, bi moral toženec kot skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja izvenknjižnih stvarnih pravic na nepremičnini. Ker tega ni storil, o njegovi dobri veri ni mogoče govoriti.
V opisu očitanega kaznivega dejanja se niti ne zatrjuje, da naj bi obdolženec oškodovanko z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, v posledici česar naj bi mu oškodovanka posodila denar. Strinjati se je potrebno z višjo državno tožilko, da je bil obdolženec partner njene hčerke, zaradi česar mu je zaupala, vendar zgolj njegova obljuba, da ji bo vrnil denar čez mesec dni, ko bo prejel plačo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne zadošča za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.
Stališče pritožnice, da v obravnavanem primeru ni šlo za besede, ki bi bile sposobne objektivno povzročiti občutek strahu za življenje oškodovanke, ni pravilno. Konkretna obdolženčeva ravnanja so bila objektivno zmožna doseči občutek obdolženkine ogroženosti in so bila uperjena proti obdolženkini telesni celovitosti. Glede na to, da ji je rekel, da je pokvarjena prasica, se jo dotaknil z rokami v predelu ramen, ji govoril da tam nima kaj početi in ji grozil, da jo bo ubil, je tako grožnjo šteti za resno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00047468
ZKP člen 149.a.
zahteva za izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - doktrina plain view - test sorazmernosti - pravica do zasebnosti
Pritožnika tudi nimata prav, ko izpodbijata prvostopenjsko presojo, da s tajnim opazovanjem oziroma snemanjem ni bilo poseženo v pravico C in B do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS. Pritožnika natančno opisujeta značilnosti zemljiške parcele, na kateri je prišlo do tajnega snemanja, in trdita, da je sodišče prve stopnje na tem zemljišču neutemeljeno odreklo pričakovano zasebnost. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta C in B na navedeni parceli uživala bistveno nižjo stopnjo zasebnosti, kot bi jo v stanovanju, ter je po opravljenem testu sorazmernosti pravilno zaključilo, da s tajnim opazovanjem ni bilo nedopustno poseženo v pravico C in B do zasebnosti.
Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to, da je obdolženec kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe K. d.o.o. naročil samostojnemu podjetniku S. K. s.p. izgradnjo vlake in izdal naročilnico ter mu lažno zagotavljal, da bo družba K. d.o.o. naročena dela po njihovi izvedbi v dogovorjenem roku plačala, obvezo plačila pa potrdil z izjavo o dobro opravljenem delu, so elementi slehernega civilnopravnega razmerja in za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve ne zadoščajo. Tudi očitek v obtožnici, da naj bi obdolženec zamolčal, da družba na svojem poslovnem naslovu ne posluje in ne sprejema pošte, tega zakonskega znaka ne more zapolniti, saj zgolj iz tega dejstva, ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da če bi oškodovanec za to vedel, z obdolžencem posla ne bi sklenil. Nadaljnji očitek obdolžencu kot direktorju družbe, da ni plačal izstavljenega računa, čeprav je podjetje K. d.o.o. na računu imelo prilive in je poravnavalo druge obveznosti, obdolženec pa je tudi iz računa podjetja dvigoval denar, ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka preslepitve. To, da naj bi obdolženec v telefonskih pogovorih oškodovancu po zapadlosti računa obljubljal plačilo, zaradi česar naj oškodovanec ne bi takoj vložil predloga za izvršbo, prav tako ne more predstavljati zakonskega znaka preslepitve pri izvajanju pogodbe, saj je oškodovanec kot samostojni podjetnik vedel, da lahko v primeru neplačila računa, zoper dolžnika takoj vloži izvršbo in ga obdolženec s takšnimi obljubami nikakor ni mogel preslepiti, da bodo obveznosti izpolnjene.
Še posebej odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati z oceno oz. nestrinjanjem, ki se nanaša na spremembo glede predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje po KZ-1G, ki tudi sicer ne onemogoča, da se upoštevajoč konkretni primer, kazen omili, vse v skladu s 50. in 51. členom KZ-1. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 lahko sodišče zaporno kazen omili do enega leta zapora, na podlagi 2. točke drugega odstavka pa do treh mesecev zapora. Ker je spodnja meja predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje tri leta zapora, sodišče pa je obtožencu izreklo kazen dve leti zapora, pritožbeno sodišče, glede na okoliščine, ki so pomembne pri odločanju o tem ali naj bo kazen višja ali nižja, ocenjuje, da je odmerjena zaporna kazen pravilna in pravična.
