stari ZDR – disciplinska odgovornost – disciplinska komisija – sestava komisije
Kolegijske organe delodajalca sestavljajo člani, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu. Disciplinska komisija je tako lahko sestavljena le iz delavcev, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu, katerega organi ugotavljajo disciplinsko odgovornost delavca in pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki naj bi storil kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (razen v kolikor je drugače določeno z internimi akti delodajalca). To pomeni, da če je v disciplinski komisiji tudi zunanji član (pa to ni predvideno z internimi akti delodajalca), gre za odločanje disciplinske komisije o odgovornosti delavca v nepravilni sestavi, torej za absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere odločba o disciplinski odgovornosti ni zakonita.
odložni pogoj – rok za učinkovanje pogodbe – zapadlost terjatve
Če je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, je do uresničitve tega pogoja negotovo, ali bo pogodba sploh stopila v veljavo. V takem primeru pogodbeni stranki prevzemata tveganje, da se odložni pogoj ne bo uresničil in nobena od pogodbenih strank ne bo stopila v zavezo, da opravi svoje izpolnitveno dejanje, ki sta se ga zavezali s pogodbo. Če pa je učinkovanje pogodbe odvisno od dejstva, ki bo zanesljivo nastopilo, je to okoliščino potrebno obravnavati kot pogodbeno določen rok za učinkovanje pogodbe. V tem primeru pogodbeni stranki v pogodbenem okviru ne prevzemata tveganja, da tovrstna okoliščina, od katere je odvisno učinkovanje pogodbe, ne bo nastopila.
Če bi pogodbeni stranki zapisano pogodbeno določilo (vezanost izpolnitvene obveznosti tožene stranke na prejem denarnih sredstev iz državnega proračuna) razumeli kot opredelitev odložnega pogoja, bi to pomenilo, da sta pogodbeni stranki dopuščali tudi možnost, da ta okoliščina ne bo nastopila (negotovo dejstvo). To pa bi pomenilo, da bi s tem tožeča stranka, potem ko je izpolnila svoje pogodbene obveznosti, prevzela celotno tveganje, da bi od tožene stranke kot naročnika v pogodbenem razmerju sploh lahko uveljavljala protiizpolnitev. Takšen pogodbeni položaj tožeče stranke bi bil v izrecnem nasprotju z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev.
ZPIZ člen 126, 139, 391, 391/1, 126, 139, 391, 391/1.
nadomestilo plače - invalid - čakanje na delo
Ker je bila tožena stranka dolžna tožnika - invalida II. kategorije zadržati na delu, ga je na podlagi ugotovitve, da zanj nima ustreznega dela, pravilno razporedila na čakanje ter mu izplačevala nadomestilo plače v višini, ugotovljeni s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike do višine plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, ni utemeljen.
ZPN člen 7, 11, 7, 11. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami člen 37, 37.
pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Ker so bila zemljišča v državni lasti, na stavbah pa je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico, tudi ni več veljalo temeljno načelo stvarnega prava superficies solo cedit (načelo povezanosti zemljišča in objekta), po katerem so nepremičnine zgolj zemljišča, vse, kar je na, nad ali pod nepremičnino, pa je sestavina nepremičnine. Po povojnih predpisih sta bila zemljišče in stavba vsak zase nepremičnina in se je v zemljiški knjigi za stavbo odprl poseben zemljiškoknjižni vložek. V Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami je bilo uzakonjeno pravilo, da je zemljišče sledilo usodi stavbe. Na podlagi te določbe je pravilen sklep, da je, če je pravna prednica tožeče stranke, ki je bila občina, na prvo toženko prenesla pravico uporabe na zidanem kiosku, nanjo prešla tudi pravica uporabe na zemljišču pod njim.
Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih ni bil konstitutivne narave, zaradi česar izostanek takega vpisa še ne pomeni, da upravičena stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določb ZLNDL. Res pa je, da je zato, ker je v zemljiški knjigi pravica uporabe na nepremičnini (sedaj že lastninska pravica) vknjižena na tožečo občino, peti toženec tisti, ki mora dokazati, da je ob uveljavitvi ZLNDL na nepremičnini imel pravico uporabe.
Če oškodovanec vloži samostojno odškodninsko tožbo v času, ko je v teku kazenski postopek za dejanje iz istega življenjskega dogodka, se odškodninski zahtevek ne more naknadno šteti za zastaranega iz razloga, ker je bil kazenski postopek kasneje ustavljen.
