Ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče presoja le dopustnost in obrazloženost dolžnikovega ugovora, ne pa tudi utemeljenosti uveljavljenih ugovornih razlogov oziroma dopustnosti in utemeljenosti upnikovega zahtevka v predlogu za izvršbo (drugi in peti odstavek 62. člena ZIZ). Če sodišče ugotovi, da je ugovor dolžnika obrazložen in dopusten (pravočasen, popoln in dovoljen), sprejme odločitev z vsebino, kot jo določa drugi odstavek 62. člena ZIZ.
V kontekstu izvršbe na podlagi verodostojne listine je pomembno, da upnik v predlogu določno označi eno izmed listin, ki jih ZIZ v 23. členu taksativno opredeljuje kot verodostojne, in da navede datum njene zapadlosti.
Pritožbenim navedbam o tem, da zaradi neakreditiranega postopka ni zagotovila, da so bili postopki opravljeni v skladu z mednarodnimi standardi ne gre slediti in je sodišče prve stopnje upravičeno mnenja NFL sprejelo kot zanesljiva. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da samo dejstvo akreditacije ni odločilnega pomena, priča pa je pojasnila, da je predmet akreditacije le to, kar sodi med empirično (merljivo) znanost, da pa so tudi postopki, ki niso akreditirani, izvedeni po pravilih stroke in da vsako poročilo pregleda še drug izvedenec in vodja oddelka.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ne gre pritrditi stališču o obstoju hudega nepotrebnega trpljenja oškodovanca oziroma obtoženčevega izživljanja nad njim, temveč izvedeni dokazi dopuščajo ravno nasproten zaključek, torej da je smrt pri oškodovancu nastopila hitro in brez dolgotrajnih ali stopnjevanih fizičnih oziroma psihičnih bolečin, ki bi po intenziteti presegale trpljenje oziroma bolečine, ki so običajne pri vsakem odvzemu življenja.
Pri položaju pravne skupnosti solastnine, pri kateri se uporablja dispozitivno pravilo, določeno v 66. členu SPZ, ima vsak (so)lastnik pravno možnost uresničevati upravičenje uporabe na celotni stvari (na celotnem območju služeče nepremičnine), le obseg uresničevanja tega upravičenja je omejen z njegovim deležem. Zato osebno služnost stanovanja, razen v primeru dogovora solastnikov o deljeni uporabi, lahko (pravno učinkovito) ustanovijo samo vsi (so)lastniki skupaj, tako da vsak med njimi z ustanovitvijo te služnosti omeji svoj idealni delež lastninske pravice.