Sodišče prve stopnje je obtoženčevo pritožbo po vsebini obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila denarne kazni oziroma obročno plačilo, vendar je ugotovilo, da je obsojenec predlog podal prepozno. Te odločitve sodišča pritožnik ne izpodbija, temveč se zavzema za oprostitev plačila denarne kazni zaradi finančnih težav, v katerih se nahaja. Vendar je pojasniti, da zakon ne daje podlage, da se obsojenca oprosti plačila denarne kazni, ki mu je bila izrečena kot kazenska sankcija, temveč kvečjemu dopušča njeno obročno plačilo, kot je to navedlo že sodišče prve stopnje.
ugovor tretjega - stroški odgovora upnika na ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe
Upnik vse do vložitve ugovora tretjega ni bil (in ni mogel biti) seznanjen z dejstvom, da sta zarubljena viličarja last tretjega. V ugovoru pa je tretji svojo lastninsko pravico na predmetu izvršbe zatrjeval in izkazoval zgolj s predložitvijo pogodb, sklenjenih z dolžnikom, za najem spornih viličarjev, medtem ko je v kasnejši izločitveni pravdi svojo lastninsko pravico (uspešno) izkazal tudi s predložitvijo računov o nakupu spornih viličarjev od svojega dobavitelja. Glede na to ni mogoče trditi, da je tretji že v izvršilnem postopku ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni pravici na predmetu izvršbe. Upniku tako ni mogoče očitati neskrbnosti in slabe vere ob nasprotovanju ugovoru tretjega. Posledično mu tudi ni mogoče na temelju šestega odstavka 38. člena ZIZ naložiti v plačilo stroškov, ki so v postopku nastali tretjemu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046922
KZ-1 člen 50, 51, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja
Okrožna državna tožilka v pritožbi trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev Kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP, vendar nima prav. Ta kršitev ni podana, ker sodišče z omilitvijo zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Za očitano kršitev gre le tedaj, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaporno kazen omililo v mejah 51. člena KZ-1.
Res je, kar navaja pritožnica, da je omilitev kazni fakultativna, vendar to ne pomeni, da je v obravnavani zadevi omilitev zaporne kazni prevedla do "izkrivljanja prava" kot trdi pritožnica. Že na splošno namreč velja, da je priznanje krivde, ki ga sodišče preveri in sprejme, institut, ki omogoča, da se kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni glavne obravnave in gre dejansko za poenostavljen kazenski postopek, ki je splošno uveljavljen v svetu in je bil že v času sprejetja novele ZKP-K (iz leta 2011) v skladu s priporočilom Sveta Evrope po poenostavitvi kazenskih postopkov R (87) 18.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba o stikih
Ureditev stikov z mld. sinom in hčerko. Stopnjevit pristop pri ureditvi stikov s sinom. Mnenje hčerke, stare skoraj 18 let. Hiter, sumaren in provizoričen postopek. Standard verjetnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00051003
OZ člen 247, 247/3, 250, 251, 277, 277/1, 394.
zagotovitev zaposlitve - opustitvena obveznost - pogodbena kazen - ničnost pogodbene kazni - višina pogodbene kazni - zmanjšanje nesorazmerno visoke pogodbene kazni - zahteva za zmanjšanje pogodbene kazni - zmanjšanje pogodbene kazni kot materialnopravni ugovor - vložitev tožbe - kriteriji za določitev višine pogodbene kazni - tek zamudnih obresti od pogodbene kazni - stroškovna odločitev - obrazloženost stroškovne odločitve - solidarna obveznost - domneva solidarnosti - pobotni ugovor v pravdi
V starejši teoriji je bilo zavzeto stališče, da je pogodbeno kazen mogoče znižati na dolžnikovo zahtevo bodisi s tožbo bodisi z ugovorom. Temu stališču je sledila tudi sodna praksa. Novejša teorija izpostavlja spornost navedenega stališča, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe. Kljub takšnemu stališču pa očitno tudi novejša sodna praksa dopušča uveljavljanje znižanja pogodbene kazni zgolj z ugovorom.
