nujni delež – nujni dedič – obračunska vrednost zapuščine – vrednost darila – čista zapuščina
Podlaga za izračun nujnega deleža dediča je t.i. obračunska vrednost zapuščine. Tako se vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, ugotovi tako, da se popiše in oceni vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, od ugotovljene vrednosti pa se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in cenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Razlika je čista zapuščina. Vrednosti čiste zapuščine pa je treba prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, pa tudi vrednost daril, danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, in tistih daril, za katere je zapustnik odredil, da naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež.
Čeprav je bilo na dan sestave oporoke obstoječe fizično stanje oporočiteljice slabo in neozdravljivo, njeno psihično stanje ni bilo tako prizadeto, da ne bi razumela pomena svojega ravnanja oziroma ne bi bila sposobna za razsojanje.
Materialno pravo (prvi odstavek 61. člena ZD) narekuje postavitev oblikovalnega zahtevka, to je zahtevka za razveljavitev oporoke.
Tožba na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je oblikovalna in ne ugotovitvena.
Pojem dolžnikovega pravnega dejanja, ki se lahko izpodbija s paulijansko tožbo, je širši od pojma pravnega posla. Gre namreč vsako dolžnikovo ravnanje, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša njegovo premoženje. Upnik zato lahko izpodbija katerokoli takšno pravno dejanje, bodisi zavezovalni posel bodisi razpolagalni posel.
V zvezi z identifikacijo nepremičnin je treba v primeru, ko ni popolne identitete med oznako v listini, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, in oznako v zemljiški knjigi, preveriti, ali je nepremičnina, ki je v listini označena s starim identifikacijskim znakom, tista, na katero se predlaga vpis in je v ZK označena z novim identifikacijskim znakom. Če ni dvoma o identiteti nepremičnine, se vpis v zemljiško knjigo lahko izvede.
vrnitev v prejšnje stanje – očitno neupravičen razlog – opustitev razpisa naroka – nenadna bolezen – trditveno in dokazno breme
Tožeča stranka je podala vsa pravno relevantna dejstva za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, predlogu je priložila tudi dokaz, javno listino, s katero izkazuje svojo upravičeno odsotnost z naroka, ponudila pa je tudi drug dokaz, in sicer postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi preveril resničnost njenih navedb. Iz samih navedb predlagateljice tako ne izhaja, da dejstev, zaradi katerih je nastala zamuda, ni mogoče subsumirati pod pravni standard „opravičeni razlogi“ niti ni moč zaključiti, da iz dokazov, ki jih predlaga in ponudi tožeča stranka izhaja, da zatrjevana dejstva niso razvidna.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC0003918
ZKP člen 371, 371/1-9, 372, 372-1, 372-4, 420,420/2. KZ člen 26. KZ-1 člen 20.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - kršitev kazenskega zakona - udeležba pri kaznivem dejanju - napeljevanje - posredni storilec - poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena
Ravnanje obsojenke, opredeljeno v opisu kaznivega dejanja, da je kot direktorica gospodarske družbe, ki je bila investitor objekta, izvajalcu odredila pričetek gradbenih del, čeprav je vedela, da se na tem območju nahaja arheološko najdišče izjemnega pomena, gradbeno podjetje pa je na podlagi njene odredbe pričelo z gradnjo, bi moralo sodišče opredeliti kot (posredno) storitev kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 223. člena KZ.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo (149. OZ), saj je prišlo do trčenja med osebnim vozilom in peško, zato se domneva, da škoda izvira iz te nevarne stvari, če se ne dokaže nasprotno (149. člen OZ).
trditveno in dokazno breme – pooblastilo po zaposlitvi
Trditveno in dokazno breme tožeče stranke je odvisno od ugovorov tožene stranke. Glede na to, da so trditve tožeče stranke, ki so bile natančnejše substancirane v predloženih računih in podpisanih delovnih nalogih, zadoščale za ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka svoje obveznosti iz podjemne pogodbe izpolnila, tožena pa ne, se je trditveno in dokazno breme prevesilo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla.
Pravnomočna odločitev o pravdnih stroških ne more v ničemer vplivati na odločitev o stroških začasnega zastopnika oziroma založitvi predujma za njegove stroške, ki jih mora kriti tožeča stranka.