Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (1. in 2. točka obrazložitve) poudarilo, kar opozarja tudi okrožna državna tožilka v pritožbi, da je bilo kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja storjeno na vse tri izvršitvene načine, ki jih kot kvalifikatorne določa tretji odstavek 213. člena KZ-1 (v sostorilstvu, z uporabo orožja ali nevarnega orodja in na posebno krut ali poniževalen način).
Poleg povzetega, kar vse je že sodišče prve stopnje izpostavilo v izpodbijani sodbi, okrožna državna tožilka v pritožbi poudarja, da je obtoženi opisano nasilje nad oškodovancem izvajal več ur, pri čemer je oškodovancu omejeval svobodo gibanja in ga lahko telesno poškodoval. Navedenega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni izrecno izpostavilo, a takšen način ravnanja izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 2. točki obrazložitve, kar pomeni, da je vse te okoliščine imelo v uvidu in jih pri odmeri kazni tudi ustrezno upoštevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00044708
ZSKZDČEU-1 člen 196, 196/3.. KZ-1 člen 87, 87/1.
denarna kazen - sprememba denarne kazni v kazen zapora - delno plačilo - prisilna izterjava denarne kazni
Sodišče prve stopnje bo moralo, preden se odloči za izvršitev obsojencu izrečene denarne kazni na način, kot ga določa prvi odstavek 87. člena KZ-1, v obravnavani zadevi preveriti, ali ima obsojeni v tujini dohodke, na podlagi katerih bi lahko poravnal preostalih 583,00 EUR denarne kazni, in ali bi bila smiselna izvršitev denarne sankcije v R Avstriji na podlagi 196. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1), vse upoštevaje tretji odstavek 196. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da mora sodišče pri odločitvi o vložitvi predloga upoštevati možnost uspešne izterjave, smotrnost izterjave glede na višino izrečene sankcije in stopnjo kršitve oziroma ogrožanja zavarovane dobrine
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046088
KZ-1 člen 49, 49/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 247, 247/1, 247/3.. ZKP člen 92, 95, 95/1.
kaznivo dejanje pranja denarja - uporaba ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva - kazenska sankcija - načelo individualizacije kazenskih sankcij - olajševalne okoliščine - skrb za mladoletne otroke - obžalovanje - priznanje krivde - obteževalne okoliščine - stroški kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ko ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine dejstva, da ima obtoženec enega mladoletnega otroka za katerega mora skrbeti. Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina, razloga za odstop od sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi, zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ni upoštevalo.
Pritožnica se sklicuje na to, da so bile v podobnih in hujših primerih izrečene nižje kazni ter pogojne obsodbe. Vendar ne gre za primerljive primere z obravnavanim. V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Zato izrečene kazenske sankcije ni mogoče označiti kot arbitrarne v smislu kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045684
ZKP člen 129.a.. KZ-1 člen 86, 86/8, 87, 87/1.
denarna kazen - sprememba denarne kazni v kazen zapora - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zavrženje predloga
Ker je v obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno, da se zaradi neplačila izrečena denarna kazen izvrši tako, da se obsojencu določi 1 mesec in 20 dni zapora, te kazni ni mogoče več izvršiti z delom v splošno korist. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je predlog obsojenca za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist zavrglo, čeprav bi ga moglo zavreči kot nedovoljenega in ne kot prepoznega.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 3/1, 16.. ZIZ-UPB4 člen 41.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov
V sodbi v zadevi C-484/15 je Sodišče EU pojasnilo, da nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani, šele ko se mu ta sklep vroči, ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega. Prav tak pa je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Res se kontradiktornost (delno) vzpostavi v ugovornem postopku, vendar to po zgoraj citiranem stališču Sodišča EU, ki je pristojno za avtonomno razlago EU, ne zadošča za ugotovitev, da so zagotovljena zadostna jamstva za spoštovanje pravice do obrambe, da bi se lahko taka sodna odločba izvrševala v drugi državi članici neposredno brez kakšnega vmesnega postopka. Ker gre za avtonomno razlago evropskega prava, tudi niso utemeljene primerjave s potrdilom o izvršljivosti, izdanim na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju.