ZZVZZ člen 19, 19. ZPIZ člen 63, 63/1, 63/1-1, 63, 63/1, 63/1-1.
poškodba pri delu - nezmožnost za delo
Ob dejanski ugotovitvi izvedenca, da je poškodba pri delu zgolj sprožilni moment za nastalo bolezensko stanje, ni mogoča pravna kvalifikacija poškodbe pri delu kot vzroka začasne nezmožnosti za delo. Poškodba pri delu je zgolj povod za nastalo bolezensko stanje, zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu in ne bolezen, neutemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – postopek pred odpovedjo – zagovor – pisna obdolžitev
Tožnik ni bil v takem stanju, da ne bi razumel, da se zoper njega vodi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vedel je, česa je obdolžen, tožena stranka mu je vročila pisno obdolžitev, za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa se je odločila šele po tem, ko je prejela njegov pisni zagovor. Glede na navedeno je treba šteti, da je spoštovala določbe zakona o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZDR člen 182, 182/1, 206. OZ člen 131, 131/1, 168, 168/2.
odškodninska odgovornost delavca – elementi odškodninskega delikta – protipravno dejanje – škoda – zastaranje – zakonske zamudne obresti
Škoda, ki je delodajalcu nastala, ker pri delavcu zaseženih predmetov ni mogel prodati ali uporabiti v proizvodnji, izvira iz nedopustnega ravnanja delavca, ki si je prilastil nekatere proizvode in jih sestavil, tako da niso bili primerni za nadaljnji promet. Za to škodo delavec odškodninsko odgovarja.
stranski intervenient - interevencijski učinek - ugovor slabega pravdanja
Tožena stranka je pojasnila, da se je v zadevi Pg 87/2003 priglasila kot stranski intervenient na strani tam tožene stranke (sedaj v obravnavanem sporu tožeče stranke), da pa se s stališčem tožene stranke ni strinjala. Kadar pa si pravdna dejanja stranke in stranskega intervenienta na njeni strani nasprotujejo, velja po izrecni določbi 4. odstavka 201. člena ZPP dejanje stranke in ne stranskega intervenienta. Ker je stranski intervenient nasprotoval temelju tožbenega zahtevka družbe S. d.o.o. v sporu Pg 87/2003, tožena stranka pa ga je priznala, sodišče ni upoštevalo ugovora stranskega intervenienta. Zato se pritožnica ne more sklicevati na intervencijski učinek sodelovanja tožene stranke kot stranskega intervenienta v sporu Pg 87/2003. V obravnavanem primeru nasprotovanja dejanj tožene stranke in stranskega intervenienta ima zato stranski intervenient v pravdi, ki teče zoper njega, vse ugovore slabega pravdanja.
ZPP člen 141, 396, 396/1, 396/1-2, 141, 396, 396/1, 396/1-2.
predlog za obnovo postopka - pravočasnost predloga za obnovo postopka
Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo, da je začel rok 30 dni iz 2. tč. 396. čl. ZPP teči z dnem, ko je bila pritožnici odločba vročena na način, predpisan v 141. čl. ZPP. Vročitev je bila torej fiktivna. Za začetek roka za vložitev predloga za obnovo postopka v takem primeru ne more biti odločilen dan, ko se šteje, da je opravljena vročitev, za katero stranka zatrjuje, da ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP. Rok je lahko pričel zato teči šele tedaj, ko je tožena stranka dejansko izvedela za zamudno sodbo.
Dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, da so bila vsa dogovorjena dejanja pri ureditvi služnostne trase izvedena po navodilih in v navzočnosti tožnika, ima oporo v izvedenih dokazih, zato je pravilen tudi materialni pravni zaključek, da nista toženca kakorkoli protipravno ali škodno delovala in zato ni njune odškodninske odgovornosti in nista dolžna opraviti zahtevanih del.
Sodišče prve stopnje je tožnici za nastalo škodo zaradi posega v njeno spolno integriteto, ki je kot del telesne integritete tudi ustavnopravno varovana pravica (35. člen Ustave RS), pravilno prisodilo enotno odškodnino na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato ni bilo dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škode, kot to zmotno meni pritožba. Zakonodajalec je namreč v 202. členu ZOR predvidel pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri navedenih kršitvah je torej zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 202. člena ZOR, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in 203. členu ZOR, kot npr. zaradi strahu ali duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so se take oblike pojavile v posebej izraziti obliki, poleg duševnega trpljenja zaradi kaznivega dejanja, opisanega v 202. členu ZOR.
Odškodninska odgovornost ladjarja in ustanovitelja - lastnika za delovno nezgodo (ladja je vpisana v register v drugi državi, pri čemer je ladjar tuja gospodarska družba, registrirana v tretji državi, njen ustanovitelj in lastnik pa je slovenska d.o.o., na sedežu katere se je sklenila pogodba o zaposlitvi) se presoja po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - vzgoja in izobraževanje - transformacija
Ker tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je upad števila dijakov na šoli in v dijaškem domu predvidela že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito in se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
prispevek oškodovanca – objektivna odgovornost – odškodnina za duševne bolečine zaradi izgube nerojenega otroka – odškodnina za nepremoženjsko škodo
Starost ploda ni pomembna, kajti gre za izgubo nerojenega otroka, kar pomeni razočaranje, da otroka ne bo rodila in prav zato tožnici odškodnina gre. Sama navezanost na otroka pa ni edini argument za določitev odškodnine, temveč tudi pričakovanje, da bo otrok rojen.