Oba pritožnika glede na navedeno sklep o podaljšanju pripora izpodbijata z argumenti, ki sta jih izpostavila že v prejšnji pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožbi in glede katere je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 13.1.2021 že zavzelo obrazloženo stališče. Ker se pritožbi sedaj le sklicujeta na argumente iz zahteve za varstvo zakonitosti, pritožbeno sodišče ni več pristojno, da bi o tem odločalo, pač pa bo to storilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tudi dejstvo, da se Vrhovno državno tožilstvo strinja z zahtevama za varstvo zakonitosti, ni razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa, saj kot rečeno, o zahtevi za varstvo zakonitosti še ni bilo odločeno. Tudi če se bo izkazalo, da je podaljšanje pripora po vloženi obtožbi nezakonito, pa to na drugi strani ne pomeni, da je treba pripor zoper oba obtoženca odpraviti, kot to predlagata oba pritožnika. Slednja namreč tako v prejšnji pritožbi kakor tudi sedaj obstoja utemeljenega
suma sploh ne izpodbijata, kakor tudi ne obstoja ponovitvene nevarnosti, temveč uveljavljata zgolj procesne kršitve, ki jih je moč odpraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSK00045732
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 8.. ZPP člen 17.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - postopek v zakonskih sporih - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - običajno prebivališče
Družina predlagateljice se je na Irskem ustalila ter se preko zaposlitve staršev in šolanja otrok aktivno vključila v ekonomske in socialne zadeve te družbe.
Eden od temeljnih kriterijev za običajno prebivališče je tudi v tem, da člani družine na nekem območju določen čas kontinuirano (fizično) prebivajo.
Zakupna pogodba med zapustnikom in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je izrecno določala pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi lahko bil zakup predmet dedovanja. Ker je Sklad sodišče obvestil, da prvi od pogojev za dedovanje zakupne pogodbe ni izpolnjen, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo predlog za izdajo dodatnega sklepa o deodvanju, saj se je vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za podedljivo pravico, izkazalo kot sporno.
preživnina - preživnina mladoletnih otrok - smrt - preživninski zavezanec - obveznost osebne narave - denarna terjatev - odgovornost dedičev
Stališče, da je tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zahtevek za plačevanje preživnine v korist obeh otrok od vložitve tožbe do zavezančeve smrti denarna terjatev, za izpolnitev katere so odgovorni njegovi dediči, je pravilno. Ne gre torej za osebno obveznost, ki je po smrti zavezanca ne bi bilo več mogoče obravnavati.
Iz sklepa izhaja, da je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, za katerega so mu bile izrečene 3 kazenske točke. Res sodišče ni navedlo zakonske določbe, na podlagi katere je tak prekršek opredeljen kot hujši prekršek, vendar je sklep vseeno mogoče ob uporabi materialnopravnih predpisov preizkusiti. Po drugem odstavku 23. člena ZP-1 je namreč hujši prekršek prekršek, za katerega je izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Kateri prekršek je hujši, je torej v zakonu že določeno in sodišče nima diskrecije, da bi odločalo drugače. To pa pomeni, da mu ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje, da je konkretno opisan prekršek hujši.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (1. in 2. točka obrazložitve) poudarilo, kar opozarja tudi okrožna državna tožilka v pritožbi, da je bilo kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja storjeno na vse tri izvršitvene načine, ki jih kot kvalifikatorne določa tretji odstavek 213. člena KZ-1 (v sostorilstvu, z uporabo orožja ali nevarnega orodja in na posebno krut ali poniževalen način).
Poleg povzetega, kar vse je že sodišče prve stopnje izpostavilo v izpodbijani sodbi, okrožna državna tožilka v pritožbi poudarja, da je obtoženi opisano nasilje nad oškodovancem izvajal več ur, pri čemer je oškodovancu omejeval svobodo gibanja in ga lahko telesno poškodoval. Navedenega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni izrecno izpostavilo, a takšen način ravnanja izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 2. točki obrazložitve, kar pomeni, da je vse te okoliščine imelo v uvidu in jih pri odmeri kazni tudi ustrezno upoštevalo.