Iz sklepa izhaja, da je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, za katerega so mu bile izrečene 3 kazenske točke. Res sodišče ni navedlo zakonske določbe, na podlagi katere je tak prekršek opredeljen kot hujši prekršek, vendar je sklep vseeno mogoče ob uporabi materialnopravnih predpisov preizkusiti. Po drugem odstavku 23. člena ZP-1 je namreč hujši prekršek prekršek, za katerega je izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Kateri prekršek je hujši, je torej v zakonu že določeno in sodišče nima diskrecije, da bi odločalo drugače. To pa pomeni, da mu ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje, da je konkretno opisan prekršek hujši.
Obdolženi je bil zaloten pri hujšem prekršku. Po določbi 23. člena ZPrCP zaseže policist vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je bil izpolnjen eden od naslednjih pogojev, med njimi, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. V predmetni zadevi so bili zato pogoji za zaseg vozila izpolnjeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00043245
KZ-1 člen 2, 16, 34, 34/1, 35, 173.a, 173.a/1, 176, 176/1.. ZKP člen 277, 277/1.
zavrženje obtožnega predloga - pridobivanje oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene - kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - starost oškodovanca kot zakonski znak kaznivega dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja - načelo zakonitosti - kaznivo dejanje - poskus - neprimeren poskus - kaznivost poskusa
Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih dobrot določi kot kaznivo dejanje in hkrati določi njegove znake ter kazen za krivega storilca. Znaki kaznivega dejanja pa so objektivni in subjektivni in kolikor le ti v obtožnem aktu niso zatrjevani ali podani, dejanje ni kaznivo. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje je pri obeh kaznivih dejanjih starost oškodovanca (objektivni) zakonski znak kaznivega dejanja, ki pa ni zatrjevan niti podan. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je do odkritja obravnavanega dejanja prišlo, ko je ekipa televizijske hiše pripravljala prispevek na temo zlorabe otrok preko interneta in je v spletni klepetalnici sicer že polnoletno osebo, predstavljala kot štirinajstletno dekle, s katero je nato obdolženec vzpostavil kontakt. Čeprav naj bi resno mislil, da nagovarja štirinajstletno dekle, pa ta objektivni pogoj, kot že rečeno, ni bil podan. Zato bi v ravnanju obdolženca lahko bili podani znaki neprimernega poskusa po 35. členu KZ-1, vendar pa je poskus po prvem odstavku 34. člena KZ-1 kazniv le, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora treh let ali hujša kazen oziroma, če je v drugih primerih izrecno predpisano, da je kazniv tudi poskus. Vendar ta pogoj prav tako ni podan, saj je za obe kaznivi dejanji predpisana nižja zaporna kazen in sicer za prvo kazen zapora do enega leta, za drugo pa denarna kazen in zaporna kazen do dveh let prav tako pa pri obeh dejanjih kot kazniv tudi ni posebej določen poskus.
zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice - zahtevek na izstavitev overjenega zemljiškoknjižnega dovolila - začet stečajni postopek - izločitvena pravica v stečaju - nastanek lastninske pravice s priposestvovanjem - opravičljiva zmota - dobra vera pridobitelja - dvostransko neizpolnjena pogodba
Pritožbeno sodišče je pri odločitvi sicer moralo upoštevati tudi dejstvo, da gre za spor med strankama zavezovalnega pravnega posla, kar pomeni, da je bila tožena stranka tista, ki pogodbe ni izpolnila in ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka bi zato ob normalnem poteku stvari lahko utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena dovolilo izstavila in da bo postala lastnica na pravnoposlovni način (njena "zmota" bi ob normalnem poteku stvari torej lahko bila opravičljiva). Vendar pa je predmetna zadeva specifična, saj je vmes prišlo do stečaja tožene stranke. Z začetkom stečaja nastopijo posledice stečaja, med njimi tudi, da se nedenarne terjatve spremenijo v denarne. Tožeča stranka od trenutka začetka stečaja ni imela več terjatve na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato ni mogla več pričakovati, da ji bo tožena stranka izstavila dovolilo in bo na ta način postala lastnik. O njeni (opravičljivi) dobri veri zato že od začetka stečaja ni več mogoče govoriti.