Zakonsko besedilo drugega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika - OZ jasno kaže, da mora biti podana neplačevitost kot objektivno stanje, ko lahko do izpodbijanja pravnih dejanj pride samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Dokazno breme objektivne neplačevitosti je na upniku. Poleg neuspešne izvršbe na dolžnikovo premoženje so lahko znak dolžnikove neplačevitosti tudi druge okoliščine (primeroma navedene v komentarju OZ pri določbi 255. člena), katerih pa tožeča stranka, ki izvršbe zoper dolžnika ni vložila, niti ni zatrjevala; njena trditev, da dolžnik po pozivu dolga ni prostovoljno poravnal, pa ne zadošča standardu neplačevitosti dolžnika, saj, če slednji noče izpolniti svoje obveznosti in mora zato upnik vložiti tožbo in sodno zahtevati izpolnitev, pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj še ni podan. Ta pogoj je namreč izpolnjen samo v primeru, ko dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika.
ZTLR člen 70, 70/3, 70, 70/3. ZPP člen 358, 358. OZ člen 83, 83.
motenje posesti - motenje posesti pravice - posest služnosti - posestno varstvo služnosti- posest na delu nepremičnine - tožbeni predlog - tožbeni zahtevek - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - načelo dispozitivnosti
Vprašanje je torej, ali je po SPZ mogoče posestno varstvo služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu. Odgovor v pravni teoriji je pritrdilen. SPZ za priznavanje položaja posesti namreč ne zahteva izvrševanja oblasti na celotni stvari, ampak zadošča že delna oblast nad stvarjo. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo se po vsebini zatrjuje obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno oblast. Ta pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu seveda nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske oblasti neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu vsebine služnosti zatrjevanje služnosti niti ni potrebno. Zadošča že, da se dokaže delna oblast nad stvarjo in v tem obsegu je treba priznati tudi posestno varstvo.
Navajanje pravne podlage ni obvezna sestavina tožbe in sodišče na takšno opredelitev ni vezano. Vendar pa je obvezna sestavina tožbe tožbeni zahtevek, na katerega je sodišče vezano v skladu z načelom dispozitivnosti. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo utemeljenost zahtevka, njegovi vsebini dobesedno sledilo v izreku sodbe. Pri dajatveni tožbi (ki v širšem smislu zajema tožbe, s katerimi se zahteva dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev) je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek – ki bo (če bo utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova. V konkretnem primeru ne drži le, da se naziv tožbe napačno glasi »zaradi motenja posesti pravice do služnostne poti«, kot to navaja pritožnik, temveč se tudi tožbeni predlog glasi na ugotovitev in prepoved nadaljnjega motenja posesti pravice do vožnje. Četudi bi se ob presoji pritožbenih navedb izkazalo, da se trditvena podlaga, potrebna za posestno varstvo na delu tuje nepremičnine, lahko izlušči iz tožbenih navedb tožeče stranke, ali če bi po opravljenim materialnem procesnem vodstvu takšno trditveno podlago tožnik podal, sodišče ne more podeliti pravnega varstva tožbenemu zahtevku, ki je glede na veljavno materialno pravo nesklepčen.
pravica do objave odgovora - svoboda izražanja - javni interes
Pri odločanju o zahtevku na objavo odgovora mora sodišče tehtati med ustavnimi pravicami iz 39. in 40. čl. Ustave RS. Določbo 42. člena ZMed je treba razlagati tako, da je objava odgovora dopustna v tistih primerih, ko gre za tako pomembno informacijo o javnih zadevah in/ali tako pomemben odgovor nanjo, da javni interes terja objavo odgovora oziroma, kadar objavo odgovora zahteva država, ko gre za tako pomembno informacijo, da javni interes terja / opravičuje poseg (države) v svobodo izražanja. Drugačna razlaga bi pomenila reguliranje in vsiljevanje programskih vsebin in s tem prehud poseg države in njene oblasti v medije.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/5, 88, 88/1, 88/1-1, 88/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - rok za podajo odpovedi
Ker se je tožena stranka z nastankom poslovnega razloga lahko seznanila šele tedaj, ko je prejela pravnomočno sodbo, na podlagi katere je tožnik pridobil pravico do reintegracije v delovno razmerje (in ne že tekom sodnega postopka, ko je njegovo delovno mesto ukinila), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana v roku trideset dni od prejema pravnomočne sodbe, zakonita.