Glede na to, da predhodno v kazenskem postopku še ni bila zaslišana in tudi ne opozorjena, da mora sodišču sporočiti morebitno spremembo bivališča, priči ni mogoče očitati, da je krivdno povzročila stroške, ki so nastali z vročanjem sodnega pisanja preko vročevalca.
Kot izhaja iz ZKP, poda obtoženec svoj zagovor pred dokaznim postopkom, v sodni praksi pa je sprejeto stališče, da ima obtoženec pravico podati svoj zagovor kadarkoli med glavno obravnavo. V obravnavani zadevi se je obtoženec odločil, da bo svoj zagovor podal ob koncu dokaznega postopka, sodišče prve stopnje je temu sledilo, saj ga je ob koncu dokaznega postopka tudi zaslišalo. Sodišče prve stopnje je obtožencu dalo vse možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenih očitkov ter ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, ko je njegov zagovor ocenjevalo tako samega zase, kot tudi v povezavi z dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - kazenska sankcija - sprememba odločbe o kazenski sankciji - predkaznovanost - generalna prevencija - denarna kazen - število dnevnih zneskov denarne kazni
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčeve predkaznovanosti, ko je bil doslej že štirikrat obsojen za kazniva dejanja, četudi ne istovrstna, vendar je več kot očitno, da ga izrečene sankcije niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. V višini zaporne kazni se mora izdatneje izraziti tudi načelo generalne prevencije kaznovanja iz 45.a člena KZ-1, ki je še posebej aktualno v zadnjem obdobju, ko so kazniva dejanja ilegalnih prehodov državne meje v velikem porastu.
zemljiškoknjižni postopek - zaznamba izbrisne tožbe - pogoji za dovolitev vpisa - potrdilo o vloženi tožbi - označitev nepremičnine z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku
Pritožnik zmotno meni, da je v spis priloženo potrdilo o oddaji priporočene pošiljke na pošto mogoče šteti kot potrdilo pristojnega sodišča v smislu tretjega odstava 79. člena ZZK-1.
zahtevek za izdajo prepisa zemljiškoknjižnih listin - upravičen interes
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je s trditvami (obrazložitvijo zahteve) izkazal upravičen interes za izdajo prepisa listin v smislu 196. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).
Prav na podlagi zahtevanih listin bi lahko predlagatelj ugotovil, na kakšni podlagi je prišlo do vknjižbe lastninske pravice na (prej) skupnem prostoru stavbe, kar bi mu omogočilo (morebitno) vložitev in oblikovanje izbrisne tožbe. Zato utemeljeno zahteva prepis listin.
DZ člen 171, 175, 175/1, 175/2, 175/5, 184, 184/3, 184/4.
namestitev otroka v zavod - plačilo preživnine za otroka - dolžnost preživljanja otrok - postavitev skrbnika - posebni transakcijski račun - določitev preživnine - omejitev starševske skrbi
Določbe tretjega in četrtega odstavka 184. člena DZ ne predstavljajo samostojnega pravnega temelja za postavitev skrbnika, ki bi razpolagal in upravljal s sredstvi na otrokovem (posebnem) računu. Gre za določbe, ki so po svoji vsebini operativne narave.
Če otrok postavljenega skrbnika nima in če niso podani pogoji za omejitev posameznih starševskih upravičenj, ni (ustavno) sprejemljivo, da bi sodišče zgolj na tej podlagi imenovalo skrbnika. V tem primeru bi šlo za prikrit poseg v starševsko skrb, brez ustrezne vsebinske presoje otrokove ogroženosti.
Vrednost zatajenega vozila ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Okoliščina, koliko več je bilo vredno vozilo, kot je ugotovilo sodišče, pa tudi ne vpliva na kazensko sankcijo glede na to, da je pritožbeno sodišče zvišalo določene posamične kazni in izrečeno enotno kazen tako, kot je predlagala višja državna tožilka, glede na nekatere druge v njeni pritožbi izpostavljene okoliščine.
Obdolženec je specialni povratnik glede vseh očitanih kaznivih dejanj in kazniva dejanja kontinuirano izvršuje že od leta 1987 naprej. Te okoliščine imajo tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno težo, da se morajo izraziti v določitvi višjih posamičnih kazni in izreku višje enotne zaporne kazni.
ZVoz-1 člen 56, 56/6.. ZP-1 člen 163, 163/9.. ZPrCP člen 23, 23/5.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - zaseg osebnega avtomobila - stroški hrambe zaseženega vozila - sorazmernost ukrepa
Res je v petem odstavku 23. člena ZPrCP določeno, da za hujši prekršek šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča treba razlikovati med položajem, ko kršitelj nima vozniškega dovoljenja in položajem, ko ga sicer ima, mu je pa zgolj administrativno prenehalo. Namen ukrepa začasnega zasega avtomobila je, da se prepreči uporabo avtomobila vozniku, ki s svojim ravnanjem predstavlja nevarnost za udeležence v cestnem prometu. Voznica, kateri je vozniško dovoljenje zgolj administrativno poteklo in ni bila zalotena pri nobenem drugem prekršku (ampak se je dejstvo, da je vozniško dovoljenje poteklo, ugotovilo ob redni kontroli prometa), nevarnosti za druge udeležence v prometu ne predstavlja. Pritožbeno sodišče se zato strinja, da je v takem primeru ukrep zasega avtomobila nesorazmeren in nepotreben.
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v opisu dejanja v odločbi o prekršku niso navedeni vso znaki prekrška po 14. točki prvega odstavka 50. člena ZDD-1. Prekrškovni organ bi namreč moral s konkretnimi očitki utemeljiti razliko med osebno zaznavo po ZDD-1 in takim ravnanjem, ki že predstavlja prikrit preiskovalni ukrep.
ZP-1 člen 106, 106/1.. ZPrCP člen 105, 105/5, 105/5-4.
opis dejanja - obdolžilni predlog - sprememba opisa dejanja
Sodišče lahko po izvedenem dokaznem postopku prilagodi opis dejanja, če gre glede na obdolžilni predlog še vedno za isti življenjski dogodek, če ima obdolženi pravico do izjave in ob pogoju, da zaradi spremembe ne pride do spremembe v obdolženčevo škodo.
ZIZ-UPB4 člen 80, 80/1, 80/3.. ZGD-1-UPB3 člen 3, 563, 563/2, 563/3, 565,565/2, 566.
gospodarsko interesno združenje - omejitev izvršbe - stroški rubeža
GIZ ni gospodarska družba v smislu 3. člena ZGD-1 in kot takšna ne opravlja pridobitne (gospodarske) dejavnosti. Upoštevaje navedeno pa določba prvega odstavka 80. člena ZIZ glede omejitve izvršbe v konkretnem primeru za dolžnika ni uporabljiva. Dolžnik kot GIZ namreč v osnovi ne opravlja gospodarske dejavnosti, zato bi sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovem predlogu moral uporabiti določbo tretjega odstavka 80. člena ZIZ, ki določa, da sme sodišče izvršbo proti pravni osebi, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, dovoliti samo na tiste stvari, ki ji niso potrebne za opravljanje dejavnosti in nalog.